Udeležil sem se najboljše tekme svojega življenja

Pripoveduje Karl - Erik Bergman

Hiter tek me je navdajal s čudovitim občutkom. Ta šport mi je bil pisan na kožo, zato je postal osrednji del mojega življenja.

LETA 1972, ko sem bil star 17 let, sem se pridružil nekemu športnemu klubu. Kmalu mi je postalo jasno, koliko dela me čaka, če bom želel postati vrhunski atlet. Sam talent ni dovolj za doseganje najboljših rezultatov. Vendar sem bil pripravljen delati.

Pri 22-ih mi je uspelo priti v finsko državno reprezentanco. Naslednje leto sem v državnem merilu dosegel najboljši povprečni čas v teku na 100 metrov. Toda zaradi poškodb Ahilove kite in zadnjih stegenskih mišic nisem mogel docela izkoristiti svojega potenciala. Ker pa je bilo moje navdušenje nad tekom zelo veliko, sem pričel trenirati obetavne atlete. Leta 1982 sem začel načrtovati selitev v Kalifornijo, zato da bi se šolal na univerzi in v ugodnejšem podnebju nadaljeval svojo športno kariero. Kupil sem si celo letalsko vozovnico.

Kaj mi je spremenilo življenje

Nekega večera, tik pred mojim načrtovanim odhodom v Kalifornijo, je nekdo pozvonil pri vratih. Odprl sem in zunaj sta stali dve ženski, ki sta bili Jehovovi priči. Delovali sta zelo mirno in samozavestno – to pa sta lastnosti, ki sta pri atletih zaželeni. Povabil sem ju naprej, usedli smo se in se pričeli pogovarjati. Po poučni razpravi sta mi dali knjigo z naslovom Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji. * Pričel sem jo brati. Ko sem prišel nekje do polovice, mi je postalo jasno, da je to, kar je v njej napisano, resnica. Ženski sta me zopet obiskali in vprašal sem ju, kako bi lahko postal Jehovova priča. Odgovorili sta mi, da bi moral preučevati Sveto pismo.

Sprejel sem biblijski pouk, poleg tega pa sem pričel tudi obiskovati shode Jehovovih prič v kraljestveni dvorani v mestu Vantaa, kjer sem živel. Ugotovil sem, da vse, kar se tam poučuje, temelji na Svetem pismu. Pravzaprav so svetopisemske resnice, ki sem se jih učil, pričele počasi spreminjati moj pogled na to, kaj je res pomembno v življenju. Zato sem šel v potovalno agencijo in unovčil letalsko vozovnico. Del denarja sem porabil za to,  da sem si kupil obleko za shode in torbo za Biblijo in biblijsko literaturo. Krstil sem se na zborovanju leta 1983 v Helsinkih.

Pridružijo se mi še drugi atleti

O svetopisemskih resnicah, ki sem jih spoznaval, sem navdušeno govoril svojim prijateljem. Njihov prvi odziv je bil nezaupanje. Pravzaprav so se kmalu pričele širiti govorice, da se mi je zmešalo. Prijatelji so se me drug za drugim pričeli ogibati. Po krstu sem zato, da bi ostal v formi, redno hodil na tekaško stezo in tam srečeval druge atlete. Naše razprave so jim pomagale uvideti, da se mi ni zmešalo, čeprav sem postal drugačen.

Sčasoma je kar nekaj teh atletov dojelo, da je to, kar sem jim govoril, razumno in vredno razmisleka. Opazili so, da nič več ne govorim grdo in da nisem več nasilen. Nekateri so želeli več izvedeti o Svetem pismu. Z velikim veseljem sem jim pokazal, da Sveto pismo kristjanovo življenje primerja s tekmo. Mi sodelujemo v tekmi za nagrado – večno življenje. (2. Timoteju 2:5; 4:7, 8)

Dejstvo je, da se pravi smisel in sreča v življenju ne skrivata v zmagovanju na atletskih prireditvah, temveč v tem, da človek dela to, kar ugaja našemu Stvarniku. Nekatere atlete so pogovori z menoj navedli, da so znova pretehtali svoje cilje, in kar nekaj jih je sprejelo svetopisemske resnice, ki so mi spremenile življenje. Veseli me, ko vidim, da so mnogi enako goreči za služenje Bogu, kot so bili za atletiko.

