Biblijsko gledišče

Ali se lahko s samotrpinčenjem zbližate z Bogom?

VEČINI ljudi je misel na to, da bi sami sebi zadajali bolečine, odbijajoča. Toda verniki, ki se telesno samokaznujejo, denimo tako, da se bičajo, se držijo ekstremnega posta in nosijo oblačila iz grobe tkanine, ki draži kožo, veljajo za zglede bogaboječnosti. Te navade niso le ostanki srednjeveške preteklosti. Glede na nedavna poročila se danes bičajo celo nekateri ugledni verski voditelji.

Kaj navaja ljudi na takšno čaščenje Boga? Po besedah predstavnika neke tako imenovane krščanske organizacije »posameznik s prostovoljnim prestajanjem bolečin sprejme Jezusa Kristusa in trpljenje, ki ga je On prostovoljno prestal, zato da bi nas odrešil greha«. Kaj pa, ne glede na trditve verskih voditeljev, o tem pravi Sveto pismo?

Pokažite cenjenje do svojega telesa

Sveto pismo niti ne priporoča niti ne odobrava tega, da bi Boga častili s samotrpinčenjem. Pravzaprav bogaboječe ljudi dejavno spodbuja k temu, da skrbijo za svoje telo. Razmislite o tem, kako Sveto pismo opisuje ljubezen med možem in ženo. Z besedami, ki pozornost usmerijo na to, kako človek običajno ravna s svojim telesom, bralce opominja: »Možje [bi morali] ljubiti svojo ženo kakor svoje telo. [. . .] Nihče [ni] nikoli sovražil svojega telesa, ampak ga hrani in ljubeče skrbi zanj kakor Kristus za občino.« (Efežanom 5:28, 29)

Ali bi zapoved, da naj mož ljubi svojo ženo kakor lastno telo, sploh imela kakšen smisel, če bi se od vernikov pričakovalo, da surovo ravnajo s svojim telesom, medtem ko častijo Boga? Očitno je, da se od tistih, ki spoštujejo svetopisemska načela, pričakuje, da skrbijo zase in celo pokažejo določeno mero ljubezni do svojega telesa ter takšno primerno ljubezen, ki jo gojijo do sebe, izkazujejo tudi svojemu zakoncu.

Temu ustrezno Sveto pismo vsebuje mnogo načel, ki bralcem pomagajo, da skrbijo za svoje telo. Govori na primer o koristih zmernega gibanja. (1. Timoteju 4:8) Odkriva zdravilno vrednost določene hrane in opozarja na posledice slabih prehranjevalnih navad. (Pregovori  23:20, 21; 1. Timoteju 5:23) Ljudi spodbuja k temu, da varujejo svoje zdravje, saj lahko le tako ostanejo karseda dejavni. (Pridigar 9:4) Če se torej od tistih, ki berejo Sveto pismo, pričakuje, da tako skrbijo za svoje zdravje, kako se lahko potem od njih hkrati pričakuje, da delajo škodo svojemu telesu? (2. Korinčanom 7:1)

Ali bi morali kristjani prestajati enako trpljenje, kakršno je Jezus?

Kljub vsemu nekatere organizacije danes spodbujajo k telesnemu samokaznovanju, tako da zmotno usmerjajo pozornost na trpljenje, ki so ga prestajali Jezus in njegovi prvi sledilci. Vendar si trpljenja, ki so ga Božji služabniki opisali v Svetem pismu, ljudje niso nikoli zadajali sami. Krščanski pisci Biblije so na Kristusovo trpljenje opozorili zato, da bi kristjane ohrabrili, naj zdržijo v krutem ravnanju, ne pa zato, da bi sami s sabo kruto ravnali. Potemtakem tisti, ki mučijo svoje telo, ne posnemajo Jezusa Kristusa.

Naj ponazorimo: Predstavljajte si, da vidite, kako vašega cenjenega prijatelja razjarjena drhal obklada s psovkami in ga pretepa. Opazite, da vaš prijatelj napad prenaša tiho in mirno, ne da bi vračal udarce ali žalitve. Ali bi se v želji, da bi posnemali svojega prijatelja, pričeli tepsti in obkladati z žaljivkami? Seveda ne! S tem bi posnemali ravnanje drhali. Če bi bili žrtev podobnega napada, bi si enostavno prizadevali, da ne bi vračali milo za drago.

Jasno je torej, da se od Kristusovih sledilcev ne pričakuje, da si zadajajo bolečine – kakor da bi morali posnemati razjarjeno drhal, ki je mučila Jezusa in ga skušala ubiti. (Janez 5:18; 7:1, 25; 8:40; 11:53) Od njih se pričakuje, da takrat, ko so žrtve grdega ravnanja, posnemajo Jezusa, ki je tiho in mirno prenašal nadloge. (Janez 15:20)

Sprevrženo ravnanje, ki ne temelji na Bibliji

Judom so Sveti spisi, ki so jim usmerjali življenje in čaščenje, že v predkrščanski dobi prepovedovali, da bi si kakor koli zadajali poškodbe. Postava jim je na primer izrecno prepovedovala, da bi si delali zareze v telo, kar je bilo pri starodavnih nejudovskih narodih očitno nekaj običajnega. (3. Mojzesova 19:28; 5. Mojzesova 14:1) Če Bog ni hotel, da bi si delali zareze v telo, potem ne bi niti hotel, da bi si ga iznakazili z bičanjem. Svetopisemsko merilo je torej jasno – kakršno koli namerno poškodovanje lastnega telesa je za Boga nesprejemljivo.

Podobno kot si umetnik želi, da drugi spoštujejo njegovo delo, tudi Stvarnik, Bog Jehova, želi, da se spoštuje njegova stvaritev – človeško telo. (Psalm 139:14–16) Samotrpinčenje v resnici ne krepi odnosa z Bogom, temveč mu škodi in hkrati sprevrača evangelijske nauke.

Apostol Pavel je glede takšnih krutih človeških naukov po navdihnjenju napisal: »Te stvari se kažejo v samovoljni obliki čaščenja in hlinjeni ponižnosti, v strogem ravnanju s telesom. Res so videti modre, toda nimajo nobene vrednosti pri bojevanju z mesenimi željami.« (Kološanom 2:20–23) Posamezniku zadajanje bolečin zares nič ne koristi pri tem, da bi se zbližal z Bogom. Zahteve, ki kažejo, kako je treba prav častiti Boga, pa so poživljajoče, prijazne in enostavne. (Matej 11:28–30)

ALI STE SE KDAJ SPRAŠEVALI?

● Kako Bog gleda na človeško telo? (Psalm 139:13–16)

● Ali lahko s trpinčenjem svojega telesa premagujete neprimerne želje? (Kološanom 2:20–23)

● Ali je pravo čaščenje obremenjujoče oziroma strogo? (Matej 11:28–30)

[Poudarjeno besedilo na strani 11]

Svetopisemsko merilo je jasno – kakršno koli namerno poškodovanje lastnega telesa je za Boga nesprejemljivo.

[Slika na strani 10]

Romar se po kolenih mukoma plazi proti cerkvi.

[Vir slike]

© 2010 photolibrary.com