Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Pridite in spoznajte Batake

Pridite in spoznajte Batake

Pridite in spoznajte Batake

Ko je v 13. stoletju italijanski raziskovalec Marco Polo obiskal otok Sumatra v Indoneziji, je opisal neke »hribovske ljudi«, ki »živijo [. . .] kot živali in jedo človeško meso«. Ljudje, o katerih je govoril, naj bi bili Bataki. Midva z ženo pa imava povsem drugačno mnenje o njih. Pridite in se seznanite z ljudmi, ki sva jih spoznala in vzljubila.

»HORAS!« S tem prisrčnim pozdravom so naju sprejeli najini novi bataški prijatelji v provinci Severna Sumatra v Indoneziji, ko sva prispela na novo misijonarsko dodelitev blizu jezera Toba. To jezero, ki je eno najbolj spektakularnih naravnih znamenitosti Sumatre in največje kratersko jezero na svetu, je središče življenja Batakov. (Glej  spodnji okvir.)

Bataki so ena največjih avtohtonih skupin v Indoneziji. Šteli naj bi osem milijonov ljudi, sestavljajo pa verjetno šest neodvisnih, toda tesno povezanih etničnih skupin – Toba, Simalungun, Karo, Dairi, Angkola in Mandailing. Vsako skupino sestavljajo veliki družinski klani. Kadar se Bataki srečajo, se njihovo prvo vprašanje običajno glasi: »Kateremu klanu pripadaš?« Potem hitro ugotovijo, kako tesni sorodniki pravzaprav so.

Pravila glede zakonske skupnosti

S tradicionalnimi bataškimi porokami se običajno ne združita le dva človeka, temveč tudi dva klana. Za najprimernejše partnerje veljajo bratranci po materini strani. Toda poroka z bratrancem po očetovi strani oziroma s kom iz istega klana je strogo prepovedana. Sicer pa se pri tradicionalnih porokah ravnajo po naslednjem pravilu: Moški iz klana A si vzame ženo iz klana B, moški iz klana B si vzame ženo iz klana C, moški iz klana C pa si vzame ženo iz klana A. S temi krožnimi zvezami si Bataki zelo krepijo sorodstvene vezi, mladoporočenci pa se povežejo v obsežno mrežo sorodnikov.

Tudi če so bataški pari uradno poročeni in imajo otroke, klani njihovo zvezo priznajo šele po tem, ko se opravi tradicionalna klanska poroka. V teh dovršenih obredih utegne sodelovati stotine sorodnikov in trajajo lahko nekaj ur.

Na primer na porokah ljudstva Karo kupnino za nevesto in doto skrbno preštejejo ter razdelijo med določene skupine vsakega klana. Šele nato se lahko obred nadaljuje. Člani klanov imajo dolge govore o zakonskem življenju. Ženin in nevesta spoštljivo poslušata. Slavje se sklene s pojedino in plesom.

Raj za kmetovanje

V preteklosti so številne bataške družine živele v velikih, skupnih dolgih hišah z značilno dvokapno streho, ki je spominjala na bivolje rogove. Nekatere od teh bogato okrašenih stavb – narejenih iz lesa, bambusa in vlaken sladkorne palme – so bile zgrajene na kolih. Nekaj teh hiš je bilo dovolj velikih, da je lahko v njih živelo celo dvanajst družin. Pri gradnji niso uporabljali žebljev. Kar nekaj teh 300 let starih stavb je še vedno naseljenih. Pod privzdignjenimi tlemi imajo domače živali – govedo, kokoši, pse, prašiče in vodne bivole.

Lokalno gospodarstvo temelji predvsem na kmetijstvu, ribolovu, živinoreji in turizmu. Pravzaprav je obsežno področje okoli jezera Toba pravi raj za kmetovanje. Nad jezerom se vzpenjajo terase smaragdno zelenih riževih polj. Ob bogatih zelenjavnih vrtovih v temni ognjeniški prsti uspevajo kava, sadje in začimbe. Ribiči v tem hladnem, bistrem jezeru s svojimi lesenimi kanuji nalovijo zelo veliko rib.

Ko se zvečeri, razigrani otroci čofotajo in plavajo v jezeru, moški se zbirajo v kavarnah, glasba pa se razlega skozi hladen nočni zrak. Bataki so dobro znani po svojem močnem in čustvenem petju. Radi tudi plešejo – moški in ženske ločeno – z elegantnimi gibi rok.

Nekoliko neprijetna preteklost

Vse od časa Marca Pola pa do 19. stoletja poročila kažejo, da so bili Bataki divji kanibali, ki so obredno pojedli sovražnikove vojake in kriminalce. Toda po besedah profesorja zgodovine Leonarda Y. Andaya so »nekatere grozljive podrobnosti glede kanibalističnih navad razširili Bataki sami, zato da bi tujce odvrnili od tega, da bi vdrli v njihovo deželo«. Vendar kot piše v knjigi The Batak—Peoples of the Island of Sumatra, »je v 19. stoletju nizozemska kolonialna vlada prepovedala kanibalizem na področjih, ki so bila pod njeno oblastjo«.

Bataki so bili animisti in imeli so številne bogove ter duhove. Opravljali so žrtvene obrede in seanse, prav tako pa so vedeževali in čarali. Okultne uroke, vedeževalne tablice in zdravilne formule so imeli zapisane na nekaj več kot 15 metrov dolgih trakovih iz lubja, ki so bili zloženi v harmoniko, tako da so spominjali na knjigo. Za odganjanje zla in napovedovanje prihodnosti so tkali bogato okrašena sveta oblačila.

