»Kakšen nos!«
»Kakšen nos!«
TAKO se običajno odzovejo ljudje, ko prvič vidijo samca rilčarjev (vrsta opice) in njegov viseči mesnati nos. * Pri nekaterih samcih ta podaljšek lahko zraste skoraj 18 centimetrov v dolžino – kar je približno ena četrtina dolžine opičjega trupa. Ker samcu nos visi čez usta in brado, ga mora takrat, ko želi jesti, potisniti na stran! Če bi bil naš nos v enakem razmerju s telesom, kakor je pri tej opici, bi nam visel skoraj do polovice prsnega koša.
Zakaj samec rilčarja potrebuje takšen nos? * Obstajajo različne teorije. Morda njegov nos oddaja odvečno telesno toploto oziroma ojača zvoke, s katerimi se oglaša. Ali pa je vidno opozorilo za druge samce. Ko se vodilni samec razjezi ali vznemiri, mu nos namreč nabrekne in pordeči. Možno pa je tudi, da je nos za samico spolno privlačen – da ji zaradi njega začne srce hitreje biti! Vendar pa je najverjetnejša razlaga ta, da ima dolgi nos več kot eno samo funkcijo, morda tudi kakšno, o kateri vemo še bolj malo ali pa sploh nič.
Velik trebuh
Rilčarji – tako samci kot samice – imajo tudi izrazito velik trebuh. Pravzaprav imajo lahko v želodcu hrane za eno četrtino svoje telesne mase. Zato so tako samci kot samice pogosto videti, kakor da so ves čas noseči! Zakaj pa imajo tako velik trebuh?
Rilčarjev želodec je tako kakor pri kravi poln tekoče mešanice rastlin in bakterij. Bakterije povzročijo vrenje hrane in razgradijo celulozo, pa tudi nekatere rastlinske strupe, ki bi bili za druge živali usodni. Ta vrsta opic po zaslugi svojega osupljivega prebavnega sistema živi od listja, nesladkih sadežev, stročnic ter semen palm in drugih rastlin – od hrane, s katero primati z drugačnimi želodci ne bi preživeli.
Vendar ima močan prebavni sistem rilčarjev tudi svojo slabo stran. Te opice ne smejo jesti sladkih sadežev, ki v želodcu hitro zavrejo. Napihnil bi se jim trebuh, kar bi lahko pripeljalo celo do mučne smrti.
Rilčarji zaradi svoje prehrane, bogate s celulozo, in zapletenega delovanja želodca potrebujejo veliko časa za prebavo. Po obilnem zajtrku zato počivajo – včasih tudi po več ur – preden se znova lotijo hrane.
Družabna bitja
Rilčarji so le redkokdaj sami, pa najsi jedo ali počivajo. Vodilni samci so na čelu »haremov«, v katerih je do osem samic skupaj z mladiči. Mladi samci so prisiljeni takšno skupino zapustiti, ko so dovolj stari, da poskrbijo sami zase. Povežejo se v skupine, na čelu katerih sta en ali dva večja samca. Za nepoznavalce so takšne skupine morda videti kot »haremi«.
Rilčarji imajo neobičajno navado – »haremi« se pogosto pomešajo, še posebej zvečer, ko se zberejo ob rekah. Takrat se kateri od samcev začne postavljati s svojo močjo, če se mu zazdi, da se kak drug samec zanima za njegove samice. Običajno se tak ljubosumen samec, ki lahko tehta kakih 20 kilogramov, na vseh štirih nagne naprej, na široko odpre usta in začne strmeti v svojega tekmeca. »Če s tem ne doseže želenega učinka,« piše v knjigi Proboscis Monkeys of Borneo, »se nenadoma in nepredvidljivo zažene skozi drevje, pri tem pogosto izpušča glasne krike ter vsake toliko pristane na trhlih vejah, ki se z glasnim pokom lomijo, kar še poveča vsesplošen direndaj.« Včasih pride tudi do pretepa, vendar le redkokdaj.
»Rilčarji niso nenavadni samo na pogled, ampak tudi zato, ker se oglašajo s karseda neobičajno paleto zvokov,« še piše v prej omenjeni knjigi. Še zlasti ob večerih, ko se zbirajo v bližini rek, krulijo, gagajo, rjovejo in vreščijo. Sredi vsega tega cirkusa samice mirno hranijo in negujejo svoje potomce z modrikastimi obrazki. Ko na gozd končno leže mrak, si rilčarji poiščejo prikladne kotičke na drevesih – običajno visokih drevesih ob reki – se udobno namestijo in zaspijo.
