Sprijazniti se z izgubo

»Novica o očetovi smrti me je popolnoma šokirala in dotolkla. Preplavili so me občutki krivde, ker nisem bila ob njem, ko je umrl. Nič se ne more primerjati z močno bolečino, ki jo človek občuti, ko izgubi koga od ljubljenih. Svojega očeta neznansko pogrešam!« (Sara)

SMRT je večini ljudi, ne glede na njihovo kulturo ali veroizpoved, neprijetna tema za pogovor. V nekaterih jezikih za smrt uporabljajo številne evfemizme oziroma bolj posredne izraze, zato da bi se ognili nelagodju. V slovenščini ljudje na primer raje rečejo, da je človek »preminil«, »nas je zapustil« ali da »ni več z nami«, kot pa, da je »umrl«.

Vendar lahko celo najnežnejši izrazi kaj malo ublažijo močno žalost, ki jo pogosto občutijo tisti, ki so izgubili koga od bližnjih. Za nekatere je žalost tako velika, da enostavno ne morejo sprejeti dejstva, da nekoga ni več.

Če ste izgubili koga od dragih, se je morda tudi vam težko sprijazniti z izgubo. Mogoče se celo pretvarjate, da je z vami vse v redu, toda globoko v sebi se zavedate, da ni tako. Seveda ne žalujejo vsi enako. Če torej navzven ne kažete žalosti, to ne pomeni, da ste potlačili svoja čustva. * Vendar lahko pride do težav, če se vam zdi, da drugi – morda družinski člani, ki tudi sami žalujejo – na vas pritiskajo, da pokažete čustva.

»Zame ni bilo časa, da bi žaloval«

Razmislite o mladem Nathanielu, ki mu je pri 24-ih umrla mama. »Sprva sem bil ves iz sebe,« pravi. »Zdelo se mi je, da moram biti v podporo svojemu očetu in tudi mnogim  maminim prijateljem, ki jih je prizadela njena smrt. Zame ni bilo časa, da bi žaloval.«

Po več kot enem letu je Nathaniel ugotovil, da še ni prebolel izgube. »Oče me občasno pokliče, zato da izlije svoja čustva,« pravi, »in to je dobro. Mora se pogovarjati in vesel sem, da lahko pomagam. Vendar se mi zdi, da takrat, ko jaz potrebujem podporo, nimam nikogar, na koga bi se lahko obrnil.«

Tudi ljudje, ki skrbijo za druge – med drugim tisti, ki delajo v medicinski stroki in so pogosto priča smrti – morda menijo, da morajo zatreti svoja čustva. Razmislite o Heloisi, ki je zdravnica več kot 20 let. Delala je v tesno povezani skupnosti in je s svojimi pacienti spletla močno vez. »Bila sem z mnogimi od njih, ko so umirali,« pravi, »in nekateri so bili moji zelo dobri prijatelji.«

Heloisa je ugotovila, da je jokanje naraven način žalovanja. »Toda jaz sem težko jokala,« se spominja. »Ker sem bila obremenjena s tem, da moram biti močna za druge, sem mislila, da moram obvladovati svoja čustva. Bila sem prepričana, da drugi to pričakujejo od mene.«

»Brez nje je bila hiša prazna«

Verjetno je osamljenost največji izziv, s katerim se srečajo tisti, ki jim kdo umre. Na primer, Ashley je imela 19 let, ko ji je zaradi raka umrla mama. »Po njeni smrti sem se počutila povsem izgubljeno in osamljeno,« pojasnjuje. »Mama mi je bila najboljša prijateljica. Veliko časa sva preživeli skupaj!«

Razumljivo je, da je bilo Ashley vsak dan težko priti domov in vedno znova dojeti, da mame ni. »Brez nje je bila hiša prazna,« pravi. »Velikokrat sem samo šla v svojo sobo in jokala, medtem ko sem gledala njene slike in razmišljala o stvareh, ki sva jih počeli skupaj.«

Če ste izgubili družinskega člana ali dragega prijatelja, bodite prepričani, da v svoji žalosti niste sami. Kot bomo videli, mnogim uspe najti učinkovite načine za spoprijemanje s takšnimi čustvi.

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 5]

»Počutila sem se povsem izgubljeno in osamljeno. Mama mi je bila najboljša prijateljica.« (Ashley)