Zapisi kažejo, da sta bila prva misijonarja, ki sta bila leta 1824 poslana med Batake, baptista R. Burton in N. Ward. Deset let kasneje, ko je nizozemska vojska skušala zavzeti nekaj tamkajšnjega ozemlja, sta se tja podala še dva misijonarja, Američana H. Lyman in S. Munson, vendar so ju kmalu ubili. Dva katoliška misijonarja, ki se nista menila za opozorila pred morebitno nevarnimi področji, je verjetno doletela ista usoda.

Toda nemški misijonar Ludwig Nommensen, ki je leta 1862 pričel delati med Bataki, je preživel in požel precejšen uspeh. Pravzaprav je v očeh mnogih domačinov še vedno zelo spoštovan. Danes se ima večina Batakov za kristjane, ostali pa so povečini muslimani ali animisti. Kljub temu jih veliko še vedno ravna po nekaterih tradicionalnih prepričanjih.

Prispe prava dobra novica

Nekje okoli leta 1936 so v deželo Batakov prišli Jehovove priče in s seboj prinesli dobro novico o Božjem kraljestvu, za katero je Jezus napovedal, da se bo oznanjevala »po vsej naseljeni zemlji«. (Matej 24:14) Veliko Batakov se je odzvalo na biblijsko sporočilo in opustilo praznoverje. Tako je sedaj tam kakih 30 občin Jehovovih prič. (Glej  spremni okvir.)

Ko z ženo govoriva o dobri novici z ljudmi na tem področju, pogosto srečava turiste, ki občudujejo pokrajino in idilično klimo ob jezeru Toba. Poveva jim, da sva tudi midva navdušena nad tem, in dodava, da resnično lepoto temu kraju dajejo ljudje – topli in prijazni Bataki.

[Okvir na strani 17]

 HLADNO JEZERO Z OGNJENO PRETEKLOSTJO

Jezero Toba je dolgo 87 kilometrov, široko 27 kilometrov in velja za največje kratersko jezero na svetu. V njem je toliko pitne vode, da bi lahko z njo prekrili celotno Veliko Britanijo, voda pa bi segala skoraj meter visoko. To spektakularno jezero je ugnezdeno sredi zelenih ognjeniških vrhov, ki so del gorske verige Barisan, in je, gledano s katerega koli zornega kota, prava poslastica za fotografe.

Nastalo je ob enem ali več velikih ognjeniških izbruhih, za katere znanstveniki menijo, da so bili največji v zgodovini zemlje. Sčasoma se je ta veliki krater napolnil z vodo in nastalo je jezero, ki je dobilo ime Toba. Zaradi kasnejšega dvigovanja jezerskega dna je nastal čudovit otok Samosir, ki obsega 647 kvadratnih kilometrov in je približno tako velik kot država Singapur.

[Okvir na strani 18]

RAJ Z ZMERNO KLIMO

Jezero Toba je od ekvatorja oddaljeno kakih 300 kilometrov, vendar je klima okoli njega presenetljivo sveža. Temu botruje dejstvo, da jezero leži na nadmorski višini 900 metrov. V tem raju z zmerno klimo skupaj lepo uspevajo sladkorne palme in sumatranski borovci.

Jezero je tudi nekakšna ekološka meja za številne živali. Na primer opice, kot so orangutani, beloroki giboni in hulmani vrste Presbytis thomasi živijo na severni strani jezera, medtem ko indijski tapirji, zahodni nartničarji in kapičasti hulmani poseljujejo južno stran jezera.

[Okvir/slika na strani 19]

 OD SPIRITISTIČNEGA MEDIJA DO PRAVE KRISTJANKE

Nursiah je bila bataški ḍukun oziroma vrač. Z magijo je zdravila bolezni, izganjala hudobne duhove in komunicirala z »mrtvimi«. * Imela je cvetoč posel in kljub svoji okultni dejavnosti je bila ugledna članica krajevne protestantske cerkve.

Ko je Nursiah srečala Jehovove priče, je bila presenečena, ko je izvedela, da je Bogu ime Jehova. (Psalm 83:18) Kasneje je v Svetem pismu prebrala, da so se v prvem stoletju mnogi, ki so postali verni, nehali ukvarjati z magijo in so sežgali svoje spiritistične knjige, zato da bi lahko služili Bogu na njemu sprejemljiv način. (Apostolska dela 19:18, 19) Kljub močnemu nasprotovanju se je odločila, da bo posnemala njihov zgled, in je povsem zaupala Jezusovim besedam: »Resnica vas bo osvobodila.« (Janez 8:32)

Danes sta Nursiah in njen sin Besli krščena Pričevalca, njen mož Nengku pa redno obiskuje krščanske shode. »Sedaj ko služim Jehovu,« pravi, »je moje življenje veliko boljše! Ko sem bila ḍukun, sem hrepenela po tem, da bi poznala resnico. Sedaj sem resnično zadovoljna.«

[Podčrtna opomba]

[Slika]

Nursiah z možem in sinom

[Zemljevidi na strani 16]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Sumatra

Jezero Toba

[Vir slike]

Based on NASA/Visible Earth imagery

[Slika na straneh 16, 17]

Pogled na jezero Toba s pobočja gore Pusuk Buhit na celini

[Slika na strani 18]

Slap Sipisopiso, ki leži na severnem delu jezera Toba, je visok 110 metrov.