Podnebne konference – ali so učinkovite?

»Svet se mora s skupnimi močmi lotiti problema podnebnih sprememb. Znanstveniki se na splošno strinjajo, da nas, če ne bomo nič ukrenili, čaka še več suš, lakot in množičnega preseljevanja, kar bo v naslednjih desetletjih zanetilo še več sporov.« (Barack Obama, predsednik ZDA)

PO MNENJU nekaterih znanstvenikov je naša Zemlja zbolela. Ima vročino. Znanstveniki opozarjajo, da se globalne temperature po vsej verjetnosti bližajo tako imenovani kritični točki. Če bomo to občutljivo mejo presegli, bo glede na britanski časopis The Guardian neznaten dvig temperature lahko v okolju povzročil »dramatične spremembe, ki bodo že same po sebi sprožile izjemno povečanje globalnih temperatur«.

Kako smo se znašli v takšnih razmerah? Ali je to stanje mogoče popraviti? Ali je človek sploh zmožen rešiti problem globalnega segrevanja, da ne omenimo še drugih resnih težav, s katerimi se spoprijema človeštvo?

Mnogi znanstveniki so prepričani, da je za takšno stanje kriva predvsem človekova dejavnost od industrijske revolucije naprej in posledična vse večja poraba fosilnih goriv, kot sta premog in nafta. Nadaljnji dejavnik, ki vpliva na naraščanje temperatur, je obsežno krčenje gozdov. Gozdovi so pljuča našega planeta. Drevesa absorbirajo nekatere toplogredne pline, ki so krivi za globalno segrevanje. Toda izsekavanje velikih gozdnih površin vodi v povečanje toplogrednih plinov v ozračju. Svetovni voditelji skušajo te probleme rešiti tako, da sklicujejo podnebne konference.

Kjotski protokol

Kjotski protokol oziroma sporazum, ki so ga sprejeli leta 1997, je postavil nove cilje glede emisij ogljikovega dioksida. Države Evropske unije in 37 drugih industrijskih držav so se s podpisom protokola zavezale, da bodo v petletnem obdobju (2008–2012) zmanjšale emisije v povprečju za pet odstotkov glede na raven emisij v letu 1990.

Vendar je Kjotski protokol imel nekaj resnih pomanjkljivosti. Na primer, nikoli ga niso ratificirale Združene države Amerike. Tudi večje države v razvoju, kot sta Kitajska in Indija, se niso zavezale, da bodo spoštovale omejitev emisij. Toda že samo Združene države Amerike in Kitajska proizvedeta okoli 40 odstotkov vseh emisij ogljikovega dioksida na svetu.

Kopenhagenska konferenca

Na Kopenhagenski konferenci, imenovani COP 15, naj bi sprejeli nove obvezujoče cilje, ki bi veljali od leta 2012 in bi nadomestili Kjotski protokol. * Decembra 2009 so se k pogajanjem v zvezi s podnebnimi spremembami v Kopenhagnu na Danskem zbrali predstavniki iz 192 držav, med katerimi je bilo 119 voditeljev držav in vlad. Ta konferenca je imela tri osnovne cilje:

 1. Doseči pravno zavezujoče dogovore. Razvite države bi morale biti pripravljene sprejeti potrebne ukrepe za zmanjšanje emisij, večje države v razvoju pa omejiti naraščanje emisij.

2. Financiranje. Države v razvoju bi potrebovale na milijarde evrov, da bi se lahko v nadaljnjih letih spoprijemale z vse hujšimi posledicami globalnega segrevanja, in za to, da bi uvedle čisto tehnologijo, ki bi bila okolju prijaznejša.

3. Doseči sporazum glede izvajanja nadzora nad izpustom emisij. To bi posameznim državam pomagalo ohranjati dopustni nivo emisij. Državam v razvoju pa bi pomagalo prav razpolagati z darovanimi sredstvi.

Ali je konferenca izpolnila pričakovanja v zvezi s temi cilji? Pogajanja so se tako zapletla, da je bilo videti, da bo nemogoče sprejeti kakršen koli sporazum tudi glede veliko manj drznih ciljev. V sklepnih urah konference so voditelji 28 držav sestavili končni dokument, imenovan Kopenhagenski dogovor. Kot je poročala tiskovna agencija Reuters, je bil ta dogovor uradno sprejet z naslednjimi medlimi besedami: »Ta konferenca [. . .] jemlje na znanje Kopenhagenski dogovor.« Drugače povedano, vsaki državi udeleženki je prepuščeno, ali bo dogovor upoštevala ali ne.

Kaj lahko pričakujemo?

Sklicali so še več konferenc in načrtujejo še nadaljnje, vendar ljudje močno dvomijo o njihovem uspehu. »Planet se bo še naprej kuhal,« je pisal kolumnist in Nobelov nagrajenec za ekonomijo, Paul Krugman, v New York Timesu. Kratkoročne politične in finančne koristi vse prepogosto prevladajo nad dolgoročnimi okoljevarstvenimi načrti, kar nas prav nič ne spodbuja k temu, da bi se stvari nehali lotevati po starih navadah. Ugovori zoper podnebne ukrepe so po Krugmanovih besedah povezani predvsem z denarjem. Ta kolumnist je tudi napisal, da sta v njegovi državi željo, da bi se lotili problema podnebnih sprememb, zadušila »običajna osumljenca: pohlep in [politična] strahopetnost«.

Globalno segrevanje je očitno zelo podobno orkanu. Meteorologi lahko izmerijo jakost orkana in dokaj natančno predvidijo njegovo smer gibanja, kar lahko zelo koristi tistim, ki so na njegovi poti. Toda vsi znanstveniki, politiki in poslovni mogotci tega sveta ga ne morejo ustaviti. Videti je, da je podobno z globalnim segrevanjem. To nas spomni na besede iz Svetega pisma, zapisane v Jeremiju 10:23: »Človek nima oblasti nad svojo potjo. Ni mu dana oblast, da usmerja svoje korake.«

Globalnemu segrevanju bo naredil konec Bog

Sveto pismo nam pove, da Stvarnik našega planeta »ni ustvaril brez razloga«. (Izaija 45:18) V tej knjigi tudi piše: »Zemlja pa ostaja na veke.« (Pridigar 1:4)

Bog torej ne bo dopustil, da bi zemlja postala nenaseljena. Da bi to preprečil, bo posegel v človeške zadeve ter naredil konec neuspešnemu človekovemu vladanju in tistim, ki jim ni mar za zemljo. Pri življenju pa bo ohranil vse, ki živijo moralno in značajno ter iskreno želijo ravnati po njegovi volji. V Pregovorih 2:21, 22 piše: »Na zemlji bodo prebivali tisti, ki so pošteni, in na njej bodo ostali tisti, ki so brezgrajni. Hudobni pa bodo z zemlje iztrebljeni in nezvesti bodo iz nje izpuljeni.«

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 13]

Toplogredni plini so plini v ozračju, ki vsrkavajo toplotno sevanje zemeljske površine. Pri sodobnih industrijskih postopkih se sproščajo številni toplogredni plini. Med njimi so ogljikov dioksid, klorofluoroogljikovodiki, metan in dušikov oksid. Samo ogljikovega dioksida se vsako leto izpusti v ozračje več kot 25 milijard ton. Poročila nakazujejo, da se je količina tega plina v ozračju od pričetka industrijske dobe povečala za 40 odstotkov.

[Navedba virov slik na strani 12]

Zemlja: NASA/The Visible Earth (http://visibleearth.nasa.gov/); Barack Obama: ATTILA KISBENEDEK/AFP/Getty Images