Tingatinga – umetnost, ki vam zvabi nasmeh na obraz

»TINGATINGA nam kaže, kako videti svet z očmi otroka, ki je v nas. Kaže ga kot zabavnega, veselega in živopisnega,« je napisal Daniel Augusta, direktor društva slikarjev umetnostnega stila Tingatinga. Tingatinga je zgodba o Afriki – tamkajšnjih divjih živalih, rastlinah in kulturi, še posebej iz Tanzanije, rojstnem kraju tega umetnostnega stila.

Umetnostni stil Tingatinga je dobil ime po svojem začetniku Edwardu Saidu Tingatingu, ki se je rodil leta 1932. Med odraščanjem so nanj očitno naredile močan vtis pokrajina in divje živali okoli njegove vasi v južni Tanzaniji. Sredi svojih 20-ih je odšel od doma, da bi si poiskal službo in si izboljšal življenjski standard. Kasneje se je preselil v glavno mesto Tanzanije, Dar es Salaam, in se zaposlil kot vrtnar. Ob večerih je prisluhnil svojemu čutu za glasbo in ples ter je sčasoma postal znan kot glasbenik.

Leto 1968 je v Edwardovem življenju pomenilo prelomnico. V Dar es Salaamu je našel državno zaposlitev, in sicer kot bolničar v muhimbilijski javni bolnišnici. V tistem obdobju je našel čas, da je svoje živopisne spomine in vtise iz otroštva pričel na edinstven način prenašati na platno. Tako se je rodil nov umetniški stil – Tingatinga. Ker so bile trgovine s priborom za slikanje (posebni čopiči, barve, pigmenti in drugo) za Edwarda nedostopne, je uporabljal materiale, ki jih je lahko vsakdo kupil v krajevni železnini. Uporabljal je denimo emajlno barvo za kolesa, namesto platna pa vlaknene plošče, ki so imele na eni strani gladko in svetlečo površino, kar je bilo idealno za ustvarjanje slik lesketajočega se videza.

Edwardov stil slikanja je bil preprost. Za ozadje je uporabljal eno ali dve barvi, za motiv pa je izbral samo en lik: kakšno afriško žival živahnih barv, ki jo je naslikal stilizirano oziroma je nekoliko pretirano poudaril nekatere njene edinstvene značilnosti. Temu liku ni dodal krajinskih prizorov oziroma drugih podrobnosti.

 Peščici svojih najbližjih prijateljev in sorodnikov je dovolil, da so ga opazovali, medtem ko je slikal. Kmalu so nekateri od njih postali njegovi »učenci« in njegov stil je bil vse bolj priljubljen.

Za umetnostni stil Tingatinga so že od prve slike naprej značilne zelo žive barve in poenostavljene podobe svojstvenih oblik. Z leti se je ta stil še razvil, postal je bolj dovršen in slike ne prikazujejo več samo enega lika. Nekateri slikarji tako upodabljajo ljudi, živali in druge like.

Viri navdiha

Umetniki stila Tingatinga imajo neizčrpen vir navdiha: afriško živalstvo in rastlinstvo v vseh oblikah – antilope, bivole, slone, žirafe, povodne konje, leve, opice, zebre, ptice, ribe (še posebej živopisne) in druge živali ter rože in drevesa. Zelo priljubljeno ozadje je afriška najvišja gora Kilimandžaro v severovzhodni Tanzaniji.

Sodobni stil Tingatinga tudi skuša upodobiti afriške ljudi in njihovo kulturo. Tako slike prikazujejo dan na živahni tržnici, obisk v krajevni bolnišnici ali pa zgolj vsakodnevno življenje na vasi.

Ta stil že od samega začetka omogoča nadarjenim Afričanom, da se umetnostno izrazijo, po drugi strani pa jim je to zelo dobrodošel vir dohodka. Umetniki so se povezali v društvo slikarjev s sedežem v Dar es Salaamu. Nekateri celo vztrajajo pri tradicionalni tehniki slikanja z emajlnimi barvami za kolesa. Če bi bil Edward Tingatinga še živ (umrl je leta 1972), bi mu to, kako priljubljen je danes njegov umetniški stil, gotovo zvabilo velik nasmeh na obraz.