Ajn Džalut – prelomnica v svetovni zgodovini

KRVOLOČNI vojščaki na konjih so privihrali iz Mongolije in za seboj pustili opustošeno vsako mesto, ki se jim ni hotelo predati. Februarja 1258 so se besno pognali na Bagdad in se prebili skozi njegovo obzidje. Cel teden so morili in plenili. Ves islamski svet se je tresel od strahu pred njimi. *

Ko so se Mongoli januarja 1260 pomaknili proti zahodu, je enaka usoda kakor Bagdad doletela Alep v Siriji. Marca jim je odprl svoja vrata Damask in se predal. Kmalu zatem so zavzeli palestinski mesti Nablus (blizu staroveškega Sihema) in Gazo.

Mongolski vojskovodja Hulegu je tudi od muslimanskega vladarja Egipta, sultana Al Muzafar Saif Ad Din Kutuza, zahteval, da se mu preda. Grozil je, da bo Egipt utrpel strašne posledice, če se ne bo vdal. Mongolska vojska je štela petnajstkrat več vojakov kakor egipčanska, ki je imela 20.000 vojakov. »Muslimanski svet bi skoraj doletelo iztrebljenje,« pravi zgodovinar islama, profesor Nazeer Ahmed. Kaj bo storil sultan Kutuz?

Kutuz in Mameluki

Kutuz je bil mameluk, suženj turškega rodu. Mameluki so bili sužnji, ki so se vojskovali za sultane ajubidske dinastije v Kairu (Egipt). Toda leta 1250 so ti sužnji strmoglavili  svoje gospodarje in zavladali nad Egiptom. Kutuz, ki je bil nekdaj tudi sam suženj-vojak, se je kasneje polastil oblasti in leta 1259 postal sultan. Bil je izkušen vojščak, ki se ni hotel vdati brez boja. Vendar je bilo videti, da ima zelo malo možnosti za to, da porazi Mongole. Nato pa se je zgodilo več stvari, ki so spremenile tok zgodovine.

Hulegu je izvedel, da je v daljni Mongoliji umrl veliki kan Mongke. Ker je slutil, da bo doma prišlo do boja za oblast, se je z večino svoje vojske vrnil v domovino. Pustil je le od 10.000 do 20.000 vojakov – po njegovem mnenju dovolj, da dokončno osvojijo Egipt. Kutuz je dojel, da se mu je nasmehnila sreča. Presodil je, da je zdaj napočil pravi trenutek za to, da premaga zavojevalce.

Toda med Egiptom in mongolsko vojsko je bil še en sovražnik muslimanov – križarska vojska, ki je prišla v Palestino zato, da bi »Sveta dežela« postala krščanska. Kutuz se je hotel z Mongoli spopasti v Palestini, zato se je s križarji skušal pogoditi, da bi njegovi vojski dovolili neoviran prehod in da bi od njih lahko kupovali nujne potrebščine. Križarji so privolili. Navsezadnje je bil Kutuz zanje edino upanje, da bi se lahko rešili Mongolov, ki so tako njim kakor muslimanom vlivali strah v kosti.

Vse je bilo pripravljeno za odločilni spopad med Mameluki in Mongoli.

Ajn Džalut v Palestini

Vojski Mamelukov in Mongolov sta se srečali septembra 1260 pri Ajn Džalutu v Ezdrelonski nižini. Po mnenju nekaterih naj bi Ajn Džalut ležal blizu staroveškega mesta Megido. *

 Zgodovinar Rashid Ad Din je napisal, da so Mameluki Mongole pri Megidu zvabili v zasedo. Kutuz je večino svoje konjenice skril v gorah okoli ezdrelonske nižine, naprej pa poslal majhno vojsko, da bi Mongole izzvala k napadu. Mongoli so bili prepričani, da je pred njimi celotna mameluška vojska, zato so jo napadli. Kutuz je hitro ukrepal, da bi presenetil Mongole. Rezervnim enotam je ukazal, naj pridirjajo s skritih mest in s strani napadejo Mongole. Zavojevalci so bili poraženi.

Za Mongole je bil to prvi poraz, odkar so 43 let pred tem začeli svoje bojne pohode proti zahodu. Čeprav sta bili vojski, ki sta se bojevali pri Ajn Džalutu, sorazmerno majhni, velja ta bitka za eno najpomembnejših v zgodovini. Muslimane je obvarovala pred iztrebljenjem, ovrgla prepričanje o nepremagljivosti Mongolov in mameluški vojski omogočila, da je ponovno zavzela izgubljena ozemlja.

Daljnosežni učinki bitke pri Ajn Džalutu

Mongoli so se na ozemlje Sirije in Palestine še večkrat vrnili, nikoli več pa jim ni uspelo ogroziti Egipta. Hulegujevi potomci so se ustalili v Perziji, se spreobrnili v islam in čez čas postali varuhi islamske kulture. Za njihovo ozemlje se je uveljavil izraz perzijski ilkanat, kar pomeni »podrejen kanat«.

Kutuz se svoje zmage ni dolgo veselil. Kmalu so ga umorili njegovi tekmeci. Med njimi je bil mameluk Bajbars, ki je prevzel oblast in postal Bajbars I., prvi sultan združenega kraljestva Egipta in Sirije. Mnogi menijo, da je on ustanovitelj mameluške vladavine. Njegova nova država – dobro vodena in bogata – je obstajala dve stoletji in pol, do leta 1517.

V tem obdobju, dolgem približno 250 let, so Mameluki pregnali križarje iz Svete dežele, spodbujali trgovino in obrt, bili varuhi umetnosti ter gradili bolnice, mošeje in šole. Pod njihovo oblastjo je postal Egipt edinstveno središče muslimanskega sveta.

Bitka pri Ajn Džalutu pa ni vplivala samo na Bližnji vzhod. Določila je smer tudi zahodni civilizaciji. »Če bi Mongolom uspelo osvojiti Egipt, bi po vrnitvi Huleguja morda zavzeli vso severno Afriko do Gibraltarske ožine,« piše v reviji Saudi Aramco World. Ker so Mongoli dospeli vse do Poljske, bi lahko imeli v pesti vso Evropo.

»Ali bi v takšnih okoliščinah sploh prišlo do evropske renesanse?« se sprašuje pisec članka v omenjeni reviji. »Svet bi bil danes morda precej drugačen.«

[Podčrtne opombe]

[Zemljevid na strani 12]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Damask

SIRIJA

gora Tabor

Ezdrelonska nižina

Ajn Džalut (blizu Megida)

Nablus (Sihem)

Jeruzalem

Gaza

EGIPT

[Slika na strani 12]

Tu je ležalo staroveško mesto Megido.

[Slika na strani 13]

Vojski Mamelukov in Mongolov sta se srečali septembra 1260 pri Ajn Džalutu v Ezdrelonski nižini.

[Vir slike]

Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.

[Slika na strani 14]

Ruševine staroveškega mesta Sihem, v ozadju del današnjega mesta Nablus