Biblijsko gledišče

Kaj pomeni, da nastavimo še drugo lice?

JEZUS KRISTUS je v svojem znamenitem govoru na gori rekel: »Ne upirajte se hudobnežu, ampak če ti kdo dá klofuto po desnem licu, mu nastavi še drugo.« (Matej 5:39)

Kaj je hotel s tem povedati? Ali je kristjane spodbujal, da naj postanejo pasivne žrtve? Ali se od kristjanov pričakuje, da molče trpijo in ne iščejo pravne zaščite?

Kaj pomenijo te Jezusove besede

Da bi razumeli, kaj je Jezus hotel povedati, moramo razmisliti o sobesedilu njegove izjave, pa tudi komu jo je namenil. Jezus je prej omenjeni nasvet uvedel z besedami, ki so jih njegovi poslušalci že poznali iz Svetega pisma. Rekel je: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ‚Oko za oko in zob za zob.‘« (Matej 5:38)

Besede, na katere se je Jezus skliceval, je mogoče najti v 2. Mojzesovi 21:24 in 3. Mojzesovi 24:20. Omembe vredno je, da se je kazen »oko za oko«, ki je omenjena v teh vrsticah, glede na Božji zakon ustrezno izvršila šele po tem, ko so prestopniku že sodili duhovniki in sodniki, ki so pretehtali okoliščine, pa tudi to, ali je bilo dejanje storjeno namerno. (5. Mojzesova 19:15–21)

Čez čas so Judje pričeli napačno uveljavljati ta zakon. Adam Clarke je v 19. stoletju k nekem prevodu Svetega pisma napisal naslednji komentar: »Zdi se, da so Judje s tem zakonom [oko za oko, zob za zob] opravičevali osebne zamere in vsa dejanja, ki jih je vodil maščevalni duh. Maščevanje je pogosto zašlo v skrajnosti in posameznik je povrnil več slabega, kakor pa ga je bil deležen.« Toda Sveto pismo ni odobravalo osebnega maščevanja.

 Jezusov pouk iz govora na gori glede tega, da nastavimo še drugo lice, odseva pravega duha Božje postave, ki so jo dobili Izraelci. Jezus ni hotel reči, da bi morali njegovi sledilci, če jih kdo udari po enem licu, dovoliti, da jih udari še po drugem. V biblijskih časih, pa tudi danes, klofuta ni bila namenjena temu, da bi se zadala telesna poškodba, temveč je veljala za žalitev, zato da bi se posameznika izzvalo.

Jezusove besede potemtakem očitno pomenijo, da se človek ne bi smel maščevati, če ga kdo skuša izzvati z dobesedno klofuto ali s strupenim sarkazmom. Namesto tega bi se moral truditi, da se ne bi zapletel v začaran krog vračanja hudega s hudim. (Rimljanom 12:17)

Jezusove besede so bile zelo podobne besedam kralja Salomona: »Ne govori: ‚Kakor je storil meni, tako bom tudi jaz njemu. Vsakemu bom povrnil po njegovih delih.‘« (Pregovori 24:29) Jezusov sledilec bo nastavil drugo lice v tem smislu, da ne bo dovolil drugim, da bi ga »izziva[li]«. (Galačanom 5:26)

Kaj pa samoobramba?

Nastaviti še drugo lice ne pomeni, da se kristjan ne bi smel braniti pred nasilnimi napadalci. Jezus ni hotel reči, da se ne bi smeli nikoli braniti, temveč da ne bi smeli nikoli biti napadalni oziroma da si ne bi smeli dovoliti, da nas kdo izzove k maščevanju. Čeprav se je modro umakniti, kadar koli je to mogoče, da se ne bi zapletli v prepir ali pretep, je tudi prav, da ukrepamo ter se zaščitimo in poiščemo pomoč policije, če smo žrtev kakega kriminalnega dejanja.

Jezusovi prvi sledilci so ustrezno udejanjali to isto načelo, ko so zagovarjali svoje pravice. Na primer, apostol Pavel se je okoristil pravnega sistema takratnega časa, da si je zaščitil pravico do oznanjevanja, naloge, ki jo je Jezus naložil svojim sledilcem. (Matej 28:19, 20) Med oznanjevanjem po mestu Filipi so Pavla in njegovega misijonarskega tovariša Sila civilne oblasti aretirale in ju obtožile, da kršita zakon.

Nato so ju javno pretepli in celo brez sodne obravnave vrgli v ječo. Pavel je takoj, ko se je pojavila priložnost, opozoril na pravice, ki jih je imel kot rimski državljan. Ko so oblasti izvedele za ta Pavlov status, so se ustrašile posledic ter njega in Sila prosile, naj odideta in ne povzročata težav. Tako je Pavel postavil vzorec za posnemanje pri »zagovarjanju in pravnem utrjevanju dobre novice«. (Apostolska dela 16:19–24, 35–40; Filipljanom 1:7)

Jehovove priče morajo podobno kot Pavel v pravnih bitkah na sodiščih vedno znova braniti svojo pravico, zato da lahko služijo Bogu. Tako je tudi v deželah, ki običajno trdijo, da njihovi državljani uživajo versko svobodo. Tudi kar se tiče kriminala in osebne varnosti, se od Jehovovih prič ne pričakuje, da bodo nastavili še drugo lice – ne pustijo, da bi se jim zgodilo kaj slabega, ne da bi se branili. Da se zaščitijo, se okoristijo pravne pomoči.

Zato Priče kot kristjani upravičeno ukrepajo pri pravnem uveljavljanju določenih pravic, čeprav se zavedajo, da takšni ukrepi pogosto prinesejo le omejene rezultate. Tako kakor Jezus, te stvari nazadnje prepustijo v Božje roke, v prepričanju, da Bog pozna vsa dejstva in bo vsakršno maščevanje, ki bo prišlo po njegovi roki, odsevalo popolno pravico. (Matej 26:51–53; Juda 9) Pravi kristjani imajo vedno v mislih, da maščevanje pripada Jehovu. (Rimljanom 12:17–19)

ALI STE SE KDAJ SPRAŠEVALI?

● Česa bi se morali kristjani ogibati? (Rimljanom 12:17)

● Ali Sveto pismo prepoveduje to, da se posameznik zateče po pravno pomoč? (Filipljanom 1:7)

● Kakšno zaupanje je Jezus imel v svojega Očeta? (Matej 26:51–53)