Srečen, da sem pastir

Pripoveduje Alymbek Bekmanov

Ko sem bil star tri leta, sem začel skrbeti za ovce in sčasoma sem to delo prav vzljubil. Pri sedemnajstih sem bil že izkušen pastir. Kasneje sem izvedel za drugačno pastirjevanje – za duhovno. Naj vam pojasnim, zakaj me to pastirjevanje navdaja s še večjim veseljem.

RODIL sem se leta 1972. Naša velika kirgizistanska družina je živela v vasici Čyrpykty, ob obali čudovitega jezera Issyk Kul. Področje okoli jezera je za obiskovalce Kirgizistana, ki je bil prej pod oblastjo Sovjetske zveze, priljubljena turistična atrakcija. Sedaj z ženo Gulmiro živiva v Biškeku, ki je glavno mesto Kirgizistana in je od mojega rojstnega kraja oddaljeno okoli 200 kilometrov.

Pastir in ovce

Ko sem bil še otrok, smo ovce spomladi odvedli na visokogorske pašnike. To je pomenilo, da smo se morali povzpeti nad 3000 metrov nadmorske višine, za kar smo potrebovali več dni. Nekateri drugi pastirji so izbrali krajšo pot in tako do pašnikov prispeli hitreje. Toda pot, po kateri so šli, se je vila ob soteskah in globelih, tako da so se ovce, če so le malo skrenile s poti, včasih poškodovale ali celo ubile.

Znano je bilo, da so na teh poteh volkovi pogosto prestrašili ali napadli ovce, tako da so jih ločili od črede in nato ubili. Zato je moj stric izbral pot, ki je bila lažja in varnejša, čeprav je to pomenilo, da smo na pašnike prispeli kakšen dan ali dva kasneje. Včasih sem želel pohiteti, vendar me je stric ustavil. »Alymbek,« je rekel, »misli na ovce, ne pa nase.«

Na čudovitih visokogorskih pašnikih so bile postavljene začasne ograde oziroma staje, ki so ponoči ščitile ovce. Nekateri pastirji so zjutraj radi pospali in svojih ovc še dolgo po sončnem vzhodu niso odvedli na pašnike. Tako so se ovce pričele pasti šele takrat, ko je bilo že vroče.

Ovce so kaj kmalu stale druga ob drugi s sklonjeno glavo in težko dihale. Ker niso mogle dovolj jesti, so oslabele in shujšale. Po drugi strani pa je bil moj stric pokonci še pred svitom – to je ob četrti uri zjutraj. Njegove ovce so bile do sončnega vzhoda že na dobrih pašnikih. Tam so se lahko pasle na svežem jutranjem zraku. Ljudje so  pogosto radi rekli: »Po ovcah prepoznaš pastirja.«

Ovce je najbolje pregledovati in zdraviti takrat, ko po paši počivajo. Ena največjih težav pri najinih ovcah so bile muhe, ki so svoja jajčeca odlagale v njihov popek. Ta se je potem vnel in otekel. Če se težava ni odkrila pravočasno, je bolečina lahko postala tako močna, da se je ovca morda oddaljila in poginila. Ovce sva skoraj vsak dan pregledala, zato da bi jih lahko zdravila. Čeprav je to zahtevalo veliko časa in truda, se nama je obrestovalo, saj so bile najine ovce zdrave in zadovoljne.

Vsak večer, ko sva ovce s pašnikov privedla v ogrado, sva jih preštela. V stajo so skozi ozka vrata včasih šle po tri ali štiri naenkrat. Najina čreda je štela več sto ovc, vendar sva postala tako spretna v štetju, da sva lahko v 15 do 20 minutah preštela do 800 ovc. Za to je bilo potrebno veliko vaje, vendar nama je uspelo!

Če sva ugotovila, da je kaka ovca pogrešana, je stric vzel puško in palico ter jo šel iskat – tudi takrat, ko je deževalo ali je bila tema, pa četudi samo zaradi enega jagnjeta. Glasno jo je klical in tako odgnal divje živali. Ko je ovca slišala njegov glas, si lahko kar videl, kako varno se je počutila.

Vsaki ovci sva dala ime, in sicer glede na njen videz ali značaj. Zdi se, da so se v čredi vedno našle trmaste ovce. Iz tega ali onega razloga enostavno niso hotele ubogati pastirja. Včasih so druge ovce sledile kakšni od neubogljivih. Zato je pastir skušal tiste trmaste prevzgojiti in disciplinirati. Na primer, trmasto ovco je pustil, da je ostala sama v staji. Čez čas so se nekatere uklonile in ubogale pastirja. Ovca, ki je še naprej trmarila, pa je končala na krožniku.

