Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Krivica boli!

Krivica boli!

Krivica boli!

LETA 2010 so Michaela po 27 letih izpustili iz zapora v ameriški zvezni državi Teksas. Obtožen je bil posilstva – kaznivega dejanja, ki pa ga ni zagrešil. Na prostost so ga izpustili, ko so s preiskavo DNK – ki v času njegovega sojenja še ni bila na voljo – dokazali njegovo nedolžnost. Oblasti so kasneje identificirale odgovorne za to kaznivo dejanje, vendar jih niso mogli obtožiti, ker je kazenski pregon zastaral.

Mnogi hudi kriminalci se izmuznejo roki pravice. V poročilu časopisa The Telegraph piše, da se je denimo v Veliki Britaniji »število nerešenih umorov v zadnjem desetletju podvojilo, kar ljudi navdaja s strahom, da policija in sodstvo nista zmožna zajeziti vala nasilnega kriminala«.

Avgusta 2011 si je britanska policija prizadevala zajeziti še eno obliko kriminala – izgrede v Birminghamu, Liverpoolu, Londonu in drugje. Pobesnela drhal je podtikala ogenj, razbijala izložbe in plenila, s čimer ni uničevala samo podjetij, domov in vozil, temveč je ljudi oropala tudi vira dohodka. Kaj je bil motiv za takšno ravnanje? Mnogi so to počeli iz golega pohlepa. Nekateri pa naj bi se s tem samo odzivali na storjene krivice. Izgredniki naj bi bili po besedah nekaterih poročevalcev razočarani mladi z roba družbe, ki odraščajo v revnih soseskah in nimajo pred seboj nobene prihodnosti.

Job, o katerem govori Sveto pismo, je rekel: »Kličem na pomoč, vendar ni pravice.« (Job 19:7) Podobno danes mnogi glasno zahtevajo pravico, vendar se za njihove zahteve vse prevečkrat nihče ne zmeni. Ali sploh obstaja kdo, ki lahko odstrani krivico? Ali pa je upanje na pravičnejši jutri zgolj sen, po katerem hrepenijo naivneži? Da bi dobili zadovoljiv odgovor na ti vprašanji, moramo preiskati nekatere poglavitne vzroke za krivico.