Plod ustvaritve?

Lupina luskastonogega polža

● Luskastonogi polž (lat. Crysomallon squamiferum) ima eno najmočnejših zunanjih ogrodij, ki so ga kdaj odkrili v naravi. Živi na dnu Indijskega oceana in lahko na globini kakih 2400 metrov kljubuje pritisku vode. Temu majhnemu mehkužcu ne pride do živega niti izrazita kislost vode niti njeno nihanje temperature, na katero vplivajo tudi izbruhi vroče vode iz hidrotermalnih vrelcev. Njegova lupina pa ga ščiti tudi pred napadi plenilcev.

Razmislite: Lupina luskastonogega polža ima tri plasti. Prva vsebuje železov sulfid, druga je podobna beljakovinski plasti, ki jo imajo tudi druge vrste polžev, tretja pa je iz kalcijevega minerala, imenovanega aragonit. Zaradi te triplastne zaščite mu plenilske rakovice, ki skušajo njegovo lupino zlomiti z močnimi kleščami, ne morejo do živega. Rakovica lahko stiska polža po več dni skupaj, toda lupina ne popusti.

Po poročilu revije Discover so raziskovalci s pomočjo indenterja, naprave z diamantno konico, ugotovili, da »zunanja plast poči tako, da absorbira energijo. Razpoke se širijo samo po plasti iz železovega sulfida. Ne le da to ‚mikropokanje‘ absorbira energijo, temveč tudi preprečuje nastanek večjih razpok.« Medtem srednja plast absorbira mehansko energijo, ki nastaja zaradi pritiska zunanjega dejavnika.

Raziskovalci upajo, da bodo lahko posnemali strukturo lupine tega polža, zato da bi naredili trdnejše čelade, neprebojne jopiče ter ladijske in letalske trupe. »To bi utegnilo koristiti celo arktičnim naftnim cevovodom, v katere stalno udarjajo ledene gore,« piše v Discoverju.

Kaj menite? Ali je lupina luskastonogega polža nastala po naključju ali pa je plod ustvaritve?

[Shema na strani 23]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Indenter

Zunanja plast

Srednja plast

Notranja plast

[Navedba vira slike na strani 23]

Courtesy Anders Warén