Ali je narobe goljufati za dobre ocene?

ALI hodiš v šolo oziroma na fakulteto? Če da, potem najbrž veš, da nekateri sošolci goljufajo, zato da bi dobili dobre ocene. Pravzaprav je goljufanje zelo razširjeno. Glede na anketo, ki jo je leta 2008 v Združenih državah opravil Josephsonov inštitut, je 64 odstotkov od skoraj 30.000 anketiranih srednješolcev priznalo, da so v tem letu goljufali pri preizkusih znanja. Po nekaterih drugih ocenah naj bi bila dejanska številka celo višja – goljufalo naj bi jih več kot 75 odstotkov.

Tudi v Evropi je goljufanje velik problem, še posebej plagiatorstvo. »Nov in čedalje bolj zaskrbljujoč problem so spletne strani, ki prodajajo referate, magistrske naloge in doktorske disertacije, ki jih lahko predstavite kot svoje delo,« piše v članku, ki je izšel v spletnem časopisu Digithum.

Zakaj je postalo goljufanje tako zaskrbljujoč problem? Ali tistim, ki goljufajo, to res koristi? Ali pa se vseeno bolj izplača biti pošten, čeprav je posledica tega morda slabša ocena?

Zakaj je goljufanje tako razširjeno?

Moralni razkroj. »Mnogi učitelji pravijo, da je goljufanje v porastu zaradi razkroja moralnih načel v tej vase usmerjeni kulturi,« piše v reviji American School Board Journal. Neka študentka, ki je obiskovala precej zahtevno srednjo šolo, priznava: »Vsi smo [. . .] goljufali; potrebovali smo [dobre] ocene, da bi se lahko vpisali na dobre šole. Bili smo pridni, moralni dijaki; nismo bili neetični [. . .], želeli smo samo priti na dobre univerze.« Z goljufanjem so se »okužili« celo nekateri starši. Ker bi radi, da bi bili njihovi otroci uspešni, goljufanje odobravajo ali pa zamižijo na eno oko, s čimer prispevajo k temu, da so moralna merila njihovih otrok še nižja.

 Pritisk, da moraš biti uspešen. Po besedah Donalda McCabea, ustanovitelja Mednarodnega centra za akademsko integriteto, so tisti, ki goljufajo, prepričani, da bi bili, če bi bili pošteni, na slabšem v primerjavi s tistimi, ki goljufajo in jih ne zasačijo.

Pomoč tehnike. Sodobna tehnika učencem omogoča, da goljufajo lažje in bolj prefinjeno. Na internetu lahko zase in za druge najdejo seminarske naloge in odgovore, ki jih potrebujejo za domače naloge. Ponavadi odkrijejo le majhen odstotek tistih, ki tako goljufajo, in to opogumi druge.

Slab zgled. Goljufanje pa je razširjeno tudi med odraslimi – v velikih podjetjih, v politiki, športu in pogosto celo doma, ko starši navajajo napačne podatke pri izpolnjevanju dohodnine ali zahtevka za izplačilo zavarovalnine. »Če goljufajo ljudje, ki imajo avtoriteto oziroma so vzorniki,« pravi David Callahan, avtor knjige The Cheating Culture, »potem po mojem mnenju mladim sporočajo, da z goljufanjem ni nič narobe.« Toda ali z goljufanjem res ni nič narobe? Ali želja po boljših ocenah res opravičuje takšno ravnanje?

Zakaj se goljufati ne izplača?

Vprašaj se: »Kaj je cilj kvalitetnega izobraževanja?« Ali ni to, da učence pripravi na mnoge življenjske odgovornosti, denimo na analiziranje in reševanje problemov na delovnem mestu? Učenci, ki so navajeni goljufati, si morda ne pridobijo teh dragocenih veščin. Zato si tisti, ki z goljufanjem prikrivajo svoje pomanjkljivosti, zmanjšujejo možnosti za uspeh na mnogih področjih v življenju.

To pa še ni vse. »Tisti, ki iščejo bližnjice že zgodaj v življenju – na primer, da veliko goljufajo v šoli – to potem ponavadi počnejo tudi  na delovnem mestu,« pravi Callahan. Takšni so v nekem smislu podobni ponaredku priznane blagovne znamke, denimo oblačilu ali ročni uri, ki je videti pristen. Ko čez čas lastnik takšnega izdelka ugotovi resnico, je razočaran.

Tisti, ki goljufajo, seveda tudi tvegajo, da jih bodo odkrili in bodo morali trpeti posledice. Najmanj, kar jih lahko doleti, sta zadrega in sramota. Lahko pa jih tudi izključijo iz šole ali celo še huje disciplinirajo. Sveto pismo odkrito opozarja: »Kar namreč človek seje, to bo tudi žel.« (Galačanom 6:7) Vendar ne bi bilo prav, da bi bil človek pošten samo zato, ker bi ga bilo strah, da bi ga pri goljufanju zasačili. Za to obstajajo veliko plemenitejši razlogi.

Pravi ključ do uspeha je poštenost

Mladi, ki so modri, si prizadevajo razvijati lastnosti, ki jim ne bodo koristile samo pri preizkusih znanja, temveč vse življenje. Zato so v šoli marljivi in si skušajo privzgojiti vrednote, zaradi katerih se lahko spoštujejo, si bodo v prihodnosti prislužili spoštovanje delodajalcev in jim bodo prinesle trajno srečo.

Te vrednote so zapisane v Svetem pismu. Mladi, ki živijo skladno z njimi, niso za nič prikrajšani. Ravno nasprotno, kot piše v 2. Timoteju 3:16, 17, postane takšen človek »povsem primeren, popolnoma usposobljen za vsako dobro delo«. Jorge, ki hodi v deveti razred, pravi: »Moji sošolci goljufajo, ker želijo priti do dobrih ocen brez vsakršnega truda. Jaz pa želim ugajati Bogu. V Svetem pismu, v Pregovorih 14:2, piše, da se tisti, ki ‚hodi po poti poštenosti, [. . .] Jehova boji, kdor ravna popačeno, pa ga zaničuje‘. Vem, da ne moremo pred Bogom ničesar skriti. Zato ne goljufam, pa tudi drugim ne pomagam pri goljufanju.«

Učenci, ki si prizadevajo živeti skladno z biblijskimi načeli, so lahko med najboljšimi v razredu ali pa tudi ne, vendar pa so najmodrejši, saj si gradijo trden temelj za to, da bodo v življenju uspešni. (Psalm 1:1–3; Matej 7:24, 25) In ne le to, lahko so prepričani, da ugajajo našemu Stvarniku in da jim bo on pomagal.

[Okvir/slika na strani 28]

NEKAJ NAČEL ZA RAZMISLEK

● »Resnicoljubne ustnice bodo utrjene za večno, lažniv jezik pa bo obstajal le trenutek.« (Pregovori 12:19)

● »Človek, ki ravna zvesto, bo bogato blagoslovljen.« (Pregovori 28:20)

● »Pravi Bog bo [. . .] privedel na sodbo vsakršno delo, vse, kar je skrito, da bi videl, ali je dobro ali slabo.« (Pridigar 12:14)

● »Želimo [se] v vsem pošteno vesti.« (Hebrejcem 13:18)

[Slika na straneh 26, 27]

Sodobna tehnika učencem omogoča, da goljufajo lažje in bolj prefinjeno.

[Slika na strani 28]

Učenci, ki goljufajo, so takšni kakor ročna ura, ki je ponaredek priznane blagovne znamke – samo videti je pristna.