Plovba po vrhu sveta

V PRETEKLOSTI so pomorščaki sanjali o tem, da bi odkrili severni prehod, ki bi povezoval Atlantski in Tihi ocean. Vendar so bili pred velikanskim izzivom: pot po Severnem ledenem morju je bila namreč zaledenela.

Kljub temu so želeli najti bližnjico čez vrh sveta. V 16. stoletju sta Portugalska in Španija nadzirali trgovske poti do Orienta, ki so bile speljane okoli najjužnejšega dela Afrike in Južne Amerike. Tuji trgovci, ki so hoteli svoje izdelke prodajati na Vzhodu, so morali poiskati poti na severni polobli. Številni so poskušali in med njimi so bili naslednji.

Angleži: Sir Hugh Willoughby in Richard Chancellor sta leta 1553 vodila prvo angleško odpravo. Zaradi viharja so se njune ladje ločile in Willoughby je bil prisiljen zimo preživeti na pusti obali polotoka Kola na skrajnem severu Rusije. Celotna posadka je bila slabo pripravljena na te hude razmere, zato so vsi izgubili življenje. Chancellor pa se je zasidral v pristanišču Arhangelsk. Od tam je na povabilo carja Ivana IV. Vasiljeviča, znanega tudi kot Ivan Grozni, odpotoval v Moskvo. Chancellorju ni uspelo najti prehoda do Azije, odprl pa je anglo-rusko trgovsko pot.

Nizozemci: Willem Barents je leta 1594 najprej odplul do otočja Nova Zemlja. Toda ko je na svojem tretjem potovanju leta 1596 plul mimo severnega dela tega ruskega otočja, je ladja ostala ujeta v ledu in utrpela nepopravljivo škodo. Barentsova posadka se je za tem, ko je strupeno zimo preživela v zasilnem bivališču, narejenem iz naplavljenega lesa, in se hranila z mesom polarnih medvedov, odpravila nazaj v dveh majhnih čolnih. Barents tega potovanja ni preživel.

Rusi: Ruski raziskovalci so se podali na obsežne odprave v Sibirijo in na skrajni vzhod Rusije. V samo 60 letih, od 1581. do 1641., so raziskali poti od gorovja Ural do Tihega oceana. Približno takrat so kozaki, ruski pripadniki vojaško organiziranih skupnosti, po sibirskih rekah pripluli do Severnega ledenega morja in  z njihovimi osvajanji je Sibirija postala del Rusije. Bili so prvi, ki so pluli ob severovzhodni obali Sibirije. Leta 1648 so ruske ladje preplule ožino, ki je postala znana kot Beringov preliv, imenovan po danskem pomorščaku Vitusu Beringu.

Nadaljnje odprave

Med letoma 1733 in 1743 se je skoraj tisoč moških, organiziranih v sedem skupin, pod Beringovim poveljstvom odpravilo na raziskovanje arktične in tihooceanske obale Rusije. Njihove ladje so vedno znova ostale ujete v ledu in številni so umrli. Vseeno so uspeli kartografirati domala vso arktično obalo. Zbrani podatki, h katerim so spadali zemljevidi, izmerjene morske globine in informacije o stanju ledu, so bili neprecenljivega pomena za prihodnje arktične pomorščake.

V vseh teh arktičnih odpravah so raziskovalci pluli z lesenimi ladjami. Toda z Beringovo odpravo je postalo jasno, da so bile te ladje povsem neprimerne za plovbo po Severni morski poti. * Do enakega sklepa je prišel britanski raziskovalec James Cook, ko je leta 1778 plul skozi Beringov preliv proti zahodu in ga je na poti oviral led. Minilo je še stoletje, preden je Fincu Nilsu Adolfu Eriku Nordenskiöldu uspelo s parnikom prepluti Severno morsko pot.

Strokovno znanje Rusov

Po ruski revoluciji leta 1917 so po ruski Arktiki smele pluti samo ruske ladje. V 1930-ih je Sovjetska zveza povečala promet po Severni morski poti in začela graditi pristanišča za nova industrijska naselja. Rusija si je tako pridobila strokovno znanje v vseh vidikih plovbe po Arktiki.

Ta pot je za tuje ladje ostala zaprta tudi med hladno vojno. Vendar zaradi političnih reform in tržne ekonomije ruska vlada sedaj teži k temu, da po tej poti poteka mednarodni pomorski promet. Naslednji primer kaže, kakšne so koristi tega.

Poleti 2009 sta dve nemški tovorni ladji prečkali Beringov preliv in nato pluli na zahod proti Nizozemski vzdolž severne, večinoma nezaledenele obale Azije in Evrope. To je bilo prvič, da je kaka neruska ladja preplula celoten Severovzhodni prehod. S tem so pot skrajšali za kakih 5560 kilometrov in prihranili deset dni. Podjetje, čigar ladji sta ubrali to arktično bližnjico, je ocenilo, da je s tem privarčevalo približno 300.000 evrov na ladjo.

Danes se arktični morski led naglo topi. Zato so sedaj vsako poletje velika področja odprta za plovbo. * To sicer utegne biti nevarno za okolje, a če se bo led še naprej topil, se bodo ladje lahko ognile plitvinam ob ruski obali in plule po neposredni poti med Atlantskim in Tihim oceanom – prav po vrhu sveta.

[Podčrtni opombi]

 [Zemljevid na strani 15]

(Lega besedila – glej publikacijo)

POTI, KI SO JIH OPRAVILI

Sir Hugh Willoughby in Richard Chancellor

Willem Barents

Vitus Bering

Nils Adolf Erik Nordenskiöld

meje ledu

[Zemljevid]

SEVERNO LEDENO MORJE

severni tečajnik

meja večnega ledu

poletna meja sklenjenega ledu

zimska meja sklenjenega ledu

SEVERNI TEČAJ

ŠVEDSKA

GRENLANDIJA

KANADA

ALJASKA

Beringov preliv

RUSIJA

SIBIRIJA

GOROVJE URAL

Nova Zemlja

polotok Kola

Arhangelsk

MOSKVA

[Slika na strani 16]

Arktični morski led se naglo topi.

[Navedba vira slike na strani 14]

Library and Archives Canada/Samuel Gurney Cresswell collection/C-016105