Ena od njih je Yvonne, ki je bila odlična tekačica na 800 metrov. V tej disciplini je bila najhitrejša tekačica v Skandinaviji in dosegla je finski državni rekord. Uspešno je zastopala Finsko na evropskih atletskih prireditvah. Z Yvonne sva se veliko pogovarjala in postalo ji je jasno, kako brezplodno si je prizadevati za slavo v današnjem svetu. Iz Svetega pisma je izvedela, da ta svet mineva in da ga bo nadomestil Božji novi svet. (1. Janezovo 2:17)

Yvonne je kmalu začela preučevati Sveto pismo. Takrat se je sestajala z Joukom, ki je bil nadarjen član državne tekaške reprezentance. Pravzaprav je zastopal Finsko na evropskih in svetovnih atletskih prvenstvih. Čez nekaj časa sta se Yvonne in Jouko preselila v Združene države Amerike, da bi nadaljevala svojo športno kariero.

Tam je Yvonne še naprej preučevala Sveto pismo in Jouko se ji je pridružil, vendar samo zato, ker je hotel najti kako pomanjkljivost in spametovati Yvonne. Toda postopoma so svetopisemske resnice prišle tudi do njegovega srca. Yvonne in Jouko sta se poročila in kasneje svoje življenje posvetila Bogu, kar sta simbolizirala s krstom v vodi. Danes sta oba pionirja, kar pomeni, da večino svojega časa druge poučujeta o Svetem pismu.

Sveto pismo sem začel preučevati tudi z atletinjo Barbro, ki je bila državna prvakinja v teku na 400 metrov. Finsko je zastopala tudi na evropskih atletskih prireditvah. Barbro in njen mož Jarmo, ki je bil skakalec s palico, sta se potem preselila na Švedsko. Tam je Barbro še naprej preučevala Sveto pismo in Jarmo se ji je pridružil. Oba sta iskala smisel v življenju. Zatem ko sta spoznala svetopisemske resnice, sta se krstila na Švedskem. Čez čas je Jarmo postal fizioterapevt in sedaj oba goreče oznanjujeta. Jarmo služi kot starešina v krščanski občini.

Potem je bila tukaj še Heidi, odlična tekačica, ki je šele vstopila v najstniška leta. Kot njen trener sem opazil, da se zelo zanima za duhovne stvari. Zato sva se nekega dne pogovarjala o svetopisemskih naukih glede Božjega kraljestva in o blagoslovih, ki bodo izliti na zemljo. Vprašal sem jo: »Ali verjameš, da lahko doživimo te obljubljene blagoslove?« (Psalm 37:11, 29; Matej 6:9, 10)

»Verjamem,« je odgovorila. Hotela je preučevati Sveto pismo, zato sem poskrbel, da je z njo preučevala neka krščanska sestra. Nekaj let kasneje je tudi Heidi svojo posvetitev Bogu simbolizirala s krstom v vodi. Sčasoma  je odrasla v čudovito duhovno žensko in postala moja žena. Je izjemna prijateljica in je trdno odločena služiti Bogu – ta odločenost bi jo, če bi jo usmerila v šport, popeljala med vrhunske atlete.

Moj mlajši brat Peter, ki se je prav tako ukvarjal s športom, se je sprva odzval zelo negativno, ko sem pričel preučevati Sveto pismo. Potem sem mu dal knjigo Večno živeti. Čez nekaj časa je prišel k meni in rekel: »Pričel sem brati to knjigo, vendar ne razumem vsega. Mi lahko pomagaš?« Uredil sem, da je z njim preučeval neki Pričevalec, in štiri mesece kasneje se je krstil. Nato se je poročil in njegova žena služi kot pionirka.

