»Morske žuželke«, hrana, ki vam bo šla v slast

Skupina lačnih gostov sedi v restavraciji v New Yorku. S posebnim kovinskim priborom spretno zlomijo oklep velikih, žuželkam podobnih bitij na svojem krožniku. Ne menijo se za oči na pecljih, ki navidez strmijo vanje, ampak se z veseljem lotijo mehkega mesa blagega okusa. Kaj pravzaprav jedo? »Morske žuželke« oziroma jastoge.

 ZAKAJ jastogom pravijo tudi morske žuželke? Ribiči si ne morejo kaj, da jih ne bi ta morska bitja s trdim oklepom, ki se plazijo po krovu njihovih bark, spominjala na žuželke.

Obstaja pa še ena podobnost med jastogi in žuželkami. V 18. stoletju so jastogi prekrivali severovzhodno obalo Združenih držav Amerike kakor roji žuželk. Z njimi so gnojili polja, hranili zapornike in jih uporabljali za vabe pri ribolovu. V tistih časih so bili jastogi tako številni, da je skupina razburjenih pogodbenih delavcev v teh krajih dosegla na sodišču, da jim z njimi ne smejo postreči več kakor trikrat na teden!

Za ljudi, ki so živeli daleč proč od obale, pa je bil jastog redka poslastica. Zakaj? Zato ker mrtvi jastogi izredno hitro razpadejo in se jih ne da ohraniti v soli ali jih posušiti. Vendar so v tovarnah v sredini 19. stoletja začeli jastoge konzervirati in tako je lahko vse več ljudi uživalo v njihovem slastnem okusu. Poleg tega so s prihodom železnice začeli žive jastoge razpošiljati po vseh Združenih državah Amerike. Tako se je povpraševanje po jastogih zelo povečalo. Vseeno pa je bil transport svežih jastogov drag, zaradi česar so bili luksuzna hrana, dosegljiva samo bogatim.

Danes ribiči v priobalnem pasu po vsem svetu lovijo različne vrste jastogov. Ameriškega jastoga lovijo v Atlantskem oceanu od Nove Fundlandije do Severne Karoline. Glavni vir jastogov je zvezna država Maine, ki leži na severovzhodu Združenih držav Amerike. Od tam kuhane in žive jastoge razpošiljajo po vsem svetu. Dobavitelji lahko do kupcev z enim samim letalom pripeljejo dobrih 36.000 kilogramov jastogov.

Velika podjetja pogosto masovno proizvajajo živila, ki jim prinašajo velik dobiček in jih kupujejo ljudje po vsem svetu. Z jastogi pa ni tako. Lovijo jih večinoma domačini, ki so samozaposleni. Jastogov ne gojijo v gojiščih, temveč jih hodijo lovit v njihovo naravno okolje – v tem primeru v Atlantski ocean.

Kako lovijo jastoge

Kako ribiči lovijo jastoge? Da bi odgovorili na to vprašanje, smo se pogovarjali z Jackom, ki je že četrta generacija ribičev jastogov iz Bar Harborja v ameriški zvezni državi Maine. Jack je jastoge začel loviti, ko mu je bilo 17 let, in s tem si še vedno služi kruh v istem zalivu kakor njegov praded. Njegova žena Annette  je prav tako v tem poslu. »Poročila sem se v ribiško družino,« pravi. »Dve leti sem se učila pri Jacku na njegovi barki, nato pa sem si kupila svojo.«

Kako Jack in Annette lovita jastoge? »Vzameva vršo, pravokotno mrežasto kletko z majhno odprtino,« pojasnjuje Annette, »in dava vanjo mrežasto vrečo, polno vab, običajno slanikov.« Ribiči na vsako od pasti privežejo bojo. »Vsak ribič pobarva svoje boje z isto barvo, tako da jih lahko pozneje prepozna,« še pove Annette.

Ko pasti vržejo čez krov, se te potopijo na dno oceana. Zaradi boj, ki plavajo na vodni gladini, jih kasneje zlahka najdejo. »Pasti po nekaj dni pustimo v vodi,« pravi Annette, »nato pa se vrnemo ponje in jih potegnemo na plano. Ujete jastoge poberemo iz pasti in jih izmerimo.« Vestni ribiči, kakor sta Jack in Annette, majhne jastoge vrnejo v morje. Na prostost pa spustijo tudi nekaj samic, s čimer poskrbijo za večji podmladek.

Zatem ribiči odplujejo v bližnje doke in tam prodajo svoj živi ulov. Resda nekateri ribiči lovijo skupaj, vendar pa v tej panogi niso vezani na pogodbe – krajevni ribiči svoj ulov enostavno prodajo krajevnim trgovcem. Kot smo omenili že prej, jastogov večinoma ne gojijo v gojiščih. »Nekateri ribiči imajo dovoljenje, da gojijo samice, ki ležejo jajčeca,« pravi Jack. »Počakajo, da se iz jajčec izležejo jastogi, jih nekaj časa vzrejajo, nato pa izpustijo v vodo. Zaradi tega se populacija jastogov veča.«

Z lovljenjem jastogov se morda ni najlažje preživljati oziroma človek s tem le stežka obogati. Toda če vprašate ribiče, katere so druge prednosti tega poklica, vam bodo dejali, da je to svoboda, ki jo s seboj prinaša njihov mali posel, nadaljevanje krajevne in družinske tradicije oziroma užitek, ki izvira iz tega, da sta njihovo življenje in delo povezani z morjem. Največja prednost pa je, da jih to delo navdaja z globokim zadovoljstvom, saj vedo, da bo njihov dragoceni ulov »morskih žuželk« teknil lačnim sladokuscem po vsem svetu.

[Okvir/slika na strani 12]

NEVARNOSTI LOVA NA JASTOGE

Morda je videti, da je lovljenje jastogov poklic brez nevarnosti. Toda to ni res. Kot so denimo povedali na Državnem inštitutu za varnost in zdravje pri delu (NIOSH), »je od leta 1993 do 1997 v ameriški zvezni državi Maine stopnja umrljivosti znašala 14 na 100.000 registriranih ribičev jastogov, kar je več kot 2,5-krat več od povprečja v tej zvezni državi (ki je 4,8 na 100.000 delavcev) v vseh panogah«.

Glede na NIOSH so pri ameriški obalni straži odkrili, da se »ribiči jastogov na krovu pogosto zapletejo v vrv, ki je privezana na past. Past jih potem potegne s seboj v morje in ker se ne morejo osvoboditi vrvi oziroma ne morejo splezati nazaj na barko, se utopijo.« V neki raziskavi, ki je potekala med letoma 1999 in 2000 in v kateri so sodelovali 103 ribiči jastogov, so skoraj trije od štirih anketirancev povedali, da se jim je že zgodilo, da so se zapletli v vrv, ki je privezana na kletko, vendar zaradi tega niso vedno padli čez krov. Zato ribičem priporočajo naslednje: da imajo pri sebi orodje, s katerim se lahko rešijo vrvi, oziroma da pazijo na to, da se vanjo sploh ne zapletejo.

[Slike na straneh 10, 11]

1. Jack vleče na plano vršo.

2. Annette in Jack pobirata jastoge skozi majhno odprtino v kovinski kletki.

3. Vsakega jastoga izmerita z merilom za jastoge.