Sveto pismo, knjiga zanesljivih prerokb – 1. del

»Iz tebe bom naredil velik narod«

V tem osemdelnem sklopu člankov bomo razpravljali o pozornost vzbujajoči značilnosti Svetega pisma – o prerokbah oziroma napovedih. Ti članki vam bodo pomagali odgovoriti na vprašanje: Ali so svetopisemske prerokbe zgolj delo bistrih ljudi ali pa so navdihnjene od Boga? Vabimo vas, da pretehtate dokaze.

DVOMI in skepticizem so v današnjih časih nekaj povsem običajnega. Zato so nekateri ljudje skeptični tudi do Svetega pisma. Žal pa si mnogi nikoli ne vzamejo časa, da bi ga iskreno preiskali. Mnenje si pridobijo večinoma na podlagi tega, kar slišijo od drugih. Upamo, da ste vi drugačni, da želite sami pretehtati dejstva. Če je tako, se nam prosimo pridružite na potovanju v preteklost, ki nam bo pomagalo še bolj jasno videti, da je Sveto pismo verodostojno.

Na tem našem potovanju se najprej pomudimo pri človeku, ki ga spoštujejo kristjani, judje in muslimani. Bil je Hebrejec in je živel od leta 2018 do 1843 pr. n. št. Ime mu je bilo Abraham. *

Na Abrahama so se osredinjale nekatere od prvih prerokb, zapisanih v Svetem pismu, prerokb, ki se tičejo celo nas danes. (Glej okvir  »Blagoslovljeni bodo ‚vsi narodi‘«.) Glede na Prvo Mojzesovo knjigo med te napovedi sodijo: 1. Abrahamovi potomci bodo postali mogočen narod. 2. Predtem bodo v tuji deželi nekaj časa sužnji. 3. Nato bodo osvobojeni in bodo posedli kanaansko deželo. Poglejmo si zdaj vsako od teh prerokb podrobneje.

Tri izjemne prerokbe

Prva prerokba: »Iz tebe [Iz Abrahama] bom naredil velik narod.« (1. Mojzesova 12:2)

Izpolnitev: Potomci Abrahamovega sina Izaka in vnuka Jakoba (imenovanega tudi Izrael) so postali staroveški narod Izrael, ki je imel samostojno državo s svojimi kralji.

Kaj pravi zgodovina:

● Sveto pismo podrobno predstavi Abrahamovo rodovno linijo, med drugim tudi potomce njegovega sina Izaka, vnuka Jakoba in Jakobovih dvanajstih sinov. V tem rodovniku so omenjeni tudi mnogi kralji, ki so vladali  Izraelovemu oziroma Judovemu kraljestvu. Sedemnajst od teh vladarjev navajajo tudi neodvisni nebiblijski viri, kar se sklada s svetopisemskim poročilom, da so potomci Abrahamovega sina Izaka in vnuka Jakoba postali narod. *

Druga prerokba: »Tvoji [Abrahamovi] potomci [bodo] priseljenci v deželi, ki ne bo njihova. Služiti bodo morali tamkajšnjim ljudem. [. . .] Toda v četrtem rodu se bodo vrnili sem.« (1. Mojzesova 15:13, 16)

Izpolnitev: Zaradi lakote v Kanaanu so štiri generacije Abrahamovih potomcev živele v Egiptu, najprej kot tujci, nato pa kot sužnji, ki so bili zadolženi za izdelovanje opeke iz gline in slame. Poglejmo si pobliže samo eno družinsko linijo, linijo Abrahamovega pravnuka Levija, ki se je preselil v Egipt skupaj s svojim ostarelim očetom. Te štiri generacije so: 1. Levi, 2. njegov sin Kehat, 3. vnuk Amram in 4. pravnuk Mojzes. (2. Mojzesova 6:16, 18, 20) Leta 1513 pr. n. št. je Mojzes odpeljal Izraelce iz Egipta. (Glej  časovno premico in okvir » Natančni podatki o času«.)

Kaj pravi zgodovina:

● James K. Hoffmeier, profesor Stare zaveze in arheologije Bližnjega vzhoda, pravi, da tako egipčanski spisi kakor arheološki dokazi kažejo, da so Egipčani Semitom (med katere spadajo tudi staroveški Hebrejci) v času lakote dovolili priti v Egipt z njihovimi čredami. Toda ali so Izraelci tam res postali sužnji, zadolženi za izdelovanje opeke?

