Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kako je arabščina postala jezik izobražencev

Kako je arabščina postala jezik izobražencev

Kako je arabščina postala jezik izobražencev

ARABŠČINA je bila več stoletij prevladujoč jezik izobražencev. Arabsko govoreči učenjaki so od 8. stoletja n. št. naprej v različnih mestih na Bližnjem vzhodu prevajali in popravljali znanstvena in filozofska besedila še iz časa Ptolemaja in Aristotela. Tako so ohranili in obogatili dela antičnih mislecev.

Talilni lonec različnih zamisli

V sedmem in osmem stoletju n. št. sta se na Bližnjem vzhodu pojavili dve novi sili oziroma dinastiji: omajadska in abasidska. Ker so bili njuni podložniki v Arabiji, Egiptu, Iraku, Mali Aziji, Palestini in Perziji pod vplivom tako Grčije kot Indije, so ti novi vladarji imeli dostop do bogate zakladnice znanja. Abasidi so zgradili novo prestolnico, Bagdad, ki je postala talilni lonec različnih zamisli. Tu so se Arabci mešali z Armenci, Berberi, Grki, Indijci, Judi, Kitajci, Kopti, Perzijci, Sogdijci (ki so živeli vzhodno od reke Oks, danes Amu Darja, v osrednji Aziji) in Turki. Skupaj so preučevali in razpravljali o znanosti ter tako izmenjevali intelektualno tradicijo.

Abasidski vladarji v Bagdadu so nadarjene mislece od vsepovsod spodbujali, naj prispevajo k intelektualnemu razvoju imperija. Na pobudo teh vladarjev so sistematično zbrali na desettisoče knjig z najrazličnejšo tematiko – med drugim s področja alkimije, aritmetike, geometrije, medicine, glasbe, filozofije in fizike – ter jih prevedli v arabščino.

Kalif Al Mansur, ki je vladal od leta 754 do 775 n. št., je na bizantinski dvor poslal svoje poslance, da bi dobil grška matematična besedila. Kalifa Al Mamuna (vladal 813–833 n. št.) je prav tako mikala grška zakladnica znanja, zato je bil pobudnik tega, da so pričeli prevajati grška besedila v arabščino, kar je trajalo več kot dve stoletji. Tako so do konca desetega stoletja v arabščino prevedli skoraj vsa grška filozofska in znanstvena besedila, ki so bila tedaj na voljo. Vendar arabski učenjaki niso samo prevajali. Tudi sami so marsikaj ustvarili.

Prispevek Arabcev

Mnogi arabski prevajalci so bili vestni in osupljivo hitri. Zato nekateri zgodovinarji sklepajo, da so morali tematiko, ki so jo prevajali, dobro poznati. Številnim prevajalcem pa so bila prevedena besedila tudi odskočna deska za njihova raziskovanja.

Zdravnik in prevajalec Hunain Ibn Išak (808–873 n. št.), sirski kristjan, je denimo znatno prispeval k razumevanju vida. Njegovi spisi, ki vsebujejo tudi natančne risbe anatomije očesa, so postali tako v arabskem svetu kot v Evropi splošno sprejeti v okulistiki. Filozof in zdravnik Ibn Sina, na Zahodu znan kot Avicenna (980–1037 n. št.), je napisal na ducate knjig o najrazličnejših področjih – od etike in logike do medicine in metafizike. V svojem slavnem priročniku Kanon medicine je zbral takrat dosegljivo medicinsko znanje, tudi ideje znamenitih grških mislecev Galena in Aristotela. Kanon medicine je bil standardni medicinski priročnik kakšnih 400 let.

Arabski raziskovalci so začeli pri svojem delu uporabljati eksperiment, znanstveno metodo, ki je nujno potrebna za znanstveni napredek. Tako so ponovno izračunali obseg zemlje in popravili geografske podatke v Ptolemajevem delu. »Pod drobnogled so si drznili vzeti celo Aristotela,« pravi zgodovinar Paul Lunde.

