Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Neustavljiva lepota in eleganca

Neustavljiva lepota in eleganca

Neustavljiva lepota in eleganca

»V konje sem se takoj zaljubil. Tako lepi so in ponašajo se z edinstveno eleganco.« (TOMASZ, IZKUŠEN KONJEREJEC)

ZA MNOGE so konji najlepše živali na svetu, še zlasti zaradi elegance in neukročene energičnosti, ki ju kažejo, ko se postavijo na zadnji nogi, s kopiti udarjajo ob tla, ponosno prhajo in pogumno galopirajo. Zares so poosebljenje lepote.

Skozi stoletja so v raznolikih podnebnih pasovih in pokrajinah nastale številne pasme konj. Za eno najlepših velja čistokrvni konj arabske pasme oziroma arabec, ki spada med toplokrvne konje. Zanj so značilne energija, hitrost, vzdržljivost in inteligenca, zaradi katerih se odlikuje v športnih disciplinah.

Zanimivo je, da ima Poljska bogato tradicijo vzrejanja teh iskrih konj. Po mnenju rejcev in strokovnjakov so nekateri najplemenitejši arabci z najboljšim rodovnikom ravno iz Poljske. Kako to? O tem in še marsičem drugem smo povprašali rejce konj in strokovnjake.

Kako ljubitelji konj gledajo na to pasmo

Za začetek se nekoliko seznanimo s čistokrvnimi arabci. To pasmo že od nekdaj povezujejo z Bližnjim vzhodom. Tomasz, izkušen konjerejec, pojasnjuje: »Beduinska plemena so več stoletij vzrejala arabce in ohranjala čistost te pasme. Zaradi stroge selekcije in vestne skrbi rejcev je nastala cenjena pasma arabskih konj. Ti so običajno sive, rdečkasto rjave ali kostanjeve barve, tu in tam pa tudi črne.«

Żaneta, ki vzreja arabce, pravi: »So osupljivo lepi in veljajo za najčistejšo in najstarejšo od vseh pasem.« Niso znani le po svojem živahnem temperamentu, temveč tudi po svojem pogumu in vzdržljivosti. Zaradi močnih pljuč v širokem in globokem prsnem košu so odlični za dolge ježe.

Od Arabije do Poljske

»Kako so arabci pravzaprav prišli na Poljsko?« smo vprašali Tomasza, ki je lastnik ene od kobilarn v tej državi. »Prvič jih je morda v 16. stoletju privedel neki kraljevi poslanec, ki se je vračal z enega od svojih številnih obiskov sultanskega dvora v Stambulu,« pojasnjuje. »Zagotovo pa vemo, da so se na Poljskem z vzrejo teh konj ukvarjali že proti koncu 18. stoletja.« Izabela Pawelec-Zawadzka, vzrediteljica arabcev, poudari, kakšno vlogo je pri tem imel grof Wacław Rzewuski. Kot strokovnjak za orientalsko kulturo je »postal pobudnik in organizator uvoza konjev iz Arabije« in tako je v Evropo privedel 137 čistokrvnih konjev.

Rzewuskijeva vztrajnost in gorečnost je leta 1817 privedla do ustanovitve prve poljske kobilarne arabcev v vasi Janów Podlaski, ki leži na vzhodnem delu Poljske. »Začetki so bili videti obetavni. Za konje so skrbeli usposobljeni rejci,« pojasnjuje Tomasz. »Toda svetovni vojni, ki sta divjali v osrčju Evrope, sta poljskim kobilarnam povzročili veliko škode. Skoraj vsi konji so poginili, zbežali ali pa so jih ukradli.« Vendar je bila reja nekaj časa po drugi svetovni vojni uspešno obnovljena.

Danes na Poljskem arabce vzrejajo v najmanj 30 kobilarnah. Dvestoletna tradicija je zagotovilo za najplemenitejše konje. Poljska je tako postala ena najuglednejših središč za vzrejo arabcev, saj s svojimi vsakoletnimi prestižnimi razstavami in dražbami privabi množice strokovnjakov in ljubiteljev z vsega sveta.

