Kaj pravijo starši

Če imate predšolskega otroka, potem se najbrž spoprijemate z izzivi. Kako recimo biti kos izbruhom ihte? Kako otroka naučiti, kaj je prav in kaj narobe, ter ga uravnovešeno korigirati? Razmislite, kako so se z vsem tem spoprijeli nekateri starši.

IHTA

»V obdobju ,groznega drugega leta‘ otrok pričakuje, da bo dobil, kar koli si bo zaželel. Takšen je bil najin sin. Če nisva ustregla njegovim zahtevam, je začel metati stvari naokrog. Ker je bil to najin prvi otrok, nisva imela nobenih izkušenj, kako ravnati ob izbruhu ihte. V nobeno olajšanje nama ni bilo, ko so nama drugi povedali, da je takšno vedenje običajno.« (Susan, Kenija)

»Pri dveh letih se je najina hčerkica navadno vrgla na tla, kričala, jokala, brcala . . . To nama je paralo živce! V tistem trenutku se ni dalo pogovarjati z njo. Zato sva jo z možem poslala v njeno sobo in ji mirno rekla, da naj potem, ko se bo pomirila, pride nazaj k nama in se bomo pogovorili. Ko se je pomirila, je eden od naju šel k njej v sobo in ji skušal pojasniti, zakaj je bilo njeno vedenje neprimerno. Ta metoda je bila uspešna. Enkrat sva jo slučajno celo slišala, kako je molila k Bogu in ga prosila za odpuščanje. Sčasoma je bilo izbruhov ihte vse manj in nazadnje so se povsem polegli.« (Yolanda, Španija)

»Malčki preizkušajo, kako daleč lahko gredo. Če otroku dovolite početi to, kar ste mu jasno prepovedali, ga s tem zmedete. Ugotovila sva, da je dobro biti odločen in dosleden. Tako so se najini otroci postopoma naučili, da s kričanjem ne bodo mogli doseči svojega.« (Neil, Velika Britanija)

DISCIPLINIRANJE

»Ko ima otrok manj kot pet let, je težko oceniti, ali pozorno posluša. Ključ je v ponavljanju. Moraš mu neprestano ponavljati, če je treba tudi stokrat, ter povedano podkrepiti z gestami in odločnim tonom glasu.« (Serge, Francija)

»Vsak od najinih štirih otrok je bil edinstven, čeprav so vsi odraščali v istem okolju. Ena hči je zajokala takoj, ko je videla, da naju je razočarala, druga pa je vedno preizkušala, kako daleč lahko gre. Včasih je bil dovolj že strog pogled ali oštevanje, spet drugič pa sva morala odrediti kakšno kazen.« (Nathan, Kanada)

»Pomembno je, da ne delaš kompromisov. Toda starši vseeno ne bi smeli biti dogmatični oziroma nepopustljivi. Ko vidiva, da je otroku resnično žal, meniva, da je najbolje biti razumen in omiliti discipliniranje.« (Matthieu, Francija)

»Trudim se, da ne postavljam preveč pravil, toda o tistih, ki sem jih postavila, se ne pogajam. Moj triletni sin ve, kaj ga čaka, če ni priden, kar mu pomaga, da pazi na svoje vedenje. Priznam, da bi takrat, ko sem utrujena, najraje spregledala njegovo neprimerno ravnanje. Ampak ker želim biti dosledna, se prisilim, da ukrepam. Vse se skriva v doslednosti!« (Natalie, Kanada)

DOSLEDNOST

»Zdi se mi, da imajo majhni otroci nekakšno spominsko kartico, na katero se shrani vsakršno nedosledno ravnanje njihovih staršev.« (Milton, Bolivija)

»Včasih nama sin za isto stvar postavi različna vprašanja, samo zato, da bi videl, ali mu bova dala isti odgovor. Ali pa če se kdaj zgodi, da mu jaz povem eno, žena pa drugo, na to gleda kot na enkratno priložnost, ki jo mora izkoristiti.« (Ángel, Španija)

»Ko sem bila dobre volje, se je kdaj zgodilo, da se nisem menila za sinovo neprimerno vedenje, ko pa sem bila slabe volje, sem ga strogo kaznovala. Ugotovila sem, da sem s tem le prispevala k njegovi neubogljivosti.« (Gyeong-ok, Koreja)

»Majhni otroci morajo razumeti, da bo določeno vedenje, ki je napačno danes, napačno vedno.« (Antonio, Brazilija)

»Če starši niso dosledni, bo otrok mislil, da sta očka in mamica nepredvidljiva in da so njune odločitve odvisne od njunega razpoloženja. Če pa se starši držijo svojih načel, bodo otroci vedeli, da je tisto, kar je narobe, vedno narobe. S tem med drugim otroku omogočijo, da se čuti varnega in ljubljenega.« (Gilmar, Brazilija)