Opice s plavalno kožico na nogah!
Na rilčarjih je poleg velikega nosu čudnega še nekaj – noge s plavalno kožico. Rilčarji lahko zaradi nje plavajo, pa tudi povsem varno hodijo po blatnih tleh, na katerih rastejo mangrove. Ko slišite izraz tropske mangrove, verjetno pomislite na krokodile. V okolju, kjer živijo rilčarji, je vse polno krokodilov. Kako se te opice, ki se rade zadržujejo ob vodi, obvarujejo krokodilovega gobca?
Ena od njihovih taktik je, da čisto potiho zdrsnejo v reko in jo v gosjem redu preplavajo čofotaje kakor psički, pri čemer voda komajda kaj vzvalovi. Kadar pa je reka plitka, uberejo drugo taktiko. Splezajo visoko na drevo, stečejo po veji in se z nje odženejo čim dlje nad reko (pri tem so tudi do 9 metrov visoko), skočijo na trebuh v vodo in nato preostanek reke preplavajo tako hitro, kot le zmorejo. To počnejo celo samice, ki nosijo mladičke. Včasih se vrže v vodo cel trop opic ter karseda hitro priplava na nasprotni breg! Vendar pa njihov največji sovražnik ni krokodil.
Ogrožena vrsta
Rilčarjev, ki so se znašli na seznamu ogroženih vrst, je v njihovem naravnem okolju samo še nekaj tisoč, in njihovo število se še naprej manjša – večinoma zaradi ljudi. Nekateri od vzrokov za njihovo izumiranje so požari, sekanje dreves, nenadzorovan turizem in izsekavanje gozdov zaradi plantaž oljnih palm. Nadaljnji vzrok je lov. Nekateri ljudje rilčarje ubijajo za šport. Drugi jih pobijajo za hrano ali za uporabo v tradicionalni medicini. Ker so opice takrat, ko spijo na drevesih ob rekah, ponavadi dobro vidne, so še posebej ranljive. Na nekem področju, kamor pogosto zahajajo lovci na gliserjih, se je število tamkajšnjih rilčarjev v petih letih zmanjšalo za 50 odstotkov!
Na Borneu so rilčarji zakonsko zaščiteni, hkrati pa se naravovarstveniki trudijo, da bi se ljudje začeli zavedati, v kako žalostnem položaju so te živali. Toda ali bodo ta prizadevanja zadostovala? To bo pokazal čas. Če bi to bitje izginilo iz divjine, bi bila to velika tragedija, saj je zaradi svoje nenavadnosti izvrsten primerek za preučevanje. Poleg tega težko preživi v ujetništvu.
Rilčar je seveda samo ena od mnogih vrst, katerih prihodnost je videti mračna. Nešteto drugih je že izumrlo. Po drugi strani pa se je Bog namenil prevzeti popoln nadzor nad zemljo, odstraniti hudobne ljudi in svoj narod poučiti o tem, kako pravilno skrbeti za naš planet. (Pregovori 2:21, 22) »Nihče ne bo storil nič žalega in nič pogubnega na vsej moji sveti gori,« obljublja Bog Jehova, »ker bo zemlja polna spoznanja o Jehovu, kakor vode pokrivajo morsko globočino.« (Izaija 11:9)
[Podčrtne opombe]
^ odst. 2 Rilčar živi na otoku Borneo. Domačini ga imenujejo orang belanda oziroma »Nizozemec«.
^ odst. 3 Tudi samice imajo malo podaljšan nos, vendar ne tako zelo kakor samci.
[Slika na strani 12]
Rilčarji imajo opazno velik nos in trebuh.
[Vir slike]
© Peter Lilja/age fotostock
[Slika na strani 13]
Samcu nos visi čez usta, zato ga mora takrat, ko želi jesti, potisniti na stran.
[Vir slike]
© Juniors Bildarchiv/Alamy
[Slika na strani 14]
Rilčarji so le redkokdaj sami, pa najsi jedo ali počivajo.
[Vir slike]
© Peter Lilja/age fotostock