● Egipčanski zapisi Izraelcev sicer posebej ne omenjajo, vendar pa slikarije v njihovih  grobnicah in zvitki potrjujejo, da so v Egiptu opeko iz blata in slame izdelovali tujci. Egipčanski zapisi prav tako kažejo, da so nadzorniki vodili evidenco o številu izdelanih opek, ki so jih sužnji morali izdelati, kar se sklada s Svetim pismom. (2. Mojzesova 5:14, 19) »Egipčanski viri,« pravi Hoffmeier, »potrjujejo, da so v obdobju, ko so [Egipčani] tlačili Izraelce, prisilno delo res opravljali tujci [. . .]. Potemtakem se prihod staroveških Hebrejcev v Egipt [. . .] v času lakote in njihovo kasnejše suženjstvo zdita avtentična.«

Tretja prerokba: »Tvojemu semenu bom dal [. . .] vso kánaansko deželo.« (1. Mojzesova 17:8)

Izpolnitev: Mojzes je novonastali izraelski narod izpeljal iz Egipta, Nunov sin Jozue pa ga je leta 1473 pr. n. št. privedel v kanaansko deželo.

 Kaj pravi zgodovina:

● Po besedah častno upokojenega profesorja egiptologije K. A. Kitchena »lahko z gotovostjo rečemo, da so Izraelci prišli v Kanaan in se tam naselili«, pa čeprav si arheologi niso enotni glede tega, kdaj se je to zgodilo.

● V Svetem pismu piše, da je Jozue požgal kanaansko mesto Hazor. (Jozue 11:10, 11) Arheologi so v ruševinah tega mesta našli ostanke treh kanaanskih templjev, ki jih je očitno nekdo popolnoma uničil. Prav tako so našli dokaze za to, da je bilo mesto požgano v 15. stoletju pr. n. št. Ta dejstva se skladajo s Svetim pismom.

● Naslednje kanaansko mesto, vredno naše pozornosti, je Gibeon, ki je ležal dobrih devet kilometrov stran od Jeruzalema. Arheologi so ugotovili, da so naleteli na Gibeon, ko so izkopali kakšnih 30 ročajev vrčev z vrezanim imenom mesta. Staroveški Gibeonci so v nasprotju s prebivalci Hazorja Jozueta prosili, naj z njimi sklene mir. Jozue se je s tem strinjal, vendar jim je v zameno naložil delo – morali so nositi vodo. (Jozue 9:3–7, 23) Zakaj so dobili ravno to nalogo? Iz 2. Samuelove 2:13 in Jeremija 41:12 lahko vidimo, da je bilo v mestu Gibeon veliko vode. Zato skladno z biblijskim poročilom v Archaeological Study Bible, New International Version, piše: »Za Gibeon je bilo res najbolj značilno to, da je bil zelo dobro preskrbljen z vodo: imel je en velik izvir in sedem manjših.«

● Neodvisni viri so potrdili obstoj dobesedno na ducate oseb, omenjenih v Svetem pismu. Med njimi so, kot smo omenili že prej, tudi imena 17 kraljev, Abrahamovih potomcev, ki so vladali Izraelovemu oziroma Judovemu kraljestvu. Nekateri od njih so: Ahab, Ahaz, David, Ezekija, Manase in Uzija. Obstoj kraljevih dinastij je nedvomno močan dokaz za to, da je narod z imenom Izrael prišel v kanaansko deželo in jo tudi zavzel.

● Leta 1896 so raziskovalci v Tebah v Egiptu našli granitno stelo oziroma ploščo faraona Merneptaha. Na njej se Merneptah ponaša s tem, da je šel na vojaški pohod v Kanaan, kar naj bi se zgodilo okoli leta 1210 pr. n. št. Na tej steli je prva znana nebiblijska omemba Izraela, kar je še en dokaz za obstoj tega naroda.

