Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

»Mayday! Mayday! Mayday!« Klic, ki rešuje življenja

»Mayday! Mayday! Mayday!« Klic, ki rešuje življenja

»Mayday! Mayday! Mayday!« Klic, ki rešuje življenja

Ribiško ladjo sta zajela ogenj in dim! Prav vsi na njej so bili v veliki nevarnosti. »Če kapitan ne bi oddal sporočila za nevarnost mayday, ladje Nautical Legacy ne bi nikoli našli,« je povedal neki uslužbenec obalne straže. Kanadska obalna straža se je hitro odzvala in uspelo ji je rešiti celotno posadko. *

»MAYDAY! Mayday! Mayday!« Te besede, ki se slišijo po radiu, naznanjajo, da ladji preti smrtna nevarnost in da potrebuje nujno pomoč. Ali je sporočilo »mayday« učinkovito? V letu 2008 so člani ameriške obalne straže opravili več kot 24.000 reševalnih akcij. Rešili so 4910 ljudi, kar je v povprečju 13 na dan, ter priskočili na pomoč več kot 31.000 ljudem v stiski.

Zakaj pa se uporablja beseda »mayday«? In kako so ladje, ki so bile v nevarnosti, klicale na pomoč še pred izumom radijskega oddajnika?

Prve metode klicanja pomoči

Leta 1588 je ladjo španske armade Santa Maria de la Rosa zajel hud vihar. Na pomoč je klicala tako, da je streljala s topovi. Nazadnje je potonila in po poročilih ni bilo preživelcev. Drugi zgodnji pomorščaki so nevarnost sporočali tako, da so dvignili zastave, ki so bile namenjene klicanju pomoči. Še danes je mednarodni razpoznavni znak za to, da ladja potrebuje pomoč, dvignjena bela zastava z dvema rdečima diagonalnima črtama.

Pomorščaki so v 1760-ih pričeli uporabljati optično signalizacijo, ki se imenuje semafor. Pri tej metodi je signalist z eno zastavico v vsaki roki posnemal urna kazalca. Vsak položaj »časa«, ki ga je signalist pokazal, je pomenil drugo črko oziroma številko.

Toda zastavice, topovski izstrelki in vidni signali so bili učinkoviti le takrat, ko so bili drugi dovolj blizu, da so lahko videli ali slišali klic v sili. Pogosto je imela posadka, ki je bila v stiski, kaj malo upanja na rešitev. Kako bi se lahko zadeve izboljšale?

Učinkovitejše metode za klicanje pomoči

Izjemen napredek v komunikacijski tehniki je nastopil v 1840-ih. Samuel Morse je iznašel abecedo, ki je telegrafistom omogočala, da so po žici pošiljali sporočila z ročnim telegrafom. Vse dokler je telegrafist pritiskal na tipko, je lahko človek na drugi strani žice sprejemal električni impulz. Morse je za vsako črko in številko določil edinstveno kombinacijo kratkih in dolgih zvokov oziroma pik in črtic.

Morsejevo abecedo so želeli uporabljati tudi na morju, zato so si mornarji namesto zvokov, ki so jih pošiljali telegrafisti, pomagali z močnimi snopi svetlobe. Signalist je na kratko posvetil, da bi nakazal piko, nekoliko dlje pa je svetil, da bi nakazal črtico. Signalisti so kmalu pričeli uporabljati enostaven in edinstven klic na pomoč, ki je sestavljen iz treh pik, treh črtic in še nadaljnjih treh pik, kar je znak za črke SOS. *

Na srečo obseg in razdalja klicev v sili nista ostala le pri tem. Guglielmo Marconi je leta 1901 poslal prvi radijski signal čez Atlantski ocean. Sporočila »SOS« je bilo mogoče sedaj namesto s snopi svetlobe poslati po radijskih valovih. Kljub temu radijski operaterji še vedno niso mogli s svojim glasom prenesti klica v sili. Za zvezo »Mayday! Mayday! Mayday!« še ni napočil čas.

Govorjena beseda se je končno zaslišala po radijskih valovih leta 1906, ko je Reginald Fessenden prenašal govorjenje in glasbo. Mornarji, ki so imeli radijsko opremo, so Fessendnov prenos slišali 80 kilometrov stran. Leta 1915 je še mnogo več ljudi navdušeno spremljalo prenos v živo, ki je potekal iz Arlingtona (ameriška zvezna država Virginija) v Pariz, in sicer do oddajnika na Eiffelovem stolpu – kar je več kot 14.000-kilometrska razdalja! In predstavljajte si vzhičenost mornarjev na ladji S.S. America leta 1922, ko je potekal prvi radijski pogovor plovilo-kopno, in sicer med obalo mesta Deal v ameriški zvezni državi New Jersey in ladjo, ki je bila dobrih 600 kilometrov proč na morju.

Poenotenje klica na pomoč

Številni operaterji so se v 1920-ih in 1930-ih s pridom okoristili pogovarjanja po radiu. Toda kako bi lahko kapitan poslal klic v sili, ki bi ga vsi razumeli, če pa so posadke govorile različne jezike? Ta problem so rešili na Mednarodni telegrafski konferenci leta 1927, ko so »mayday« sprejeli kot mednarodni znak za nevarnost. *

Lahko smo hvaležni, da se metode komuniciranja stalno izboljšujejo. Na primer, topove in zastave so nadomestili radarji in globalni navigacijski sistem (GPS). Poleg tega je radio postal običajen del opreme, reševalne službe pa budno spremljajo radijske valove in so v stalni pripravljenosti. Kot je bilo v primeru ladje Nautical Legacy, je klic »Mayday! Mayday! Mayday!« skoraj gotovo mogoče slišati, ne glede na to, kje oziroma kdaj nastopi nevarnost. V nasprotju s preteklimi generacijami, ki so imele zelo malo upanja na rešitev, lahko mi, če se na morju znajdemo v kakšni stiski, s prepričanjem pričakujemo pomoč.

[Podčrtne opombe]

^ odst. 2 Vzeto iz knjige True Stories of Rescue and Survival—Canada’s Unknown Heroes, ki opisuje resnične zgodbe o reševanju in preživetju na morju.

^ odst. 11 Črke SOS so bile izbrane, ker jih je preprosto poslati in razbrati. Niso imele nobenega določnega pomena.

^ odst. 15 Besedo »mayday« je treba ponoviti trikrat, da je namen sporočila jasen in da ne bi prišlo do zamenjave te besede s katero drugo.

[Slika na strani 27]

Ladjo Nautical Legacy sta zajela ogenj in dim.

[Vir slike]

Courtesy Fisheries and Oceans Canada, reproduced with the permission of © Her Majesty the Queen in Right of Canada, 2010

[Slika na strani 28]

Morsejevo abecedo so želeli uporabljati tudi na morju, zato so si mornarji namesto zvokov, ki so jih pošiljali telegrafisti, pomagali z močnimi snopi svetlobe.

[Vir slike]

© Science and Society/SuperStock