Drugačen pastir

Leta 1989 sem treniral borilne veščine in v tem postal zelo spreten. Naslednje leto sem bil vpoklican v sovjetsko vojsko. Medtem ko sem bil v Rusiji, so moji prijatelji, ki so prav tako trenirali borilne veščine, ustanovili svojo kriminalno tolpo. Ko sem se vrnil domov v Kirgizistan, so mi rekli, da bom imel vsega na pretek, če se jim bom pridružil. Toda v istem času sem se seznanil z Jehovovimi pričami.

Priče so mi odgovorili na vprašanja, ki so me begala že od otroštva, kot denimo zakaj ljudje umirajo. Iz naših pogovorov sem dojel, da je smrt posledica greha prvega človeka, Adama. (Rimljanom 5:12) Iz Svetega pisma sem se tudi naučil, da je Jehova, edini pravi Bog, poslal svojega sina Jezusa kot našega Odkupitelja, in da nam je lahko z vero v Jehova in njegovega Sina odpuščen podedovani greh. To nam bo potem omogočilo, da bomo živeli večno v raju na zemlji, kar je v skladu z Božjim prvotnim namenom za človeštvo. (Psalm 37:11, 29; 83:18; Janez 3:16, 36; 17:1–5; Razodetje 21:3, 4)

Svetopisemski odgovori, ki so mi jih Priče priskrbeli, so bili tako jasni in razumljivi, da sem od navdušenja vzkliknil: »Tako mora biti!« Družba mojih nekdanjih prijateljev me ni več privlačila. Ničkolikorat so pritiskali name, da bi se vrnil v njihovo skupino. Toda moja želja, da bi spoznaval in udejanjal svetopisemske resnice, je bila dovolj močna, da sem se uprl njihovim mamljivim ponudbam in postal duhovni pastir.

Približno takrat je neka ženska, ki je zdravila z vero in je bila zelo znana na našem področju, obiskovala mojo mamo. Ko sem nekega dne prišel domov, je ta zdravilka ravno vodila spiritistično seanso. Rekla mi je, da imam poseben dar, in me nagovarjala, naj grem v mošejo po amulet, za katerega je trdila, da mi bo pomagal. Skoraj bi me prepričala, da bi s tem dobil dar ozdravljanja.

Naslednji dan sem šel k Pričevalcema, ki sta z mano preučevala Biblijo, in jima povedal za ta obisk. Iz Svetega pisma sta mi pokazala,  da Jehova nasprotuje vsem oblikam spiritizma, saj so povezane s hudobnimi duhovi. (5. Mojzesova 18:9–13) Zaradi vpliva demonov nekaj noči nisem mogel spati. Ko sta me Pričevalca naučila, kako moliti v skladu z Jehovovo voljo, so se nočne more kmalu končale. Postalo mi je jasno, da sem našel pravega pastirja, Jehova.

Izvedel sem, da je bil v mladosti pastir tudi David, pisec številnih svetopisemskih psalmov. Jehova je imenoval »moj pastir« in to, kar je čutil do Njega, mi je priraslo k srcu. (Psalm 23:1–6) Hotel sem posnemati Jehovovega sina, Jezusa, ki je imenovan »pastir ovc«. (Hebrejcem 13:20) Na zboru, ki je potekal v Biškeku na začetku leta 1993, sem svojo predanost Jehovu simboliziral s krstom v vodi.

Pomemben shod

Veliko mojih sorodnikov in sosedov je pričelo preučevati Sveto pismo. Približno 70 ljudi iz moje vasi se je zbiralo blizu jezera Issyk Kul. Eden od mojih sorodnikov, ki je bil poglavar vaške skupnosti, je pokazal veliko zanimanje. Rekel je, da bo organiziral velik shod, na katerem bomo lahko kaj več povedali o svoji novi veri. Toda krajevni verski voditelji so pričeli domačine hujskati k temu, da bi nas ovirali pri oznanjevanju. Spletkarili so, da bi na tem shodu ljudi naščuvali proti nam.

Na dogovorjeni dan se je zbralo okoli tisoč ljudi, med drugim tudi ljudje iz treh sosednjih vasi. Prisotnih je bilo nekaj Prič in eden od njih je pričel pojasnjevati naša prepričanja, ki temeljijo na Svetem pismu. Po manj kot petih minutah je neki moški vstal in začel z močnim glasom postavljati provokativna vprašanja. Obtožbe in grožnje so se kar vrstile in množica je bila tako razjarjena, da nas je hotela napasti.

