Našel sem pravo ljubezen in mir

Pripoveduje Egidio Nahakbria

Med odraščanjem sem se počutil zapuščenega in neljubljenega. Sedaj pa se počutim ljubljenega in imam pravi notranji mir. Kako je prišlo do te spremembe? Naj vam pojasnim.

NA SVET sem prijokal leta 1976 v kolibi s prstenimi tlemi v gorah Vzhodnega Timorja, ki je bil takrat del Indonezije. Bil sem osmi od desetih otrok zelo revnih staršev. Ker nas starši niso mogli vseh prehraniti, so obdržali mojega brata, enojajčnega dvojčka, mene pa dali mojemu bratrancu.

Decembra 1975, tik preden sem se rodil, je Indonezija napadla Vzhodni Timor. To je sprožilo gverilsko vojno, ki je trajala več kot dve desetletji. Tako so moji najzgodnejši spomini prežeti z nasiljem in trpljenjem. Živo se spominjam dneva, ko so vojaki napadli našo vas in smo morali zbežati, zato da smo si rešili golo življenje. Z bratrancem sva se tako kakor na tisoče drugih Timorcev zatekla v nenaseljeno hribovje.

Vendar so vojaki odkrili naše skrivališče in kmalu so na nas začele deževati sovražnikove bombe. Iz tistega časa imam grozljive spomine na teror, smrt in opustošenje. Ko sva se z bratrancem nazadnje vrnila v našo vas, sem živel v stalnem strahu. Mnogi sosedje so izginili ali pa so jih ubili, zato sem se bal, da bom naslednji.

Ko sem bil star deset let, je bratranec zbolel in umrl, zato so me starši poslali živet k babici. Bila je vdova in polna zagrenjenosti, zato sem ji bil v breme. Z mano je ravnala kot s sužnjem. Ko sem bil nekoč preveč bolan, da bi lahko delal, me je pretepla in me pustila, misleč, da bom umrl. K sreči me je eden od stricev vzel k sebi.

Pri 12-ih sem končno začel hoditi v šolo. Kmalu zatem je zbolela stričeva žena in stric je zapadel v hudo depresijo. Ker jima nisem več hotel biti v breme, sem zbežal in se pridružil skupini indonezijskih vojakov, ki so imeli svojo postojanko v džungli. Postal sem njihov pomočnik – pral sem jim in kuhal ter čistil tabor. Z menoj so lepo ravnali in počutil sem se koristnega. Vendar so me sorodniki po nekaj mesecih našli in vojake prisilili, da so me poslali nazaj v vas.

Politični aktivist

Po srednji šoli sem se preselil v glavno mesto Dili in se vpisal na univerzo. Tam sem spoznal veliko mladih, ki so imeli  podobno preteklost kakor jaz. Prišli smo do sklepa, da bomo lahko dosegli državno neodvisnost in družbene spremembe le, če se bomo začeli politično udejstvovati. Naša študentska skupina je organizirala številne politične demonstracije, od katerih se je večina končala z izgredi. Mnogi moji prijatelji so bili poškodovani, nekateri celo ubiti.

Ko je Vzhodni Timor leta 2002 dosegel neodvisnost, je bila dežela povsem razdejana, na desettisoče ljudi je umrlo in na stotisoče se jih je moralo preseliti. Upal sem, da se bodo razmere izboljšale. Vendar splošno razširjeni nezaposlenosti, revščini in političnim prevratom kar ni in ni hotelo biti konca.

Nova življenjska pot

V tistem času sem živel z nekaj sorodniki, tudi z nekim mlajšim daljnim sorodnikom, ki mu je bilo ime Andre in je preučeval Sveto pismo z Jehovovimi pričami. Ker sem bil goreč katoličan, mi ni bilo všeč, da se moj sorodnik ukvarja z drugo vero. Vseeno pa me je Sveto pismo zanimalo in občasno sem ga bral, saj ga je Andre imel v svoji spalnici. To, kar sem prebral, je še podžgalo moje zanimanje.

Leta 2004 mi je Andre dal natisnjeno vabilo na slovesnost v spomin na Jezusovo smrt in odločil sem se, da jo bom obiskal. Toda ker sem se zmotil v času pričetka slovesnosti, sem prišel dve uri prezgodaj. Čez čas so začeli prihajati Jehovove priče, tako domačini kot tujci. Vsi so mi prisrčno stisnili roko in mi dali vedeti, da sem dobrodošel. To je name naredilo velik vtis. Med govorom na slovesnosti sem si zapisal vse omenjene svetopisemske stavke in jih kasneje poiskal v svojem katoliškem prevodu Svetega pisma, da bi se prepričal, ali je to, kar je govornik povedal, res. Ugotovil sem, da je!