Znanstveni napredek je bil viden na mnogih uporabnih področjih, denimo v gradnji vodnih zbiralnikov, akvaduktov in vodnih koles (nekateri od njih so se ohranili vse do današnjih dni). Novi spisi o kmetijstvu, botaniki in poljedelstvu so kmetom omogočili, da so za obdelovalno površino izbrali najprimernejšo kulturo in tako povečali donosnost.

Leta 805 n. št. je kalif Harun Ar Rašid ustanovil bolnico, prvo v svojem ogromnem imperiju. Kmalu je v njegovem imperiju imelo bolnico vsako večje mesto.

Nova izobraževalna središča

Številna mesta v arabskem svetu so se ponašala s knjižnicami in specializiranimi izobraževalnimi središči. Kalif Al Mamun je v Bagdadu ustanovil prevajalski in raziskovalni inštitut, ki se je imenoval Bait Al Hikma, kar pomeni »Hiša modrosti«. V njem so bili zaposleni tudi redno plačani učenjaki. Glavna knjižnica v Kairu naj bi imela več kot milijon knjig. V tem času je bilo v Córdobi, prestolnici omajadske Španije, 70 knjižnic, ki so privabljale učenjake in študente z vsega arabskega sveta. Dobri dve stoletji je bila Córdoba vodilno intelektualno središče.

V Perziji se je grška matematična tradicija pomešala z indijsko. V Indiji so matematiki razvili sistem s številko nič in mestni zapis števil. V tem sistemu zapisovanja števil so posamezne števke imele različne vrednosti, odvisno od tega, kje so stale in kje je bil simbol za nič. S števko ena lahko denimo zapišemo število ena, deset, sto in tako naprej. Lunde je napisal, da ta sistem »ni samo poenostavil vseh računskih operacij, temveč je tudi omogočil razvoj algebre«. Arabski učenjaki so prav tako veliko prispevali k napredku v geometriji, trigonometriji in navigaciji.

Zlata doba arabske znanosti in matematike je bila v pravem nasprotju z intelektualnim mrtvilom drugod po svetu. Resda so si dela antičnih učenjakov prizadevali ohraniti tudi v srednjeveški Evropi, večinoma v samostanih. Vendar njihovi dosežki kar zbledijo v primerjavi s tem, kar so ustvarili v arabskem svetu. Toda že v desetem stoletju, ko so arabski prevodi pricurljali na Zahod, so se stvari začele spreminjati. Sčasoma so se curki znanja spremenili v prave potoke, in to je privedlo do evropske renesanse v znanosti.

Zgodovina nam torej pokaže, da si ne more en sam narod ali skupina ljudi lastiti zaslug za dosežke na področju znanosti in drugih področjih. Današnja kultura, ki se lahko ponaša z veliko znanja, mnogo dolguje zgodnejšim kulturam, ki so dajale velik poudarek raziskovanju, dvomile o tem, kar je bilo uveljavljeno, in spodbujale ustvarjalne ume.

[Zemljevid na strani 26]

(Lega besedila – glej publikacijo)

▪Vpliv Omajadov

□Vpliv Abasidov

ŠPANIJA

Córdoba

BIZANC

Rim

Konstantinopel

Oks

PERZIJA

Bagdad

Jeruzalem

Kairo

ARABIJA

[Slika na strani 27]

Hunain Ibn Išakova risba očesa

[Slika na strani 27]

Stran iz Avicennovega Kanona medicine

[Slika na strani 28]

Arabski učenjaki v knjižnici v Basri leta 1237 n. št.

[Vir slike]

© Scala/White Images/Art Resource, NY

[Navedba virov slik na strani 27]

Risba očesa: © SSPL/Science Museum/Art Resource, NY; Kanon medicine: © The Art Gallery Collection/Alamy