Prizadevanja, da ljudje ne bi brali Božje Besede

SČASOMA so se našli posamezniki, ki so prevedli Sveto pismo v jezike preprostih ljudi. Le peščica je znala brati Sveto pismo v hebrejščini ali grščini, v katerima je bilo sprva napisano. Večina med nami bi stežka razumela Božjo Besedo, če bi bila danes na voljo zgolj v stari obliki teh jezikov.

Skoraj 300 let preden je na zemlji živel Jezus, je začel nastajati grški prevod Hebrejskih spisov. Imenuje se grška Septuaginta. Približno 700 let kasneje je Hieronim izdal slovit prevod, znan kot Vulgata. To je bil prevod Hebrejskih in Grških spisov v latinščino, ki je bila v tistem času splošni jezik rimskega imperija.

Kasneje je vedno manj ljudi govorilo latinščino. Uporabljali so ga le še dobro izobraženi ljudje, Katoliška cerkev pa je nasprotovala prizadevanjem, da bi se Sveto pismo prevajalo v druge jezike. Verski voditelji so trdili, da so hebrejščina, grščina in latinščina edini primerni svetopisemski jeziki. *

Razkol cerkve in prevajanje Svetega pisma

V devetem stoletju našega štetja sta si Metod in Ciril, tesaloniška misijonarja, ki sta delala v imenu vzhodne cerkve v Bizancu, prizadevala, da bi se kot cerkveni jezik uporabljala slovanščina. Slovanskim ljudstvom  Vzhodne Evrope, ki niso razumela niti grško niti latinsko, sta hotela omogočiti, da bi se o Bogu poučevala v svojem jeziku.

Vendar sta se srečala z ostrim nasprotovanjem nemških duhovnikov. Ti so si prizadevali, da bi se z latinskim jezikom preprečilo širjenje vpliva bizantinskega krščanstva, kar je jasno kazalo na to, da jim je bila politika pomembnejša od verskega poučevanja ljudi. Vse večje napetosti med zahodnim in vzhodnim delom krščanskega sveta so pripeljale do tega, da sta leta 1054 nastali Rimskokatoliška in Pravoslavna cerkev.

Nasprotovanje prevajanju Svetega pisma

Rimskokatoliška cerkev je na latinščino sčasoma pričela gledati kot na svet jezik. Zato je papež Gregor VII., na katerega je Vratislav, vojvoda Kraljevine Češke, leta 1079 naslovil prošnjo, da bi se slovanščina uporabljala pri cerkvenem bogoslužju, odgovoril: »Na noben način ne moremo ugoditi tej prošnji.« Zakaj ne?

»Tistim, ki pozorno razmišljajo o tem, je jasno,« je rekel papež, »da Bog ni brez razloga želel, da mora biti Sveto pismo skrivnost, hranjeno na določenih krajih, saj bi, če bi bilo zlahka dosegljivo vsem ljudem, lahko postalo zaničevano ali pa bi ga povprečno izobraženi ljudje napačno razumeli.«

Navadnim ljudem je bil dostop do Svetega pisma skrajno omejen, in tako je moralo ostati. Takšno stališče je duhovščini omogočalo, da je imela ljudi pod svojo oblastjo. Ni hotela, da bi se preprosti ljudje vpletali v stvari, za katere je menila, da so le njena domena.

Leta 1199 je papež Inocenc III. pisal glede »krivovercev«, ki so prevedli Sveto pismo v francoščino in so si drznili o tej knjigi razpravljati drug z drugim. Namenil jim je naslednje Jezusove besede: »Svetega ne dajajte psom in svojih biserov ne mečite pred svinje.« (Matej 7:6) Kako si je on razlagal te besede? Menil je, »da se noben preprost in neuk človek ne bi smel ukvarjati z vzvišenostjo Svetega pisma ali ga oznanjevati drugim«. Tisti, ki se niso menili za papežev ukaz, so bili pogosto izročeni v roke inkvizitorjev, ki so jih z mučenjem prisilili v priznanje. Tiste, ki niso želeli spremeniti svojih nazorov, so žive sežgali.