Takrat se je eden od mojih starejših bratov, ki je že preučeval Biblijo, zavzel za nas in nas branil. Vsi so se ga bali in izogibali, ker je bil znan kot spreten pretepač. Pogumno se je postavil med napadalce in Priče, in lahko smo odšli, ne da bi jih kdor koli skupil. V naslednjih letih so mnogi od tistih, ki so bili navzoči na tem shodu, postali Priče. Danes je v naši vasi, ki ima kakih 1000 prebivalcev, več kot 50 Jehovovih prič.

 Pastirjeva hči

Nekaj mesecev pred velikim zborovanjem Jehovovih prič v Moskvi avgusta 1993 sem spoznal Gulmiro, Pričevalko iz neke kirgizistanske vasi. Tudi v njeni družini so se ukvarjali s pastirjevanjem. Leta 1988, ko je bilo v Sovjetski zvezi delovanje Prič še vedno prepovedano, je Gulmirina mama pričela preučevati Sveto pismo s Pričevalko Aksamaj. V 1970-ih je postala Aksamaj prva kirgizistanska Pričevalka na tistem področju.

Kmalu se jima je pri pouku pridružila tudi Gulmira. Leta 1990 sta se obe krstili. Gulmiro je srce kmalu navedlo, da je pričela oznanjevanju dobre novice namenjati večino svojega časa.

V naslednjih dveh letih sem Gulmiro videl le občasno, saj je živela kakih 160 kilometrov stran. Marca 1995 sem se odločil, da jo bolje spoznam, zato sem s tem v mislih odšel k njej domov. Osupnil sem, ko sem izvedel, da se naslednji dan odpravlja delat v ruski podružnični urad, oddaljen več kot 5600 kilometrov!

Takrat sem že večino svojega časa druge poučeval o Svetem pismu in pričel sem se učiti ruščino, saj v tistem obdobju nismo imeli še nobene biblijske publikacije v kirgiščini. Tri leta sva si z Gulmiro dopisovala in dogovorila sva se, da bova brala iste svetopisemske vrstice, zato da bi si lahko izmenjevala duhovne misli. Medtem sem služil v prvi kirgiško govoreči občini v mestu Balikči.

Služenje Jehovu z Gulmiro

Ko je leta 1998 prišla Gulmira na dopust v Kirgizistan, sva se poročila. Povabljen sem bil, da skupaj z njo služim v ruskem podružničnem uradu. Kako vesel sem bil, da sem se že učil ruščino! Kasneje sem dobil dodelitev, da delam v kirgiškem prevajalskem oddelku, ki je skrbel za svetopisemsko literaturo v kirgiščini. Molil sem k Jehovu in ga prosil za modrost in potrpežljivost. In seveda mi je bila moja sodelavka Gulmira v veliko pomoč.

Leta 2004 je bil naš prevajalski oddelek premeščen v Biškek, jaz pa sem bil postavljen, da služim v odboru, ki nadzira delo Jehovovih prič v Kirgizistanu. Takrat je bilo v državi sedem kirgiško govorečih in več kot 30 rusko govorečih občin. Danes pa je v Kirgizistanu več kot 20 kirgiško govorečih občin in veliko skupin, ki predstavljajo približno 40 odstotkov od 4800 Prič, kolikor jih je v tej državi.

Z Gulmiro sva se odločila, da se bova učila angleščino, saj bi nama znanje tega jezika pomagalo pri služenju Bogu. To je pripeljalo do tega, da sva leta 2008 prejela povabilo, da naj prideva na svetovni sedež Jehovovih prič v Združenih državah Amerike. Tam sem se udeležil posebnega šolanja, namenjenega tistim, ki v svoji državi skrbijo za oznanjevanje.

Z Gulmiro meniva, da sva sedaj bolje usposobljena za to, da pomagava Kirgizistancem spoznavati Boga. To, kar sva v življenju že doživela, nama dokazuje, da je Jehova zares ljubeč pastir. Na lastni koži občutim resničnost enega od svetopisemskih psalmov, ki pravi: »Jehova je moj pastir, nič mi ne manjka. Postilja mi na zelenih pašnikih, vodi me na počivališča, bogata z vodo. Poživlja mojo dušo. Vodi me po stezah pravičnosti zaradi svojega imena.« (Psalm 23:1–3)

[Slika na strani 23]

Naše ovce na paši

[Slika na strani 23]

Vsak večer sva preštela ovce, zato da bi preverila, ali katera manjka.

[Slika na strani 24]

Danes z Gulmiro