Koristne podrobnosti

Kot smo videli, je v Svetem pismu polno podrobnosti o ljudeh, krajih in dogodkih, ki jih lahko primerjamo s posvetnimi viri. S tem dobimo potrditev, da so se svetopisemske prerokbe zares izpolnile. Glede Abrahama in njegovih potomcev nam dejstva pokažejo, da so se izpolnile naslednje Božje obljube: Abrahamovi potomci so res postali narod, v Egiptu so bili zasužnjeni in kasneje so zavzeli kanaansko deželo. Vse to nas spomni na besede biblijskega pisca Petra, ki je ponižno dejal: »Prerokovanje [. . .] ni nikoli prišlo po človeški volji, ampak so ljudje govorili od Boga, kakor jih je vodil sveti duh.« (2. Petrovo 1:21)

Zgodovino Izraelcev je v stoletjih po zasedbi Kanaana zaznamoval drastičen preobrat, kar se je zanje tragično končalo. Tudi o tem so prerokovali biblijski pisci, kar bomo videli v naslednjem članku iz tega sklopa.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 17]

BLAGOSLOVLJENI BODO »VSI NARODI«

  Bog je obljubil, da bodo ljudje iz »vseh narodov« blagoslovljeni po Abrahamovem semenu. (1. Mojzesova 22:18) Bog je Abrahamove potomce oblikoval v narod predvsem zato, da bi iz njega prišel Mesija, ki bi dal življenje za vse človeštvo. * Obljuba, ki jo je Bog dal Abrahamu, se torej tiče tudi nas! V Janezu 3:16 piše: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi bil pokončan nihče, ki veruje vanj, ampak bi imel večno življenje.«

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 17]

NATANČNI PODATKI O ČASU

  Primer tega, da v Svetem pismu najdemo natančne zapise glede časa dogodkov, je 1. kraljev 6:1. V tej vrstici piše, kdaj je kralj Salomon začel graditi tempelj v Jeruzalemu: »In tako je Salomon v štiristoosemdesetem letu [479 polnih let] po izhodu Izraelovih sinov iz Egipta, v četrtem letu svojega kraljevanja nad Izraelom, v mesecu zivu – to je drugi mesec – začel zidati Jehovovo hišo.«

Glede na biblijsko kronologijo je bilo četrto leto Salomonovega vladanja leto 1034 pr. n. št. Če od te letnice štejemo nazaj 479 polnih let, pridemo do tega, da so Izraelci odšli iz Egipta leta 1513 pr. n. št.

[Okvir na strani 18]

ABRAHAM – ZGODOVINSKA OSEBNOST

● Na glinenih tablicah iz začetka drugega tisočletja pr. n. št. so navedena imena mest, ki so enaka imenom Abrahamovih sorodnikov. Med temi mesti so: Peleg, Serug, Nahor, Terah in Haran. (1. Mojzesova 11:17–32)

● V 1. Mojzesovi 11:31 piše, da je Abraham s svojo družino odšel »iz kaldejskega Ura«. Ruševine tega mesta so odkrili na jugovzhodu Iraka. V Svetem pismu tudi piše, da je Terah, Abrahamov oče, umrl v mestu Haran, ki danes verjetno leži v Turčiji, in da je Abrahamova žena Sara umrla v Hebronu, enem od najstarejših še vedno naseljenih mest na Bližnjem vzhodu. (1. Mojzesova 11:32; 23:2)

[Tabela/slika na straneh 16, 17]

(Lega besedila – glej publikacijo)

ČASOVNA PREMICA ABRAHAMOVIH POTOMCEV IN IZHOD IZ EGIPTA

 Štiri generacije Abrahamovih potomcev

Levi

Kehat

Amram

Mojzes

(pr. n. št.)

1843 Umre Abraham

1728 Jakob se z družino preseli v Egipt

1711 Jakob umre

1657 Umre Jožef

1593 Rodi se Mojzes

1513 Mojzes odvede Izraelce iz Egipta

1473 Mojzes umre, Jozue privede Izraelce v kanaansko deželo

Obdobje sodnikov

1117 Samuel pomazili Savla za prvega izraelskega kralja

1107 Rodi se David

1070 David postane izraelski kralj

1034 Salomon začne graditi tempelj

[Slika na strani 17]

Eden od 17 virov, ki omenjajo kralje, ki so vladali v Izraelu oziroma na Judovem in so bili Abrahamovi potomci, je tudi ta stela iz Tel Dana, na kateri je napis »Davidova hiša«.

[Vir slike]

© Israel Museum, Jerusalem/The Bridgeman Art Library International