Nikoli ni prepozno za to, da bi postali Božji prijatelj

Pripoveduje Olavi J. Mattila

»Ali ste kdaj razmišljali o dejstvu, da si lahko pridobite točno spoznanje o Stvarniku?« To vprašanje, ki mi ga je zastavil eden od Jehovovih prič, me je navedlo na razmišljanje. Takrat sem bil star čez 80 let. V svojem življenju sem spoznal veliko uglednih osebnosti, celo političnih voditeljev. Toda ali bi lahko v tem trenutku svojega življenja zares spoznal Boga in postal njegov prijatelj?

RODIL sem se oktobra 1918 v mestu Hyvinkää na Finskem. Že zelo zgodaj v otroštvu sem začel pomagati pri različnih opravilih na kmetiji. Moja družina je redila govedo, konje, kokoši in gosi. Naučil sem se marljivo delati in biti ponosen na svoje delo.

Med odraščanjem so me starši spodbujali, naj si pridobim izobrazbo. Ko sem torej končal srednjo šolo, sem odšel na fakulteto. Ukvarjati sem se začel tudi z atletiko in takrat sem spoznal predsednika Finske športne zveze, Urha Kekkonena. Niti sanjalo se mi ni, da bo gospod Kekkonen postal finski predsednik vlade in kasneje predsednik države (ti funkciji je opravljal vsega skupaj približno 30 let). Poleg tega si nisem predstavljal, da bo imel tako velik vpliv na moje življenje.

Med uglednimi in vplivnimi ljudmi

Leta 1939 so se odnosi med Finsko in Sovjetsko zvezo zaostrili. Novembra tega leta so me vpoklicali v vojsko. Sprva sem bil inštruktor rezervistov, kasneje pa sem poveljeval vodu strojnic. Bojišče je bilo v pokrajini Karelija, ki je ležala na meji med Finsko in Sovjetsko zvezo. Poleti 1941 so me med bojem v bližini mesta Vyborg zadeli topovski izstrelki in bil sem hudo ranjen, zato so me odpeljali v vojaško bolnico. Zaradi ran se nisem več vrnil v boj.

Septembra 1944 so me odpustili iz vojske in vrnil sem se na fakulteto. Spet sem se začel ukvarjati z atletiko. Trikrat sem postal državni prvak, dvakrat v štafetnem teku in enkrat v teku čez ovire. Poleg tega sem diplomiral iz tehnologije in ekonomije.

Medtem je Urho Kekkonen postal pomembna politična osebnost. Leta 1952, ko je bil predsednik vlade, mi je ponudil položaj diplomata na Kitajskem. Tam sem spoznal več predstavnikov vlade, tudi Mao Cetunga, voditelja Kitajske. Vendar je bila najpomembnejša oseba, kar sem jih tam spoznal, ljubka mlada Annikki, ki je delala za finsko ministrstvo za zunanje zadeve. Novembra 1956 je postala moja žena.

Naslednje leto so me premestili na finsko veleposlaništvo v Argentini. V tej državi sta se nama rodila prva dva otroka, sinova. Januarja 1960 smo se vrnili na Finsko. Kmalu zatem sva dobila še tretjega otroka, punčko.

 Na najvišjih vladnih položajih

Čeprav nisem bil nikoli član kakšne politične stranke, mi je novembra 1963 predsednik Kekkonen ponudil mesto ministra za zunanjo trgovino. V naslednjih 12 letih sem služboval v šestih različnih kabinetih, med drugim sem bil dvakrat minister za zunanje zadeve. V tistih dneh sem bil trdno prepričan, da svetovne probleme lahko reši človek s svojo iznajdljivostjo. Vendar sem kmalu dodobra spoznal, kako velik je človekov pohlep po oblasti. Na lastne oči sem videl škodljive posledice nezaupanja in nevoščljivosti. (Pridigar 8:9)

Seveda pa sem tudi uvidel, da se veliko ljudi iskreno trudi izboljšati razmere. Vendar še tako dobronamernim voditeljem na koncu ne uspe doseči zastavljenih ciljev.

Poleti 1975 so se voditelji 35 držav zbrali v Helsinkih na Konferenci o varnosti in sodelovanju v Evropi. Takrat sem bil minister za zunanje zadeve in zaupni svetovalec predsednika Kekkonena. Moja naloga je bila organizirati dogodek, zato sem se seznanil z vsemi državnimi voditelji, ki so prišli na konferenco.

V tistih nekaj dneh so bile moje diplomatske spretnosti preizkušene do skrajnosti. Izziv je bil na primer že to, da so se člani konference strinjali s sedežnim redom! Kljub temu sem menil, da je ta konferenca, skupaj z vsemi dodatnimi sestanki, prispevala k napredku na področju človekovih pravic in k bolj tolerantnemu odnosu med velesilami.