Naslednji teden sem šel v cerkev k maši. Ker smo nekateri zamudili, je duhovnik pograbil kos lesa in nas v jezi napodil iz cerkve. Zunaj pred cerkvijo smo slišali, da je duhovnik na koncu obreda zbranim rekel: »Naj bo Jezusov mir še naprej z vami.« Neka pogumna ženska je zaklicala: »Kako lahko govorite o miru, ko pa ste tiste ljudi pravkar nagnali iz cerkve?« Duhovnik jo je kar preslišal. Odšel sem od tam in se nikoli več vrnil.

Kmalu zatem sem začel preučevati Sveto pismo in skupaj z Andrejem obiskovati shode Jehovovih prič. Najine sorodnike je to vznemirilo, zato so nama začeli nasprotovati. Andrejeva babica nama je zagrozila: »Fanta, če se ne bosta nehala ukvarjati s to novo religijo, bom izkopala jamo in vaju zakopala vanjo.« Vendar naju njene grožnje niso prestrašile. Bila sva trdno odločena duhovno napredovati.

Začnem se spreminjati

Med preučevanjem Svetega pisma sem uvidel, da v resnici nisem nikoli poznal ljubezni. Bil sem grob in vedno v obrambni drži, poleg tega sem težko zaupal ljudem. Vendar so se Priče zame pristno zanimali. Ko sem nekoč hudo zbolel, se sorodniki sploh niso zmenili zame, Priče pa so me obiskovali in mi pomagali. Njihova ljubezen ni bila samo »v besedi«, temveč tudi »v dejanju in resnici«. (1. Janezovo 3:18)

Priče so mi kljub mojemu odbijajočemu videzu in vedenju izkazovali sočutje in bratoljubje. (1. Petrovo 3:8) Prvič v življenju sem se čutil ljubljenega. Postal sem nežnejši in si začel privzgajati ljubezen do Boga in sočloveka. Posvetil sem se Jehovu in se decembra 2004 krstil. Kmalu zatem se je krstil tudi Andre.

Blagoslovi sredi težav

Po krstu sem začutil močno željo, da bi pomagal ljudem, ki niso bili nikoli deležni prave ljubezni ali pravice. Zato sem pričel večino svojega časa posvečati temu, da sem druge poučeval o Svetem pismu oziroma pioniral, kot temu pravimo Jehovove priče. To, da sem jih seznanjal s krepilnim svetopisemskim sporočilom, je bilo daleč bolj poživljajoče kakor sodelovanje v političnih demonstracijah in izgredih. Končno sem lahko zares pomagal ljudem!

Leta 2006 je v Vzhodnem Timorju znova prišlo do političnih napetosti. Različne frakcije so se zaradi dolgoletnih zamer začele med seboj bojevati. Mesto Dili so začeli oblegati, zato  so mnogi prebivalci mesta, ki so bili doma z vzhodnega dela države, zbežali nazaj na vzhod, da bi si rešili življenje. Skupaj z drugimi Pričami sem zbežal v veliko mesto Baucau, ki leži kakih 120 kilometrov vzhodno od Dilija. Tam se je naša stiska izkazala za blagoslov, saj smo lahko ustanovili novo občino – prvo zunaj Dilija.

Tri leta kasneje, leta 2009, sem bil povabljen v indonezijsko glavno mesto Džakarta, da bi obiskoval šolo za oznanjevalce, ki večino svojega časa namenjajo poučevanju Svetega pisma. Priče v Džakarti so me sprejeli v svoj dom in srce. Njihova pristna ljubezen se me je močno dotaknila. Začutil sem, da sem del svetovne bratovščine, mednarodne »družine«, ki zares skrbi zame. (1. Petrovo 2:17)

Končno mir!

Po šoli sem se vrnil v Baucau, kjer še vedno živim. V veselje mi je pomagati ljudem duhovno napredovati, tako kakor so v preteklosti drugi pomagali meni. V neki oddaljeni vasi zunaj Baucauja na primer skupaj z drugimi Pričami o Svetem pismu poučujem kakšnih 20 ljudi, tudi mnoge starejše, ki ne znajo ne brati ne pisati. Vsi obiskujejo tedenske shode in trije izmed njih so se že pridružili naši duhovni »družini« kot krščeni člani krščanske občine.

Pred nekaj leti sem spoznal Felizardo, prisrčno dekle, ki je sprejelo biblijsko resnico in hitro napredovalo do krsta. Leta 2011 sva se poročila. Z veseljem lahko povem, da moj sorodnik Andre služi v timorskem uradu Jehovovih prič. Večina mojih sorodnikov, tudi Andrejeva babica, ki naju je nekoč hotela zakopati, sedaj spoštuje mojo vero.

V preteklosti sem v sebi gojil jezo, počutil sem se neljubljenega in nevrednega ljubezni. Zdaj pa sem po Jehovovi zaslugi končno našel pravo ljubezen in mir!

[Slika na strani 19]

Egidio, ko je bil politični aktivist.

[Slika na strani 21]

Egidio in Felizarda skupaj s člani občine v Baucauju v Vzhodnem Timorju