Nasprotniki posedovanja in branja Svetega pisma so se med dolgoletnim bojem, da bi prepovedali uporabo te knjige in njeno prevajanje v druge jezike, pogosto sklicevali na pismo papeža Inocenca. Kmalu za tem, ko je papež izdal odlok, so pričeli sežigati Biblije, prevedene v jezike preprostih ljudi, pa tudi nekatere njihove lastnike. V naslednjih stoletjih so škofi in vladarji katoliške Evrope uporabljali vsa mogoča sredstva, da bi uveljavljali prepoved papeža Inocenca III.

 Katoliška hierarhija se je zagotovo zavedala, da veliko njenih naukov ne temelji na Svetem pismu, temveč na cerkvenih tradicijah. Nedvomno je to eden od razlogov, zakaj svojim zvestovdanim vernikom ni dovolila brati Svetega pisma. Če bi ga ljudje namreč brali, bi lahko videli, kolikšno neskladje vlada med nauki njihove cerkve in tistimi v Svetem pismu.

Učinki reformacije

Nastop protestantizma je povzročil verske spremembe po vsej Evropi. Poskusi Martina Lutra, da bi reformiral Katoliško cerkev, in to, da je leta 1521 nazadnje izstopil iz nje, je temeljilo predvsem na njegovem razumevanju Svetega pisma. Ko torej Luter, nadarjen prevajalec, ni več pripadal Katoliški cerkvi, si je začel prizadevati, da bi bilo Sveto pismo na voljo širšemu krogu bralcev.

Lutrov prevod Svetega pisma v nemščino in njegova visoka naklada sta pritegnila pozornost Rimskokatoliške cerkve, ki je menila, da bi njegov prevod moral biti nadomeščen s tistim, ki ga je odobrila Cerkev. Kmalu sta se v nemščini pojavila dva takšna prevoda. Toda leta 1546, manj kot 25 let kasneje, so na Tridentinskem koncilu Rimskokatoliške cerkve določili, da mora vsakršno tiskanje verske literature, tudi prevodov Svetega pisma, potekati pod nadzorom Cerkve.

Tridentinski koncil je določil: »Odslej se mora Sveto pismo [. . .] tiskati kar najbolj pravilno. Po zakonu nihče ne sme tiskati oziroma omogočiti tiskanja katerih koli knjig o svetih rečeh, ne da bi navedel ime avtorja, oziroma knjig v prihodnosti ne sme prodajati ali celo imeti v lasti, razen če jih prej ne preveri in odobri [krajevni škof].«

Papež Pavel IV. je leta 1559 izdal prvi seznam knjig, ki jih je prepovedala Rimskokatoliška cerkev. Na seznamu so bili prevodi Svetega pisma v nizozemščini, angleščini, francoščini, nemščini, italijanščini in španščini, pa tudi nekateri v latinščini. Vsak, ki je hotel brati Sveto pismo, je moral za to dobiti pisno dovoljenje škofa ali inkvizitorja – kar ni bila nič kaj prijetna naloga za tiste, ki niso želeli, da bi jih imeli za krivoverce.

Tisti, ki so si drznili imeti Biblijo v domačem jeziku ali pa jo razdeljevati, so se morali spoprijeti z jezo Katoliške cerkve. Mnoge so zaprli, sežgali na grmadi, cvrli nad žerjavico, obsodili na dosmrtno ječo ali poslali na galeje. Zaplenjene Biblije so sežgali. Pravzaprav so katoliški duhovniki zasegali in sežigali to knjigo še v 20. stoletju.

 Vendar to ne pomeni, da je bil protestantizem pravi prijatelj in zaščitnik Svetega pisma. V 18. in 19. stoletju so ga nekateri protestantski teologi začeli preučevati po posebni metodi, ki je postala znana kot višja kritika. Sčasoma so številni ljudje sprejeli nauke, na katere so vplivale darvinistične teorije, da življenje ni bilo ustvarjeno, temveč je nastalo po naključju in se je razvilo brez pomoči Stvarnika.