»Otroci znajo izkoristiti okoliščine, v katerih starši nimajo druge izbire, kot da jim popustijo – recimo takrat, ko so navzoči še drugi ljudje. Če je moj odgovor ne, pri tem vztrajam od začetka in dam sinu jasno vedeti, da ne bom poslušal nenehnega moledovanja.« (Chang-seok, Koreja)

»Oba starša morata biti enotnega mnenja. Če se z ženo v čem ne strinjava, se o tem pogovoriva na samem. Otroci znajo razbrati, kdaj starša nista enotna, in skušajo to izkoristiti sebi v prid.« (Jesús, Španija)

»Ko otrok ve, da sta starša enotnega mnenja in da se z njima ne da manipulirati, se čuti varnega. Ve, kaj pričakovati, pa naj je priden ali poreden.« (Damaris, Nemčija)

»Doslednost nama z ženo med drugim pomeni, da drživa besedo tudi takrat, ko hčerki obljubiva kaj lepega. Tako jo učiva, da se lahko zanese na najine obljube.« (Hendrick, Nemčija)

»Če bi delodajalec od mene kar naprej zahteval kaj drugega, bi me to spravljalo v nejevoljo. Pri otrocih ni nič drugače. Počutijo se varne, ker poznajo pravila in vedo, da se ne bodo spremenila. Prav tako morajo vedeti, kakšna je kazen za neposlušnost, in da se tudi ta ne bo spremenila.« (Glenn, Kanada)

 [Poudarjeno besedilo na strani 8]

»Naj vaš ‚da‘ pomeni da in vaš ‚ne‘ naj pomeni ne.« (Jakob 5:12)

 [Okvir/slika na strani 9]

DRUŽINA SE PREDSTAVI

Nenačrtovana nosečnost – kako sva se prilagodila

Pripovedujeta Tom in Yoonhee Han

Tom: Poročena sva bila komaj šest mesecev, ko je žena Yoonhee ugotovila, da je noseča. Navzven sem ostal miren, saj sem ji hotel zagotoviti, da lahko pri meni dobi tolažbo in podporo. V sebi pa sem bil paničen!

Yoonhee: Bila sem obupana – in prestrašena! Nenehno sem jokala; nisem se čutila niti pripravljeno niti sposobno, da bi postala mama.

Tom: In jaz se nisem čutil pripravljenega, da bi postal oče! Po pogovoru z drugimi starši sva izvedela, da se nenačrtovana nosečnost zgodi pogosteje, kot sva mislila. Pomagalo nama je tudi to, kar so drugi povedali o radostih starševstva. Postopoma je strah in negotovost nadomestilo pričakovanje.

Yoonhee: Po rojstvu Amande so se pojavili novi izzivi. Nepretrgoma je jokala, zato nisem mogla spati več tednov. Bila sem brez teka in polastila se me je skrajna utrujenost. Na začetku nisem hotela biti v družbi ljudi, ampak potem sem spoznala, da mi prav nič ne koristi, če doma samevam. Zato sem se pričela družiti z drugimi novopečenimi mamicami. Tako smo si lahko izmenjavale izkušnje, kar mi je pomagalo uvideti, da nisem bila edina, ki je imela težave.

Tom: Skušal sem ohraniti najino družinsko rutino. Ker sva Jehovovi priči, sva bila denimo odločena, da bova redno oznanjevala in obiskovala krščanske shode. Otrok s sabo prinese tudi stroške, in nekateri od teh so nepričakovani. Zato sva se trudila živeti v okviru svojih finančnih zmožnosti, tako da ne bi zapadla v dolgove, ki bi nama povzročili samo še več stresa.

Yoonhee: Sprva sem mislila, da je oznanjevanje z dojenčkom nepraktično, saj bi lahko mene in druge preveč motil. Toda v resnici ljudje uživajo v družbi dojenčkov. To spoznanje mi je pomagalo, da nisem opustila oznanjevanja, hkrati pa sem do svojega otroka razvila bolj pozitivno stališče.

Tom: V Svetem pismu piše, da so otroci »dediščina od Jehova« in »nagrada«. (Psalm 127:3) Te besede mi povedo, da je otrok dragoceno darilo. Z vsako dediščino lahko narediš dvoje: Lahko jo pametno naložiš ali pa zapraviš. Spoznavam, da je vsaka faza v otrokovem razvoju nekaj posebnega, zato moram spremljati hčerkino življenje v vsaki od teh faz, saj ko enkrat minejo, jih ne moreš priklicati nazaj.

Yoonhee: Včasih nam življenje pripravi kakšno presenečenje, in nenačrtovan otrok ni slabo presenečenje. Amanda je zdaj stara šest let in ne morem si predstavljati, da je ne bi imela.

[Slika]

Tom in Yoonhee s hčerko Amando