Vsakodnevna skrb za arabce

Vzreja plemenitih konj z odličnim rodovnikom od rejcev zahteva, da dobro skrbijo za te živali. Małgorzata, ki je lastnica ene od kobilarn, pravi: »Skrb za arabca je kompleksna. Poskrbeti moramo za uravnotežen program hranjenja, ki ustreza toplokrvnim konjem, zato da bi žival ohranila kondicijo in lep videz. Breje kobile, ki so tik pred žrebitvijo, zahtevajo posebno pozornost.« * Kakšna hrana pa je najboljša za arabce?

Małgorzata nadaljuje: »Konjem zjutraj damo seno, ki vsebuje vsa potrebna hranila, tudi osnovne vitamine in minerale. Še posebej hranljiv je oves, pomešan s plevami ali narezano slamo, dobri pa so tudi ječmen in pšenični otrobi. Toda konji imajo najraje sočno zeleno krmo – travo ali lucerno, pa tudi krompir, korenje in peso. Pozimi rejci pogosto kupijo že pripravljeno mešanico krme, ki je bogata z beljakovinami. Arabci pa potrebujejo tudi sol, zato jim dajemo kocke soli, ki vsebujejo minerale ali zelišča, da bi umirili njihov ognjevit temperament. Ampak moram reči, da se niti najboljše seno ali krma ne more primerjati z zelenim pašnikom. In nenazadnje morajo imeti konji vedno na voljo čisto vodo, saj se umazane ne bodo niti dotaknili.«

Ustrezna skrb za arabca zajema tudi stalno nego dlake in grive. K temu spadajo skrbno čiščenje, nežno masiranje s posebnimi krtačami in glajenje z rokami. Toda to še ni vse, pojasnjuje Tomasz: »Vsakodnevno čiščenje kopit je bistvenega pomena, saj s tem preprečujemo različne bolezni, tudi raka. Posebno pozornost moramo posvečati očem, nozdrvim, ustnicam in ušesom.« Żaneta dodaja: »Da bi konj ohranil dobro formo in eleganco, potrebuje prostor za tekanje, pa tudi pesek, blato ali travo, po kateri se lahko povalja. Ko se konj po drncu ali galopu oznoji, ga moramo pokriti z odejo in nato očistiti.«

Strokovnjaki poudarjajo, kako pomembno je biti pozoren na določne potrebe slehernega konja. Małgorzata se je takole izrazila: »Arabci naj bi imeli šesti čut – radi imajo človekovo družbo, dotik in objem. Zaradi takšnih izrazov naklonjenosti se konju tako okrepi zaupanje v človeka, ki ga jezdi, da mu postane povsem predan. Znani so po tem, da se na nasmeh, objem ali kakšen posladek – kot je korenje ali kocka sladkorja – odzovejo z veselim rezgetanjem. Ljubitelji konj zares uživamo v tem, da skrbimo zanje.« Tomasz takole opiše, kakšno strast čuti do njih: »V konje sem se takoj zaljubil. Tako lepi so in ponašajo se z edinstveno eleganco. Vendar si ni enostavno pridobiti njihovega zaupanja. Jaz sem za to potreboval mnogo let.«

Prihodnost arabcev

Že od pradavnine so ljudje prevzeti nad lepoto, hitrostjo, gibčnostjo, močjo in inteligenco konjev, še posebej arabcev, in z njimi tkejo edinstveno vez. Na žalost so to isto vez izkoriščali za zlobne namene v vojnah, v katerih je padlo že na stotine konjev. Toda pod vlado Božjega kraljestva bodo ljudje konje uporabljali izključno v častne namene – vse v slavo njihovemu Stvarniku, Bogu Jehovu.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 14 Rejec lahko odloči, kdaj oziroma kolikokrat se bo kobila ožrebila. Na splošno se lahko obreji vsako leto, toda včasih to ni mogoče. V normalni življenjski dobi (od 25 do 30 let) lahko povrže med 15 in 18 žrebet.

[Slika na strani 15]

Kobila in žrebe

[Slika na strani 16]

K vsakodnevni skrbi za arabce spada:

1. Skrbno krtačenje dlake in grive

2. Čiščenje kopit

3. Izkazovanje naklonjenosti

[Slika na strani 17]

Žrebca, ki se igrata na snegu.