Teologi in celo mnogi duhovniki so učili, da Sveto pismo večinoma temelji na legendah in mitih. Zato ne preseneča, da danes protestantski duhovniki, pa tudi veliko vernikov, trdijo, da Sveto pismo ni zgodovinsko točno.

Morda ste opazili, da nekateri ljudje oporekajo pristnosti Svetega pisma, in verjetno ste presenečeni nad poskusi iz preteklih stoletij, da bi se uničilo. Seveda so napadi spodleteli. Sveto pismo jih je vse preživelo!

Zakaj je ta knjiga preživela

Res je, da so mnogi imeli radi Biblijo in so bili pripravljeni celo umreti zanjo, da bi jo zaščitili. Vendar pa je treba njeno preživetje pripisati sili, ki je močnejša od človeške ljubezni. Ta sila je Božji duh, ki je navdihnil vse pisce Svetega pisma. (Izaija 40:8; 1. Petrovo 1:25)

Branje Biblije in udejanjanje tega, kar uči, izboljša naše življenje, zdravje in družinske odnose. Bog hoče, da ta knjiga preživi in se prevede v čim več jezikov, saj tako vsak lahko dobi priložnost, da Boga vzljubi, mu služi in je navsezadnje deležen njegovih večnih blagoslovov. Tega si zagotovo želimo vsi!

Jezus je v molitvi k svojemu nebeškemu Očetu rekel: »Tvoja beseda je resnica.« (Janez 17:17) Po Bibliji – Svetih spisih, iz katerih je Jezus bral in poučeval – Bog odgovarja na vprašanja iskrenih ljudi.

Prisrčno vas spodbujamo, da spoznate kaj več o Božjem sporočilu za človeštvo, ki ga najdemo v Bibliji. Jehovove priče, izdajatelji te revije, vam bodo pri tem z veseljem pomagali. *

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

Navadnim ljudem je bil dostop do Svetega pisma skrajno omejen, kar je duhovščini omogočalo, da je imela ljudi pod svojo oblastjo.

[Poudarjeno besedilo na strani 8]

Tiste, ki so si drznili imeti Biblijo ali pa jo razdeljevati, so sežgali na grmadi ali obsodili na dosmrtno ječo.

[Okvir na strani 9]

SVETOPISEMSKI ODGOVORI

Stvarnik hoče, da poznamo odgovore na naslednja temeljna vprašanja:

● Zakaj smo tukaj?

● Zakaj je toliko trpljenja?

● Kje so mrtvi?

● Kakšna je prihodnost človeštva?

Sveto pismo vsebuje odgovore na ta vprašanja, pa tudi praktične nasvete, kako najti resnično srečo.

[Tabela/slika na straneh 6, 7]

ČASOVNA PREMICA NAPADOV NA BIBLIJO

ok. 636 n. št.

Izidor Seviljski izjavi, da so hebrejščina, grščina in latinščina »sveti« jeziki in da so zato edini primerni za Biblijo.

1079

Papež Gregor VII. odločno zavrne Vratislavovo prošnjo, da bi se v cerkvah uporabljala slovanščina, češ da Biblija ne sme biti dostopna »manj izobraženim ljudem«.

1199

Papež Inocenc III. na vsakega, ki si drzne prevajati Biblijo ali o njej razpravljati, gleda kot na krivoverca. Veliko tistih, ki ne upoštevajo tega papeževega pogleda, mučijo in umorijo.

1546

Glede na odlok s Tridentinskega koncila mora vsakršno tiskanje prevodov Biblije najprej odobriti Katoliška cerkev.

1559

Papež Pavel IV. prepove posedovanje Biblije v splošnih jezikih. Domače prevode zasežejo in sežgejo, pogosto skupaj z njihovimi lastniki.

[Viri slik]

Papež Gregor VII.: © Scala/White Images/Art Resource, NY; Papež Inocenc III.: © Scala/Art Resource, NY; Tridentinski koncil: © Scala/White Images/Art Resource, NY; Papež Pavel IV.: © The Print Collector, Great Britain/HIP/Art Resource, NY

[Navedba vira slike na strani 8]

From Foxe’s Book of Martyrs