Sveto pismo tarča napadov

ZBIRKA zapisov, znanih kot Sveto pismo, je nastajala več kot 1600 let. Prve dele te zbirke je napisal Mojzes, zadnje pa učenec Jezusa Kristusa, kakih sto let po Jezusovem rojstvu.

Prizadevanja, da ljudje ne bi brali Svetega pisma, imajo dolgo zgodovino – od časa veliko pred našim štetjem do srednjega veka in današnjih dni. Poročilo o enem takšnih prizadevanj sega v čas Božjega preroka Jeremija, ki je živel več kot 600 let pred rojstvom Jezusa Kristusa.

Napadi na nepriljubljeno sporočilo

Prerok Jeremija je pod Božjim vodstvom napisal zvitek, ki je vseboval sporočilo o obsodbi grešnih prebivalcev starodavnega Juda in svarilo, da bo, če se ne bodo spremenili, njihovo glavno mesto, Jeruzalem, uničeno. To sporočilo je Jeremijev tajnik Baruh naglas prebral pred množico ljudi v jeruzalemskem templju. Drugič ga je prebral pred Judovimi knezi, ti pa so nato zvitek odnesli kralju Jojakimu. Ta je prisluhnil Božjemu sporočilu, vendar mu ni bilo všeč, zato je zvitek razrezal in ga vrgel v ogenj. (Jeremija 36:1–23)

Nato je Bog naročil Jeremiju: »Vzemi si drug zvitek in vanj zapiši vse besede, ki so bile v prvem zvitku, ki ga je Judov kralj Jojakim sežgal.« (Jeremija 36:28) Kakih 17 let kasneje, prav kakor je Bog napovedal po Jeremiju, je bil Jeruzalem uničen, številni njegovi vladarji pobiti, prebivalci pa odpeljani v ujetništvo v Babilon. Sporočilo, ki ga je vseboval zvitek, in zapis o okoliščinah tega napada sta se ohranila do današnjega dne v svetopisemski knjigi Jeremija.

Sežiganje Svetega pisma se nadaljuje

Jojakim pa ni bil edini v predkrščanski dobi, ki je skušal sežgati Božjo Besedo. Po zlomu grškega imperija je Izrael prišel pod  oblast selevkidske dinastije. Njen kralj, Antioh Epifan, ki je vladal od leta 175 do leta 164 pr. n. št., je hotel svoj imperij helenizirati, zato je skušal Judom vsiliti grško miselnost, običaje in religijo.

Okoli leta 168 pr. n. št. je Antioh opustošil Jehovov tempelj v Jeruzalemu. Na vrhu oltarja je zgradil drugega v čast grškemu bogu Zevsu. Poleg tega je Judom zapovedal, da ne smejo obhajati šabata in obrezovati svojih sinov. Kazen za neposlušnost je bila smrt.

Antioh je med to versko čistko hotel odstraniti vse zvitke, v katerih je bila napisana Postava. Čeprav je izvajal gonjo po celotnem Izraelu, ni uspel uničiti vseh kopij Hebrejskih spisov. V Izraelu so se prav gotovo nahajali skrbno zapečateni zvitki, ki so ubežali ognjenim zubljem, poleg tega pa je znano, da so Svete spise uspešno obvarovale judovske skupnosti zunaj Izraela.

Dioklecijanov ukaz

Še en pomemben vladar, ki je skušal uničiti Svete spise, je bil rimski cesar Dioklecijan. Leta 303 n. št. je razglasil niz vse hujših odlokov zoper kristjane. To je vodilo v »Veliko preganjanje«, kot so to poimenovali nekateri zgodovinarji. S prvim odlokom je ukazal, da se sežgejo kopije Svetih spisov in uničijo prostori, v katerih so se kristjani zbirali k čaščenju Boga. Harry Y. Gamble, profesor verskih študij na Virginijski univerzi, je napisal: »Dioklecijanu se je zdelo samoumevno, da ima vsaka krščanska skupnost, ne glede na to, kje je, zbirko knjig, in da so te knjige bistvene za njen obstoj.« Cerkveni zgodovinar Evzebij iz Cezareje (Palestina), ki je živel v tistem času, je poročal: »Na lastne oči smo videli, kako so bile do temeljev porušene hiše molitve ter kako so navdihnjene Svete spise sredi trgov pogoltnili ognjeni zublji.«

Tri mesece po Dioklecijanovem ukazu naj bi župan severnoafriškega mesta Cirta, ki je danes poznano kot Constantine, naročil, da morajo kristjani izročiti vse svoje »zapise, ki so vsebovali zakone«, in »kopije Svetih spisov«. Poročila iz tistega obdobja opisujejo kristjane, ki so bili raje mučeni in umorjeni, kakor da bi izročili kopije Svetih spisov in pustili, da jih uničijo.

Namen napadov

Skupni cilj Jojakima, Antioha in Dioklecijana je bil ta, da uničijo Božjo Besedo. Toda prestala je vse te napade. Rimski vladarji, ki so vladali po Dioklecijanu, so se začeli izpovedovati za kristjane. Vendar napadi na Sveto pismo niso ponehali. Zakaj?

Vladarji in cerkveni voditelji so trdili, da s sežiganjem Biblije niso skušali uničiti te knjige. Skušali so le preprečiti, da bi prišla v roke preprostim ljudem. Toda zakaj so cerkveni voditelji želeli kaj takega? Kako daleč je šla cerkev, da bi ljudem onemogočila branje Biblije? Pa si poglejmo.