Medene mravlje – puščavska poslastica

YUMINIYA, naša aboriginska prijateljica, bi rada z nami delila eno od skrivnosti puščave. Medtem ko nas vodi skozi suho goščavo, severno od Alice Springsa, ki leži v osrednji Avstraliji, pozorno opazuje peščena tla. Tam pod mulgami, ki so vrsta akacije, sledi drobcenim živalcam, ki nas bodo pripeljale do posladka. Te živalce so medene mravlje.

Yuminiya prične energično kopati in iskati mravljinčje rove globoko v peščeni zemlji. Kmalu je jama globoka več kot en meter in dovolj široka, da se lahko v njej sedi. »Medene mravlje lahko iščeš kadar koli v letu, toda zima je za to najboljša, saj je poleti prevroče,« nam zavpije iz jame. Opazujemo jo, kako z izurjenim očesom pregleduje vidne rove. »Vedeti moraš, kateri je pravi,« pojasni.

Yuminiya kmalu najde gnezdo. V njem je vsaj 20 mravelj z otečenim zadkom, velikim kot grozdna jagoda,  ki je poln tekočine jantarjeve barve. V rovu visijo s stropa in se zaradi stanja, v kakršnem so, ne morejo premikati. Yuminiya v nekaj minutah iz več kamric zbere čez sto mravelj. »Med teh mravelj je ena najslajših stvari, ki jih človek lahko zaužije v goščavi,« pravi.

Živi medeni lončki

Medene mravlje veljajo za eno najbolj neobičajnih od več kot 10.000 znanih vrst mravelj. V nasprotju s čebelami, ki med spravljajo v satovje, imajo medene mravlje nektar spravljen v telesu živih mravelj delavk, imenovanih repleti. Kolonija mravelj v času pomanjkanja črpa hrano iz teh živih »medenih lončkov«.

Mravlja se za to, da odloži hrano oziroma pride do nje, s svojimi tipalkami ustrezno dotika tipalk repleta. Ta zatem odpre usta, da odklene »medeni lonček«. Posebna trebušna zaklopka, ki je sestavljena iz štirih loput, nadzira pritok ali odtok hrane. Replet se lahko v življenju, ki traja nekaj mesecev, večkrat izprazni in napolni.

Repleti običajno nepremično živijo v podzemlju, kjer so na varnem pred sušo, vročino in plenilci žuželk. V tem temnem podzemnem svetu se pred bakterijami in glivami zaščitijo tako, da si telo natrejo z antibiotično tekočino, ki nastaja v posebni žlezi.

Od kod pa prihaja »med«? Vse se prične z drevesnim sokom in nektarjem akacij. S temi naravnimi sokovi se hranijo drobceni insekti, imenovani listne uši. Mravlje delavke jih pomolzejo in tako dobijo nekaj njihovega odvečnega sladkorja, ki se imenuje medena rosa. Delavke nektar pridobivajo tudi neposredno z dreves. Nazadnje s to zbrano tekočino nahranijo replete. Ker imajo ti nedejavni repleti skromne potrebe po hrani, seveda večina medene rose konča v »medeni banki«!

Kaj pa listne uši? Ali so na izgubi? Sploh ne. Kot prvo jim mravlje pustijo zadosti nektarja. Kot drugo pa jih ščitijo pred zajedavci in plenilci. Da, v tej simbiozi, ki se imenuje mutualizem, imajo koristi tako mravlje kot uši.

»Pojdi k mravlji,« piše v Svetem pismu, »opazuj njene poti in postani moder. Čeprav nima ne poveljnika ne nadzornika ne vladarja, si poleti pripravlja hrano in ob žetvi nabira živež.« (Pregovori 6:6–8) Kako resnične so te besede, saj mravlje zares dobro sodelujejo, so izjemno organizirane in marljive! In kako osupljivo je, da te trdožive prebivalke puščave uspejo narediti takšno poslastico v tako neprijaznem okolju!

[Slika na strani 11]

Otekli zadek medene mravlje je napolnjen s sladkim nektarjem.

[Navedba vira slike na strani 11]

Strani 10 in 11, zgoraj: M Gillam/photographersdirect.com; stran 11: © Wayne Lynch/age fotostock