Komaj čakam, da jim bom rekla: »Vsi smo tukaj!«

Pripoveduje Abigail Austin

Imela sem devet let. Bil je čudovit aprilski dan leta 1995 in nekateri iz krajevne občine Jehovovih prič smo se odločili, da ga preživimo na angleškem podeželju. Na pot smo se podali z več avtomobili. Moja starejša sestra Sarah, naša družinska prijateljica Deborah in jaz smo se peljale z očetom in mamo. Nenadoma se je proti nam z veliko hitrostjo po napačni smeri pripeljal avtomobil in prišlo je do trčenja. Preživela sem samo jaz.

DVA TEDNA kasneje sem se zbudila v bolnišnici. Imela sem zdrobljeno lobanjo, zato so mi zdravniki vstavili nekaj ploščic, da so jo držale skupaj. Kljub temu sem hitro okrevala. Sorodniki so mi končno povedali, kaj se je zgodilo, vendar jim nisem verjela. Kar naprej sem si mislila, da so me starši in sestra obiskali, ko sem spala, in jih zato nisem mogla videti. Šele ko sem prišla domov, sem dojela, kaj se je zgodilo. Bila sem čisto na tleh.

Kaj mi je pomagalo, da sem se spoprijela s to strašno tragedijo?

Moja duhovna dediščina

Bila sem najmlajša od petih otrok. V času nesreče je bila Sarah stara 22 let, Shane 20, Jessica 17 in Luke 15. Imeli smo čudovite, skrbne starše. Moj oče Steve je služil kot starešina v občini Jehovovih prič v mestu Shipley v West Yorkshiru (Velika Britanija). Vsi so ga imeli radi, saj si je vedno vzel čas za to, da jim je prisluhnil in pomagal. Tudi moja mama Carol je bila mnogim pri srcu, saj je kakor hči skrbela za starejše v občini. Prirejala je srečanja za nas mlade in nam pomagala najti dobre prijatelje. V našem domu je bil vsakdo dobrodošel. Starša sta nas učila, da moramo biti prijazni in uvidevni tudi do naših sosedov.

Vsako sredo zvečer smo skupaj kot družina preučevali Sveto pismo. Včasih smo uprizorili kako biblijsko dramo in se oblekli svojim vlogam primerno. Mama in oče sta nas že zelo zgodaj učila, kako se pripraviti na občinske shode in kako ljudem na njihovih domovih predstaviti svetopisemsko sporočilo. Čeprav sta imela polne roke dela s petimi otroki, sta z nami vedno preživljala čas in nam pomagala, da smo duhovno napredovali.

Ko so Sarah, Shane in Jessica končali šolo, so postali pionirji, kar je pomenilo, da so večino svojega časa posvetili poučevanju ljudi o Svetem pismu, pionirala pa je tudi naša prijateljica Deborah. S Sarah sva si bili še posebej blizu. Bila mi je kakor druga mama. Med šolskimi počitnicami sva skupaj pomagali drugim spoznavati Sveto pismo. Uživala sem v tistih dnevih. Lahko sem videla, kako srečni so vsi pionirji, in rada sem bila v njihovi družbi. Postavila sem si cilj, da bom po tem, ko bom končala šolo, pionirala skupaj s Sarah.

Ob prostih dnevih smo naša družina in drugi iz občine pogosto skupaj preživljali čas. Mlajši in starejši smo sklepali prijateljstva in rasli v medsebojni ljubezni. Še sanjalo se mi  ni, koliko pomoči in tolažbe mi bodo naklonili ti dobri prijatelji v dnevih, ki so prihajali!

Po nesreči

Ko sem zapustila bolnišnico, sem se vrnila v naš dom. Shane in Jessica, ki sta opravljala delo s polovičnim delovnim časom in polnočasno oznanjevala, sta trdo delala, da sta lahko poskrbela za vse nas.

Pomagali so nam tudi številni Priče iz naše občine. Tako veliko so naredili za nas! Dokler se nismo postavili na noge, so za nas kuhali, čistili, nakupovali in prali perilo. Bili smo nadvse hvaležni. Priče od blizu in daleč so nam poslali nešteto daril in vizitk, iz česar se je videlo, kako močna ljubezen vlada v Jehovovi organizaciji.

Po približno letu dni so se moja brata in sestra odločili, da potrebujem stabilno družinsko življenje. Nekatere prijazne družine v občini so ponudile pomoč, zato se je moja družina usedla in pogovorila o tem, kaj bi bilo po mnenju mame in očeta najboljše zame in za moj duhovni napredek. Ena družina je še posebej izstopala. Billy, ki je starešina, in njegova žena Dawn sta bila zelo tesna prijatelja naše družine in imela sta petletno hčerko Lois. Sprejela sta me v svoj dom in od takrat ljubeče skrbita zame, kot bi bila njuna lastna hči. Čeprav je morala Lois svoje starše deliti z menoj, ni bila nikoli ljubosumna, in danes sva si blizu kot pravi sestri.

Kako sem se spoprijela s tragedijo

Sprva sem se spraševala, zakaj se je ta strašna tragedija zgodila ravno naši družini, še posebej ker so moji starši, pa tudi Sarah in Deborah tako ljubili Jehova in ljudi. Nato pa sem se spomnila svetopisemskega poročila o Jobu, ki je ohranil svojo vero v Boga kljub temu, da je izgubil otroke. (Job 1:19, 22) Razmišljala sem: »Da, Satan je tisti, ki je povzročil, da je svet poln trpljenja in smrti, in bil bi vesel, če bi nas ta nesreča navedla na to, da bi nehali služiti Bogu.« (1. Mojzesova 3:1–6; Razodetje 12:9) Spomnila sem se tudi tega, da nam je Jehova zato, ker nas ima rad, dal čudovito vstajenjsko upanje. (Janez 5:28, 29) Zopet bomo videli našo družino in Deborah, in sicer takrat, ko bo na zemlji raj! Moja ljubezen do Jehova je pravzaprav postala še močnejša.

Kadar srečam ljudi, ki so doživeli kakšno tragedijo, sem zelo žalostna, če še niso slišali za dragoceno svetopisemsko obljubo o vstajenju. Z njimi želim deliti naše upanje, saj sem prepričana, da smo se lahko samo zaradi Jehova in njegove organizacije tako uspešno prebili skozi to temačno obdobje, ker smo vedeli, da je na koncu predora luč.

Morda je to, kar smo doživeli, pomagalo tudi nekaterim staršem, da so se vprašali: »Ali smo svojim otrokom dali dovolj močan duhovni temelj, da bi lahko, če bi se nam kaj zgodilo, še naprej brez nas služili Jehovu?«

Skušam živeti tako, kot da sta mama in oče še vedno tukaj. Vem, da bi hotela, da prizadevno pomagam drugim, prav kakor sta to počela onadva. Pioniram, vse odkar sem končala šolanje. In sedaj skupaj z mano pionira tudi Lois. Moja brata in sestra so poročeni in v svojih občinah srečno služijo Jehovu.

Tako se veselim Božjega novega sveta in vstajenja! Tam ne bo več bolečine oziroma smrti. (Razodetje 21:3, 4) Vztrajati mi pomaga to, da vem, da bomo znova vsi skupaj. Komaj čakam, da bom objela mamo, očeta, Sarah in Deborah ter jim rekla: »Vsi smo tukaj!«

[Slika na strani 23]

Abigail (druga z leve) danes z družino, ki jo je posvojila.