Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Najstrašnejša bolezen 19. stoletja

Najstrašnejša bolezen 19. stoletja

Najstrašnejša bolezen 19. stoletja

Pisalo se je leto 1854 in London se je zvijal v krču še enega izbruha kolere – črevesne bolezni, za katero sta značilni huda diareja in dehidracija. Bolezen se je širila z alarmantno hitrostjo. Številni, ki so se zjutraj zbudili zdravi, so bili do večera že mrtvi. Na voljo ni bilo nobenega znanega zdravila.

TO JE bila najstrašnejša bolezen stoletja, vzrok zanjo pa je ostajal zavit v tančico skrivnosti. Nekateri so menili, da se prenaša z vdihavanjem neprijetnih vonjav, ki so jih oddajale razpadajoče organske snovi. Njihove domneve so bile razumljive. Reka Temza, ki se je vila po Londonu, je namreč zelo zaudarjala. Ali se je bolezen širila s tem smrdečim zrakom?

Pet let pred omenjenim izbruhom je zdravnik John Snow nakazal, da kolere ne povzroča onesnažen zrak, temveč onesnažena voda. William Budd, prav tako zdravnik, pa je bil prepričan, da so vzrok zanjo glivam podobni živi organizmi.

Snow je med epidemijo leta 1854 preizkusil svojo teorijo tako, da je vzel pod drobnogled življenje ljudi, ki so se s kolero okužili v londonski četrti Soho. »Kaj imajo skupnega?« se je spraševal. Raziskovanje ga je pripeljalo do osupljivega odkritja. Vsi, ki so v tisti četrti zboleli za kolero, so pitno vodo dobivali iz istega vodnega zajetja, v katerem so bile odplake, polne bacilov kolere! *

Isto leto je zaznamovala še ena prelomnica v medicini, ko je italijanski znanstvenik Filippo Pacini objavil opis živega organizma, ki je bil povzročitelj kolere. Toda njegova dognanja so bila večinoma prezrta, prav kakor so bile prezrte ugotovitve Snowa in Budda. Kolera pa je še naprej kosila, vse do leta 1858.

»Veliki smrad«

Parlament je odlašal z gradnjo novega kanalizacijskega omrežja, ki bi pripomogel k temu, da bi se Temza očistila. Vendar je bil zaradi vročinskega vala, ki je nastopil poleti 1858, primoran k ukrepanju. Smrad iz reke, ki je tekla mimo spodnjega doma britanskega parlamenta, je bil tako neznosen, da so morali politiki na okna obesiti zavese, namočene v razkužilo, zato da bi ublažili vonjave. Ta »veliki smrad«, kakor so ga kasneje poimenovali, je parlament prisilil k dejanjem. V 18 dneh je izdal ukaz za gradnjo novega kanalizacijskega omrežja.

Zgrajeni so bili velikanski kanali, ki so prestregli odplake, še preden bi te prispele v reko, in so bili speljani proti vzhodnem delu Londona, kjer je odplake navsezadnje ob oseki odneslo v morje. Rezultat je bil izjemen. Ko je bilo enkrat po celotnem Londonu napeljano novo omrežje, so se epidemije kolere končale.

Sedaj ni bilo več dvoma: kolere ne povzroča zaudarjajoč zrak, marveč okužena voda ali hrana. Jasno pa je bilo tudi to, kako jo preprečiti – z ustreznimi sanitarnimi ukrepi.

Napreden zakon

Tisočletja preden je kolera divjala po Londonu, je Mojzes povedel izraelski narod iz Egipta. Čeprav so Izraelci po sinajski pustinji potovali kakih 40 let, jih ni prizadela nobena epidemija bolezni, kakršna je kolera. Kako je bilo to mogoče?

