Naj vam predstavimo »kralja med urami«

KO SO leta 1834 ognjeni zublji uničili Westminstrsko palačo, so britanski politiki organizirali tekmovanje: Kdo bo predstavil najboljši načrt za novo stavbo parlamenta? Zmagovalka, ki jo je zasnoval sir Charles Barry, je bila bogato okrašena palača v gotskem stilu, h kateri je spadal tudi veličasten štiristrani stolp z uro. Agencija, ki je bila zadolžena za upravljanje s kraljevim in vladnim imetjem, je naročila uro, ki bi bila »kralj med urami, največja ura, ki jo je svet kdaj videl«.

Ta ura je ena najslavnejših londonskih znamenitosti in njeno značilno zvonjenje je prepoznavno po vsem svetu. Imenuje se Big Ben – čeprav se je to ime sprva nanašalo le na njen največji zvon. Ta svetovno znana ura je čudo tehnike.

Velik zalogaj

Dela na tem 96 metrov visokem stolpu z uro so se pričela leta 1843. Tri leta kasneje se je pričelo iskanje mojstra, zato da bi naredil tako točno uro, ki ne bi zaostajala oziroma prehitevala za več kot sekundo vsako uro. To je bil velik zalogaj. Zunaj, visoko na stolpu, bi bili urni kazalci izpostavljeni vetru, snegu in ledu, na njih pa bi tudi pristajali golobi! Ti dejavniki bi vplivali na nihalo, čigar redni nihaji so bili bistveni za točen čas. Medtem ko so strokovnjaki razpravljali o teh problemih, je urar Edmund Beckett Denison  predstavil sprejemljiv načrt. Njegovo izvedbo so nato zaupali nekemu vodilnemu izdelovalcu ur.

Po dveh letih je bila ura pripravljena, vendar je nadaljnjih pet let samevala v urarjevi delavnici, dokler ni bil stolp dograjen. Medtem je Denison izumil napravo, ki je varovala nihalo pred zunanjimi vplivi, s čimer je bila zagotovljena točnost ure.

Big Ben je rojen

Urni mehanizem je bil nared, naslednji korak pa so bili zvonovi. Neka livarna na severovzhodu Anglije je ulila glavni zvon. Bil je veliko večji, kot je bilo načrtovano, tehtal pa je dobrih 16 ton! S svojo težo je poškodoval palubo ladje, ki naj bi ga pripeljala v London, toda čez čas je le prispel na svoj cilj. Ko je bil enkrat na kopnem, so ga naložili na posebej narejen vagon, ki ga je vleklo 16 belih konjev. Nato so ga obesili na obod pred parlamentom, kjer so ga lahko preizkusili.

Številni veliki zvonovi imajo imena in tudi ta velikan ni nobena izjema – dobil je ime Big Ben. Zakaj? Nihče ne ve zagotovo. Nekateri pravijo, da je morda dobil ime po siru  Benjaminu Hallu, visokem možakarju, ki je delal v parlamentu. Drugi namigujejo, da je bil poimenovan po Benjaminu Cauntu, takrat dobro znanem boksarju težke kategorije. Naj bo tako ali drugače, se ime Big Ben, kot se je na začetku imenoval samo glavni zvon, običajno nanaša na celoten stolp z uro.

Dvakratna smola

Za Big Benovo prvo kladivo so menili, da je prelahko, zato so ga nadomestili z ogromnim 660-kilogramskim kladivom. Po mesecih testiranja pa je prišlo do neljubega pripetljaja. Zvon je počil in ni ga bilo mogoče popraviti. Big Bena so morali odstraniti, kovino stopiti, nato pa iz nje narediti zvon, ki je tehtal 13,7 tone. Ko so ga z vagonom peljali pred parlament, so se množice znova zbrale na ulicah.

Nekaj mesecev kasneje je bil stolp pripravljen za ponovno namestitev zvona. Več skupin moških je neutrudno delalo, da so Big Bena dvignili in namestili v zvonik. Navsezadnje se je pridružil štirim manjšim zvonovom, ki so se oglašali vsakih petnajst minut. Temu je sledil še težek urni mehanizem. Končno je nastopil čas, da »kralj med urami« začne delovati – oziroma vsaj tako se je zdelo.

Julija 1859 je Big Ben začel odbijati ure. Toda uspeh je bil kratkotrajen. Na začetku oktobra je veliki zvon spet počil! Odstranitev ni prišla v poštev, zato so ga delavci zavrteli za četrtino obrata, tako da kladivo ne bi tolklo po razpoki. Nato so namestili lažje kladivo, da bi preprečili nadaljnje nevšečnosti. V treh letih je Big Ben ponovno zaživel! Razpoka je ostala, in ravno ta daje zvonu njegov značilni »bong«.

Zgodovinski mejniki

Leta 1924 je Britanska radiotelevizijska družba (BBC) v urni stolp trajno namestila mikrofon in pričela redno prenašati Big Benovo zvonjenje, ki naznanja točen državni čas. Osem let kasneje so njegovo zvonjenje začeli predvajati tudi v vseh državah Britanske skupnosti, danes pa Svetovna služba BBC omogoča, da lahko njegovo melodično oglašanje sliši ves svet.

Čeprav so ura in zvonovi preživeli bombardiranje med drugo svetovno vojno, pa je zaradi utrujenosti kovine v mehanizmih za zvonjenje leta 1976 prišlo do mehanske napake, zaradi katere je bila večina prostora v zvoniku neuporabna. Veliki zvon je ostal nepoškodovan in v nekaj tednih se je ponovno pričel oglašati. Uro pa je bilo treba zato, da je znova delovala, popravljati devet mesecev.

Big Ben je bil nekaj časa največja ura, ki jo je svet kdaj videl, in je še zmeraj najtočnejša javna mehanska ura. Njeno značilno oglašanje pogosto posnemajo tako majhne kot velike ure, zato ga je mogoče slišati v številnih deželah. Nič čudnega torej, da je Big Ben postal simbol Anglije in njene prestolnice. Prav zares je »kralj med urami«!

[Okvir/sliki na strani 18]

KAKO OSTAJA TOČNA

Trikrat na teden se tehnik povzpne po 300 kamnitih spiralastih stopnicah, da ročno navije kabel, na katerega je obešena težka utež, ki poganja urni mehanizem. Poleg tega preveri, ali ura kaže točen čas. Nihalo, ki je dolgo štiri metre, zaniha vsaki dve sekundi. Na polički blizu vrha nihala je nekaj starih kovancev. Če ura zaostaja, tehnik doda kovanec, če pa prehiteva, ga odstrani.

[Slika]

Stari kovanci pomagajo naravnati uro.

[Vir slike]

Navijanje ure: AP Photo/Lefteris Pitarakis; kovanci na polički: Parliamentary copyright images are reproduced with the permission of Parliament

[Slika na strani 19]

Veliki zvon (Big Ben) tehta 13,7 tone in bije vsako uro.

[Vir slike]

Popperfoto/Getty Images