Ali je še mogoče komu zaupati?

Veljal je za pionirja na področju lajšanja in odpravljanja bolečin. Toda ta ugledni anesteziolog je več kot deset let, začenši z letom 1996, prirejal rezultate raziskav, ki so bile objavljene v priznanih medicinskih revijah.

»ENOSTAVNO ne morem razumeti, zakaj bi človek počel kaj takega,« pravi zdravnik Steven L. Shafer, ki so ga citirali v časopisu Anesthesiology News.

Kaj spoštovanega strokovnjaka navede na to, da zavaja sočloveka? Razmislite o štirih mogočih razlogih.

● Pohlep. V poročilu New York Timesa zdravnik Jerome Kassirer, nekdanji urednik revije The New England Journal of Medicine, pojasnjuje: »Kadar so raziskovalci zavezani [farmacevtskim] podjetjem, ker od njih dobijo večino svojega dohodka, potem zelo težijo k rezultatom, ki so ugodni za ta podjetja.«

● Uspeh za vsako ceno. V Nemčiji naj bi študentje naravoslovja dali svojim učiteljem tisoče evrov podkupnine, da bi »pridobili« naziv doktor, ki v tej državi velja za simbol uspeha. Raziskava, opisana v The New York Timesu, je pokazala, da so številni dijaki in študenti, ki se ne menijo za etična načela, povedali, da »imajo namen ravnati etično« za tem, ko dosežejo uspeh.

● Premalo zgledov. Neki profesor je za The New York Times v zvezi z dijaki povedal naslednje: »Morda nas mika, da bi rekli, da so izgubili svoj moralni kompas. [. . .] Verjetno je bolje reči, da jim njihovi učitelji, mentorji  in preostala družba nikoli niso pomagali, da bi si sploh pridobili in uporabljali ta moralni kompas.«

● Navade, ki se ne skladajo z vrednotami. Neka raziskava, v kateri je sodelovalo skoraj 30.000 dijakov, je pokazala, da jih je 98 odstotkov menilo, da je poštenost nujna pri medsebojnih odnosih. Toda 80 odstotkov dijakov je priznalo, da so lagali svojim staršem, 64 odstotkov pa, da so v preteklem letu goljufali pri preizkusih znanja.

Vzvišena moralna merila

V okvirju na tej strani je pojasnjeno, da je zaupanje del človeške narave. Kljub temu v Svetem pismu stvarno piše, da »se človekovo srce od mladosti nagiba k slabemu«. (1. Mojzesova 8:21) Kako se lahko bojujete proti temu nagnjenju in upirate nepoštenosti, ki je danes tako razširjena? Pomagajo vam lahko naslednja svetopisemska načela:

● »Ne snuj nič slabega proti svojemu bližnjemu, ko se ta počuti varnega pri tebi.« (Pregovori 3:29)

Ljubezen do bližnjega nas navaja na to, da si prizadevamo za njegovo dobro, ne pa da zlorabljamo njegovo zaupanje. Z upoštevanjem tega načela bi se lahko končale številne oblike človeškega izkoriščanja, ki ga motivira pohlep, kot je denimo prodajanje ponarejenih zdravil, kar smo omenili na začetku tega sklopa člankov.

● »Resnicoljubne ustnice bodo utrjene za večno, lažniv jezik pa bo obstajal le trenutek.« (Pregovori 12:19)

Danes marsikdo meni, da so pošteni ljudje na slabšem. Toda vprašajte se: »Kaj ima večjo vrednost – trenutne ali trajne koristi, med katere spada tudi samospoštovanje?« Študent morda zavaja druge glede svojega znanja oziroma sposobnosti, tako da goljufa na izpitih, a kako se bo odrezal na delovnem mestu?

● »Pravični hodi po poti značajnosti – srečni njegovi sinovi za njim!« (Pregovori 20:7)

Če ste roditelj, bodite svojim otrokom dober zgled, tako da »hodi[te] po poti značajnosti«. Pojasnite jim, kako vam koristi to, da ravnate pošteno. Ko otroci vidijo, da so njihovi starši značajni, je več verjetnosti, da bodo tudi sami takšni. (Pregovori 22:6)

Ali ta svetopisemska načela res delujejo? Je danes mogoče najti zaupanja vredne ljudi?

[Poudarjeno besedilo na strani 4]

Glede na časopis Le Figaro vedno več Francozov »meni, da ljudje na vodilnih položajih v družbi – v političnih, gospodarskih, socialnih in kulturnih krogih – niso pošteni, zato ne vidijo razloga, zakaj bi sami morali biti takšni«.

[Slika na strani 5]

ALI JE V NAŠI NARAVI, DA ZAUPAMO?

Michael Kosfeld, profesor poslovne ekonomije na frankfurtski univerzi, je na podlagi svojih raziskav prišel do sklepa, da je zaupanje »biološki del človekove narave«. Odkril je, da pri pogovoru med dvema človekoma v možganih prične nastajati oksitocin, hormon, ki spodbuja občutke zaupanja. »To je pravzaprav ena od razpoznavnih značilnosti človeške rase,« pravi Kosfeld. »Ko zaupanja ni, smo v nekem smislu razčlovečeni.«