Izraelcem je bilo naročeno, naj svoje iztrebke zakopljejo kje na zasebnem kraju proč od tabora, tako da bi bivalni prostor in voda ostala čista. To navodilo je zapisano v Svetem pismu, v 5. Mojzesovi 23:12, 13, kjer piše:

»Zunaj tabora pa imej zaseben kraj, kamor boš hodil. In med svojim orodjem imej lopatico; ko boš šel ven opravit potrebo, z njo izkoplji luknjo ter se obrni in svoje iztrebke zagrebi.«

To preprosto navodilo je Izraelce ščitilo pred boleznimi, ki so pestile okoliške narode. Podobni sanitarni ukrepi tudi v današnjem času rešujejo življenja. * Poglejmo si primer.

»Nikoli ni prišlo do nobenega izbruha«

V 1970-ih je veliko Jehovovih prič zaradi vala preganjanj moralo zbežati iz Malavija. Zatekli so se v sosednji Mozambik. Tam se je več kot 30.000 moških, žensk in otrok naselilo v desetih begunskih taboriščih. Dobro znano je, da so takšna taborišča pogosto gojišče bolezni, ki se prenašajo z vodo. Kako so torej Priče prebivali v takšnih razmerah?

Lemon Kabwazi je živel v največjem taborišču v Mlangeni skupaj s 17.000 drugimi begunci. Spominja se: »V taborišču smo ves čas skrbeli za čistočo. Jame za latrine smo izkopali zunaj taborišča, v njem samem pa nihče ni smel izkopati svoje. Zunaj taborišča smo izkopali tudi jame za odpadke. Prostovoljci so skrbeli za vsakovrstne sanitarne ukrepe, med drugim za čistočo vode iz vodnjakov, izkopanih na različnih področjih zunaj taborišča. Resda nas je bilo veliko, vendar smo upoštevali svetopisemska merila za higieno, zato nikoli ni prišlo do nobenega izbruha kakšne hude bolezni in nihče ni zbolel za kolero.«

Na žalost v nekaterih delih sveta po domovih še vedno nimajo urejenega ustreznega kanalizacijskega omrežja. Zaradi bolezni, ki se širijo s človeškimi iztrebki, vsak dan umre približno 5000 otrok.

Kolero in podobne bolezni je sicer mogoče preprečiti in človeško prizadevanje za vzpostavitev boljših sanitarnih razmer je obrodilo dobre rezultate, vendar je v Svetem pismu opisano upanje, da bodo kmalu odstranjene vse bolezni. V Razodetju 21:4 piše, da pod vladavino Božjega kraljestva »smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več«. Za tisti čas Sveto pismo obljublja, da »noben prebivalec ne bo rekel: ‚Bolan sem.‘« (Izaija 33:24)

Da bi izvedeli več o tem, kaj bo Božje kraljestvo naredilo za človeštvo, preberite 3. in 8. poglavje v knjigi Kaj Biblija v resnici uči?, ki so jo izdali Jehovove priče.

[Podčrtni opombi]

^ odst. 5 Čeprav so bila do leta 1854 stranišča na izplakovanje že v rabi, pa so človeški iztrebki po zastareli kanalizaciji odtekli naravnost v Temzo, ki je bila glavni vir pitne vode.

^ odst. 15 Glede na to, da se kolera prenaša z okuženo hrano ali vodo, so za njeno preprečevanje ključni preventivni koraki, povezani z vsem, kar vnašamo v usta. Temeljna varnostna ukrepa sta prekuhavanje ali filtriranje vode in uživanje dobro prekuhane oziroma pečene hrane.

[Poudarjeno besedilo na strani 21]

Reka Temza, ki se je vila po Londonu in je bila onesnažena z odplakami, polnimi bacilov kolere, je bila motiv številnih risb tistega časa.

[Slika na strani 22]

Več kot 30.000 moških, žensk in otrok se je naselilo v desetih begunskih taboriščih v Mozambiku, kjer so ves čas skrbeli za čistočo.

[Navedba virov slik na strani 20]

Smrt na Temzi: © Mary Evans Picture Library; zemljevid: University of Texas Libraries