»Železna vrv« med dvema oceanoma

VELIK del Kanade, druge največje države na svetu, je bil še pred kakimi 150 leti neraziskana divjina. Zgodovinar Pierre Berton pojasnjuje: »Tri četrtine prebivalstva je živelo na sorazmerno osamljenih kmetijah,« in zaradi slabih cest »je bilo dolgo potovanje skoraj nemogoče«. Tudi potovanje po jezerih in rekah je bilo omejeno, saj so vsako leto zamrznjeni do pet mesecev.

Zaradi teh izzivov je leta 1871 kanadski predsednik vlade sir John A. Macdonald predlagal gradnjo železnice, ki bi povezovala obalo Atlantskega oceana z obalo Tihega oceana. Takšno železnico so v Združenih državah Amerike (ZDA) dokončali leta 1869. Kanada pa je po drugi strani imela manj denarja, morala bi zgraditi daljšo progo in v njej je živelo le približno deset odstotkov toliko ljudi kot v ZDA. Neki kanadski politik je za ta predlagani načrt rekel, da je »ena največjih neumnosti, ki bi si jih lahko zamislili«. Nekdo drug se je norčeval, da bo predsednik vlade naslednjič govoril o gradnji železnice do lune.

Drag predlog

Vlada je obljubila, da bo železnica dokončana v desetih letih. Škotski železniški inženir Sandford Fleming je ocenil, da naj bi gradnja stala okoli 100 milijonov kanadskih dolarjev, kar je bila za tisti čas velikanska vsota denarja. Čeprav bi se s tem, da bi del železnice potekal po ZDA, skrajšala in poenostavila pot, pa je Macdonald vztrajal, da mora biti v celoti položena po Kanadi, zato da bi bili zaščiteni njeni interesi, če bi prišlo do vojne.

Mnogi investitorji se niso bili pripravljeni lotiti tako dragega in tveganega podviga. Vendar je leta 1875 Kanadska pacifiška železnica (CPR) zasadila prvo lopato in tako pričela graditi glavno progo. Deset let kasneje je bil projekt v nevarnosti, da se povsem ustavi. Desetega julija bi moral CPR do tretje ure popoldan odplačati 400.000 kanadskih dolarjev dolga. Toda ob drugi uri popoldan tega dne se je kanadski parlament končno odločil odobriti posojilo za več denarja, in tako je bil projekt rešen.

Veliki izzivi pri gradnji

Med polaganjem železnice v severnem Ontariu so delavci kakih 30 centimetrov pod površjem naleteli na živo skalo. Zato so morali od daleč dovažati zemljo. V osrednji Kanadi so pozimi temperature padle na minus  47 stopinj Celzija, kar je zelo oviralo dela. Poleg tega je letno v povprečju zapadlo več metrov snega. Za področje Skalnega gorovja, kjer so polagali progo, so pravili, da »smrt pride brez opozorila«. Narediti je bilo treba številne predore in mostove. Ne glede na dež, blato ali sneg je bil obvezen deseturni delovnik.

Končno so sedmega novembra 1885 na zahodu Kanade v Britanski Kolumbiji pri prelazu Eagle Pass brez velikega pompa zabili še zadnji žebelj. Železniško postajo so poimenovali Craigellachie po neki škotski vasici, ki je postala simbol neustrašnega kljubovanja v težkih časih. Generalnega direktorja CPR-ja so prosili za govor, on pa je preprosto povedal: »Rečem lahko le, da je bilo delo v vseh pogledih dobro opravljeno.«

Vpliv železnice na ljudi

Tisočim delavcem iz Kitajske, ki so prišli v državo zaradi tega projekta, je bila na železnici zagotovljena stalna zaposlitev. Delo je bilo pogosto nevarno, še posebej na področju Skalnega gorovja. Šele nekaj let zatem, ko je bila proga dokončana, so mnogi delavci zaslužili toliko denarja, da so se lahko vrnili domov.

S prihodom železnice sta se industrija in trgovina pomaknili proti zahodu, kar je  močno vplivalo na tradicionalno življenje. Ustanovljena so bila manjša in večja mesta, domorodna ljudstva pa so bila izseljena v rezervate. Ob starih trgovskih poteh so zaprli obcestne krčme. Po drugi strani pa naj bi železnica »družbo osvobodila spon prahu in blata [. . .] ter zime«. Poleg tega je hrana z Orienta, ki so jo pripeljali do kanadske obale Tihega oceana, do mest na vzhodu prispela v samo nekaj dneh.

Čeprav ima železnica še vedno veliko vlogo pri prevažanju tovora po Kanadi, se zaradi vse pogostejše vožnje z avtomobili in letali z vlakom vozi čedalje manj ljudi. Toda mnogi še vedno radi ubežijo vrvežu 21. stoletja, tako da se z udobnim vlakom podajo na vožnjo od Toronta do Vancouvra in uživajo v čudoviti pokrajini. Tako vlak nič več ne pospešuje tempa življenja, kot ga je nekoč, temveč potnikom omogoča, da se sprostijo in razmišljajo o pestri zgodovini železnice, medtem ko po kanadski »železni vrvi« potujejo med dvema oceanoma.

[Okvir/slika na strani 18]

PO »ŽELEZNI VRVI« SE RAZGLAŠA SPOROČILO O UPANJU

Vlak ostaja najpomembnejše prevozno sredstvo, s katerim je mogoče doseči nekatere kanadske skupnosti, zato z njim potujejo Jehovove priče, da s svetopisemskim sporočilom o Božjem kraljestvu pridejo do ljudi na oddaljenih področjih. (Izaija 9:6, 7; Matej 6:9, 10) »Na vlaku se je zelo enostavno pogovarjati o Svetem pismu, saj ljudi zanima, kam gremo in zakaj,« pojasnjujejo Priče.

Glede vožnje z vlakom do rezervata Ojibva blizu Nipigonskega jezera na severu Ontaria je neki Pričevalec povedal: »Čeprav so nam pokrajina in divje živali vzeli dih, so naši najlepši spomini povezani z ljudmi, ki smo jih srečali. Ker jih le redkokdaj kdo obišče, je naš prihod vzbudil veliko zanimanja. Nekateri so nam posodili svoje kanuje in nam dovolili brezplačno uporabiti njihovo šolsko učilnico. Po celodnevnem oznanjevanju so se člani skupnosti zbrali, da bi si ogledali videoposnetek o našem vsesvetovnem oznanjevanju.«

[Slika na strani 16]

Sir John A. Macdonald

[Slika na strani 17]

Gradnja železnice je bilo težko delo.

[Sliki na strani 17]

V goratih predelih je bilo treba narediti veliko mostov in predorov.

[Slika na strani 17]

Zabijanje zadnjega žeblja, s katerim so dokončali čezcelinsko železniško progo v Kanadi.

[Slika na strani 18]

Vožnja po »železni vrvi« danes.

[Navedba virov slik na strani 16]

Zgoraj: Canadian Pacific Railway (A17566); na sredi: Library and Archives Canada/C-006513

[Navedba virov slik na strani 17]

Zgoraj, od leve proti desni: Canadian Pacific Railway (NS13561–2); Canadian Pacific Railway (NS7865); Library and Archives Canada/PA-066576; spodaj: Canadian Pacific Railway (NS1960)

[Navedba virov slik na strani 18]

Zgoraj: Canadian National Railway Company; desno: Courtesy VIA Rail Canada Inc.