Ali je kriva religija?

DUHOVNIK in pisec iz začetka 18. stoletja Jonathan Swift je napisal: »Ravno dovolj smo verni, da drug drugega sovražimo, vendar ne dovolj, da bi drug drugega ljubili.« Mnogi trdijo, da religija pravzaprav bolj spodbuja k razdorom kot pa k enotnosti. Vendar se vsi ne strinjajo s tem.

Na primer, razmislite o ugotovitvi, do katere je prišla skupina raziskovalcev na Oddelku za mirovne študije na bradfordski univerzi v Veliki Britaniji. Ta skupina je od Britanske radiotelevizijske družbe dobila nalogo, da priskrbi jasen odgovor na vprašanje, ali religija spodbuja k miru ali k vojni.

V objavljenem poročilu so raziskovalci napisali: »Po pregledu zgodovinskih analiz različnih strokovnjakov smo prišli do zaključka, da je bilo v zadnjih 100 letih le nekaj pravih verskih vojn.« Pojasnili so tudi, da so nekatere vojne, »ki jih v sredstvih javnega obveščanja in drugod prikazujejo kot vojne zaradi religije oziroma vojne, do katerih pride zaradi verskih razlik, pravzaprav vojne zaradi nacionalizma, osvoboditve ozemlja ali samoobrambe«.

Toda mnogi drugi trdijo, da duhovščina s svojimi dejanji ali molkom odobrava in dejavno podpira številne oborožene spore, kar je razvidno iz naslednjih navedkov:

● »Vse kaže, da je religija domala povsod povezana z nasiljem. [. . .] V zadnjih letih je versko nasilje izbruhnilo med konservativnimi kristjani v Združenih državah Amerike, jeznimi muslimani in judi na Bližnjem vzhodu, sprtimi hindujci in muslimani v južni Aziji ter domorodnimi verskimi skupnostmi v Afriki in Indoneziji. [. . .] Posamezniki, vpleteni v te primere, se zanašajo na svoje versko prepričanje, da bi si priskrbeli politično identiteto in dovoljenje za maščevalne ideologije.« (Terror in the Mind of God – The Global Rise of Religious Violence)

● »Ironično je, da države, v katerih ima religija zelo močan vpliv, pogosto doživljajo najhujše družbeno zlo. [. . .] Takšna prežetost z religijo ni mogla preprečiti visoke stopnje kriminala. [. . .] Dokazi so, kot kaže, jasni: Da bi našli življenjske razmere, ki so varne, dostojne, urejene in ,civilizirane‘, se ogibajte področij, kjer je vpliv religije zelo močan.« (Holy Hatred)

● »Baptisti so precej bolj znani po prerekanju kot po miroljubnosti. [. . .] Ko so se v 19. stoletju veroizpovedi in nato še celotna država zaradi [ameriškega] suženjstva in drugih dogodkov razklale, so baptisti s severa in juga podprli vojno prizadevanje kot upravičen  križarski pohod in domnevali, da je Bog na njihovi strani. Baptisti so tudi podpirali državne interese v vojnah z Anglijo (1812), Mehiko (1845) in Španijo (1898), ter zadnji dve opravičevali ,predvsem na temelju tega, da bi zatiranim ljudem omogočili versko svobodo in odprli nova področja za misijonarjenje‘. Bistvo ni v tem, da so baptisti bolj želeli vojno kot mir, temveč je predvsem v tem, da so takrat, ko je zares prišlo do vojne, to podpirali in v njej sodelovali.« (Review and Expositor – A Baptist Theological Journal)

● »Zgodovinarji so v večini obdobij ter med domala vsemi raznolikimi ljudstvi sveta in kulturami zasledili verski vzgib po spopadih, in to običajno na obeh straneh v kakršni koli vojni. Prastari vzklik ,bogovi so na naši strani‘ velja za najzgodnejše in najučinkovitejše hujskanje k vojskovanju.« (The Age of Wars of Religion, 1000–1650 – An Encyclopedia of Global Warfare and Civilization)

● »Verski voditelji [. . .] morajo bolj kritično razmisliti o tem, da niso sposobni priskrbeti učinkovitejšega vodstva in zagovarjati pravih temeljnih vrednot svoje vere. [. . .] Res je, da si vse religije prizadevajo za mir, vendar je vprašljivo, ali je religija kdaj izpolnila to vlogo.« (Violence in God’s Name – Religion in an Age of Conflict)

Skozi celotno zgodovino je duhovščina vseh vodilnih religij tako imenovanega krščanstva (katoliške, pravoslavne in protestantske) priskrbela nešteto duhovnikov in kaplanov, zato da bi dvigovali moralo vojakom ter molili za mrtve in umirajoče – na obeh straneh kakršnih koli bojev. S takšno podporo so opravičevali prelivanje krvi in blagoslavljali vse vojaške sile.

Nekateri morda še vedno ugovarjajo, da za vojne ne moremo kriviti religije. Ampak vprašanje je, ali je bilo katero od njenih naprezanj, da bi združila človeštvo, uspešno.

[Okvir na strani 5]

»Častiti doktor Charles A. Eaton, pastor baptistične cerkve Madison Avenue, je včeraj s svoje prižnice objavil, da bo župnijska cerkev preurejena v center za novačenje moških, ki se želijo prijaviti bodisi v vojsko bodisi v mornarico.«

»Bil je eden od ducata duhovnikov v mestu, ki so ob nedeljah zjutraj pri maši redno imeli vojne pridige ter so moške in ženske spodbujali, naj pokažejo svojo zvestovdanost državi in demokraciji tako, da ob prvi priložnosti začnejo podpirati vojno. Mnogo cerkva so krasile zastave.« (The New York Times, 16. april 1917)