Tekma se nadaljuje

Še preden sem se krstil, sem bil odločen, da postanem misijonar. Nedolgo po krstu sem pričel služiti kot pionir. Razumel sem, da moram dati vse od sebe, če hočem sodelovati v tekmi za življenje. S Heidi sva napisala prošnjo za misijonarsko šolo Gilead, ki jo organizirajo Jehovove priče v New Yorku. Leta 1994 so naju sprejeli. Po podelitvi diplom sva bila dodeljena v Latvijo, kjer povečini govorijo ruski jezik.

Zaradi razpada Sovjetske zveze so bili ljudje razočarani. Sveto pismo je bilo na slabem glasu in celo prepovedano, vendar sva ugotovila, da je mnoge zanimalo, kaj piše v njem. Učenje ruščine je bilo nekaj najtežjega v mojem življenju. Toda po šestih letih misijonarjenja v Latviji sem dobil dodelitev, da kot potujoči nadzornik obiskujem in spodbujam občine Jehovovih prič. Še vedno opravljam to delo, pri tem pa me spremlja moja zvesta žena.

V vseh teh letih sem lahko številnim pomagal napredovati v tekmi za življenje, za »pravo življenje« v Božjem novem svetu. (1. Timoteju 6:19) Da bi kot trener iz atletov izvlekel najboljše, jih moraš razumeti. Pomagati jim moraš napredovati v tem, v čemer so dobri, in omejiti v tem, v čemer so slabi. Moraš jih navdihovati, da vztrajajo in v celoti dosežejo svoj potencial.

Bil sem presenečen, ko sem videl, koliko skupnega ima kristjan z atletom, kot je to poudaril apostol Pavel v svojem prvem pismu, ki ga je napisal Korinčanom. Uspešen atlet ne sanjari o zmagi, temveč ostaja osredinjen na telesno vadbo. Postavlja si stvarne cilje in jih sistematično uresničuje. Če izpred oči izgubi svoj cilj in si neha prizadevati, je ves dotedanji trud zaman. Na svoj cilj mora podobno ostati osredinjen tudi pravi kristjan.

Poleg tega se uspešen atlet ravna po posebnem režimu, ki zajema tudi ustrezno prehrano. Podobno je s pravim kristjanom. Ne hrani se z nemoralnimi nauki in, kot je dejal apostol Pavel, nima deleža »pri mizi demonov«. Hrani se z bogato duhovno hrano, ki jo je Bog priskrbel po svoji Besedi, Svetem pismu. (1. Korinčanom 10:21) Poleg tega uspešen atlet ostane pozitiven, ko nastopijo težave. Prizna svoje napake in jih skuša popraviti. »Jaz ne tečem negotovo,« je napisal Pavel. »Ampak svoje telo tepem,« je rekel, zato da ne bi bil izločen iz tekmovanja. (1. Korinčanom 9:24–27)

 Z ženo še vedno rada hodiva v telovadnico in se tam razgibavava, saj želiva ostati v dobri telesni formi. Toda paziva, da naju to ne bi oviralo pri služenju Jehovu, ki je tako čudovito ustvaril ljudi. (Psalm 139:14) Skupaj sva osredinjena na to, da doseževa nagrado »pravega življenja« – »prihodnjega« življenja v Božjem novem svetu. (1. Timoteju 4:8)

Apostol Pavel je zatem, ko je opisal »oblak prič« iz predkrščanske dobe, pozval: »Tudi mi [se] znebimo vsakega bremena in greha, ki nas lahko kaj hitro zapelje. Vztrajno tecimo v tekmi, ki je pred nami.« (Hebrejcem 12:1) Nič ni bolj vredno truda, kot teči v tej tekmi, saj vse tekače, ki bodo uspešno prišli na cilj, čakajo večni blagoslovi. (2. Timoteju 4:7, 8)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 14]

Sredi 1980-ih: Heidi in jaz; zgoraj Yvonne, spodaj Jouko in njuna hčerka

[Slika na strani 15]

S Heidi danes na oznanjevanju

[Slika na strani 15]

Na zborovanju Jehovovih prič leta 2009 v Helsinkih. Yvonne in Jouko na najini levi ter Jarmo in Barbro na najini desni.

[Navedba vira slike na strani 12]

Published in Aamulehti 8/21/1979