»Pišite Antonu!«

● Najstnik Anton, ki je bil Jehovova priča, je živel v odročni vasi Ščelkan v ruski regiji Stavropolski kraj. V otroštvu so mu diagnosticirali Duchennovo mišično distrofijo, neozdravljivo bolezen, pri kateri naglo slabijo mišice, bolnik pa ponavadi umre še pred svojim 20. letom. Ko je bil Anton star devet let, ni več mogel hoditi oziroma se dvigniti.

Evgenij in njegova žena Diana sta spoznala Antona, ko sta obiskala eno od občin Jehovovih prič. »Anton je bil telesno strašno šibek,« je povedala Diana, »vendar je bil duhovno zelo močan. Njegov starejši brat je zaradi iste bolezni umrl pri 19-ih, zato je vedel, da mu ni ostalo več veliko časa. Kljub temu je bil vesel in optimističen.«

Tako Diana kot njen mož sta Antona spodbujala, naj poskusi oznanjevati tudi tako, da ljudem v drugih odročnih vaseh piše pisma. V letu 2005 je napisal kakih 500 pisem in jih poslal stanovalcem bližnjih vasi. Toda na njegovo žalost ni dobil niti enega odgovora. Čeprav je bil zaradi tega potrt, je še naprej pisal pisma in iskreno molil za vodstvo glede tega, kako bi lahko bil učinkovit oznanjevalec kljub svojim okoliščinam.

Ko je Anton nekoč bral neki časopis, je v njem zasledil pismo bolne ženske, ki je potrebovala tolažbo. Odpisal ji je in del njegovega pisma so objavili v istem časopisu. »Moja bolezen je neozdravljiva, vendar mi branje Biblije pomaga, da v prihodnost zrem z zaupanjem,« je zapisal. »Rad prejemam pisma in jih vedno z veseljem pričakujem.«

Ženska je bila močno ganjena, zato je uredništvu istega časopisa napisala pismo, ki ga je kasneje objavilo v članku z naslovom »Pišite Antonu!«. V njem je izrazila hvaležnost za duhovne misli, ki jih je napisal, in dodala: »Pomagajmo Antonu! Odzovite se in mu pišite. Ta fant zelo potrebuje prijazne besede!« Objavljen je bil tudi Antonov naslov.

Na majhno pošto v Antonovi vasi so pričela prihajati pisma – do 30 na dan! Pisali so mu iz vseh koncev Rusije, pa tudi iz baltskih držav, Nemčije in celo Francije. Prejel je na stotine pisem od bralcev časopisa. »Anton je bil naravnost vzhičen!« se spominja Diana. »Tako je imel več sto ljudi, katerim je lahko pisal o svojem svetopisemskem prepričanju.«

Anton si je več kot eno leto dopisoval s tistimi, ki so mu pisali, in jih seznanjal s svetopisemskimi resnicami. Ker so mu roke sčasoma opešale, je začel svoja pisma narekovati. Septembra 2008 je umrl, star 20 let. Čeprav je bil telesno strašno šibek, pa je zaradi svoje vere in ljubezni do oznanjevanja dobil priložnost, da je ganil na stotine ljudi.