Pričnem se zavedati svojih duhovnih potreb

Leta 1983 sem se upokojil in z ženo sva se preselila v Francijo, kjer je živela najina hčerka. Čez nekaj let nas je doletela tragedija. Novembra 1994 so Annikki odkrili raka na dojki. Istega leta sem bil vpleten v neko investicijo, ki pa se je izkazala za prevaro. Vse življenje sem se zelo trudil, da bi ohranil dobro ime. Sedaj pa me je ena sama napaka v presoji stala ugleda.

V svojem življenju sem večkrat srečal Jehovove priče. Čeprav sem cenil njihove obiske in jemal revije, ki so mi jih ponudili, sem bil zelo zaposlen in nisem imel časa za duhovne reči. Leta 2000 sem še vedno skrbel za Annikki, ki se je bojevala z rakom. Nekega septembrskega dne leta 2002 me je obiskal eden od Jehovovih prič. Zastavil mi je vprašanje, ki sem ga omenil na začetku tega članka. Spraševal sem se: »Ali je res mogoče izvedeti resnico o Bogu? Ali je mogoče postati njegov prijatelj?« Poiskal  sem svoje Sveto pismo, na katerem se je nabral že zajeten kupček prahu, in s Pričami začel redno razpravljati o njem.

Junija 2004 je moja draga žena umrla in ostal sem sam. Moji otroci so mi seveda bili v čustveno oporo. Vseeno pa sem se spraševal, kaj se z nami zgodi po smrti. O tem sem povprašal dva protestantska duhovnika. Njun odgovor je bil samo »No, na to vprašanje ni tako enostavno odgovoriti«. S tem pojasnilom nisem bil zadovoljen. Vse bolj sem se zavedal svojih duhovnih potreb.

Med nadaljnjim preučevanjem Biblije z Jehovovimi pričami sem si pridobival vedno več točnega spoznanja, po katerem sem hrepenel. Biblija denimo pojasni, da se človek po smrti ničesar ne zaveda, kar bi lahko primerjali s spanjem, in da se mrtvim obeta, da bodo znova živeli na zemlji kot ljudje. (Janez 11:25) To me je navdalo z upanjem in me izredno potolažilo.

Kmalu sem prebral celo Sveto pismo. Name je naredil velik vtis stavek iz Miha 6:8, kjer piše: »Ali Jehova zahteva od tebe še kaj drugega, razen da ravnaš pravično, ljubiš prijaznost in skromno hodiš s svojim Bogom?« Te besede so me pritegnile s svojo modrostjo in preprostostjo. Odkrivajo pa tudi, da je Bog Jehova zelo ljubeč in pravičen.

Upanje na prihodnost

Medtem ko sem spoznaval resnico o Bogu, sta se mi krepila vera in zaupanje vanj. Razvijati sem začel pravo prijateljstvo s Stvarnikom! Prevzele so me njegove besede, zapisane v Izaiju 55:11: »Tako bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust. K meni se ne bo vrnila brez uspeha, temveč bo storila to, kar me veseli, in bo uspela v tem, za kar sem jo poslal.« Do sedaj je Bog izpolnil še prav vsako svojo obljubo, in tako bo tudi v prihodnosti. Uresničil bo cilj, ki ga človeškim vladam in njihovim številnim političnim konferencam ni uspelo. V Psalmu 46:9 na primer piše: »Končuje vojne do skrajnega konca zemlje.«

Zelo mi koristijo shodi Jehovovih prič. Tu na lastne oči vidim pristno krščansko ljubezen, ki je prepoznavni znak Jezusovih pravih sledilcev. (Janez 13:35) Ta ljubezen je močnejša od nacionalizma in je v svetu politike in trgovine nekaj povsem neznanega.

Neprecenljiva čast

Sedaj sem star čez 90 let in menim, da je največja čast, kar sem jih kdaj imel, biti Jehovova priča. Občutek duhovne praznine je izginil. Čast sem imel spoznati smisel življenja in resnico o Bogu.

Vesel sem tudi, da lahko kljub starosti sodelujem v krščanskih dejavnostih. Čeprav sem v življenju spoznal veliko vplivnih ljudi in na svojih ramenih nosil pomembne odgovornosti, se ne more nič primerjati s častjo, da poznam Stvarnika, Boga Jehova, in da sem lahko njegov prijatelj. Za to sem mu zelo hvaležen in rad bi ga poveličeval, ker mi je dal priložnost, da postanem eden njegovih »sodelavcev«. (1. Korinčanom 3:9) Nikoli ni prepozno za to, da bi človek postal prijatelj našega Stvarnika, Boga Jehova!

[Slika na strani 25]

S predsednikom Kekkonenom in ameriškim predsednikom Fordom med konferenco v Helsinkih leta 1975

[Slika na strani 25]

S predsednikom Kekkonenom in sovjetskim voditeljem Brežnjevom

[Slika na strani 26]

Sodelujem v krščanskih dejavnostih.

[Navedba vira slike na strani 25]

Spodaj levo: Ensio Ilmonen/Lehtikuva; spodaj desno: Esa Pyysalo/Lehtikuva