Kjer denar hodi po štirih nogah

»V NAŠIH krajih je prašič pomemben del družinskega premoženja, zato tisti, ki se ukvarja z vzrejo prašičev, nosi precejšnjo odgovornost,« pravi Enmarie Kani, 17-letno dekle, ki živi v hribovju Papue Nove Gvineje. »Ko me je oče prosil, naj skrbim za majhno samičko prašička, sem bila vesela, a tudi prestrašena. Bila je tako drobcena, da sem se bala, da bo poginila.«

Kako je Enmarie skrbela za svojo pujsko? In zakaj so za ljudi, ki živijo na podeželju Papue Nove Gvineje, prašiči tako pomembni kakor denar? Poglejmo si, kaj je Enmarie povedala za Prebudite se!.

Opiši prosimo, kje živiš.

Skupaj s starši ter dvema mlajšima sestrama in bratoma živim v majhni leseni hiši s slamnato streho v odmaknjeni gorski vasici v Zahodnem višavju. Naša vas šteje kakšnih 50 prebivalcev in vsi smo si v sorodu. Živimo ob majhni reki, ki se vije med hribi, poraslimi z gostim gozdom.

Večina vaščanov se preživlja s kmetovanjem. Pri nas doma imamo velik vrt, na katerem gojimo sladki krompir, buče, kumare,  kavovec in druge rastline. V gojenju zelenjave in fizičnem delu zelo uživam. Zadolžena sem tudi za druga opravila, denimo za čiščenje hiše, pranje oblačil in seveda za družinsko pujsko.

Kako skrbiš za vašo pujsko?

Ko je oče pred kakšnim letom kupil pujsko, je bila tako drobna, da sem jo lahko držala v rokah. Vsak dan sem jo hranila z mešanico ribje moke, zmečkanega sladkega krompirja, vode, soli in soka sladkornega trsta. Ponoči, ko se v višavju precej shladi, je pujska spala v prazni riževi vreči, ki je visela s stropa v bližini ognjišča. Jaz sem spala na tleh poleg nje. Zaradi vsega tega pujska ni samo preživela, ampak se je tudi lepo razvijala!

Pujski nisem nikoli dala kakšnega posebnega imena. Enostavno sem jo klicala Pujska in tako jo kličem še danes. Zanjo sem skrbela, kakor da bi bila moj otrok – hranila sem jo, umivala in se z njo dolge ure igrala. Pujska se je močno navezala name in mi vsepovsod sledila.

Ko je nekoliko zrasla, sem jo navadila na ustaljen urnik, ki ga ima še danes. Na vrvici jo odpeljem do našega vrta, ki je 15 minut hoda od naše hiše. Tam vrvico privežem na drevo in Pujsko pustim, da cel dan koplje po vrtu. S svojim močnim vratom in rilcem išče korenine in črve, hkrati pa rije po zemlji in jo gnoji. Ob koncu dneva jo pripeljem domov in jo nahranim s surovim in kuhanim sladkim krompirjem, nato pa se odpravi spat v svojo leseno ogrado.

 Zakaj so za vas, ki živite v hribih, prašiči tako pomembni?

Mi hribovci imamo pregovor »Denar je prašič in prašič je denar«. Že dolgo prej, preden je k nam v hribe prišel denar, so ljudje imeli prašiče za plačilno sredstvo in ta navada se je ohranila vse do danes. Neki trgovec z avtomobili je denimo nekoč vsakemu kupcu novega avtomobila podaril živega prašiča. Plemena pogosto poravnavajo svoje spore tako, da si izmenjajo denar in prašiče. In številni ženini dajo prašiče nevestinim staršem oziroma njenemu plemenu kot del kupnine za nevesto.

Torej je pojesti prašiča enako kot pojesti investicijo?

Res je! Ker so prašiči tako dragoceni, običajno jemo svinjino samo ob posebnih priložnostih, kot so pogrebi in drugi slovesni dogodki. Vseeno pa nekatera hribovska plemena ob velikih slovesnostih pojedo na stotine prašičev, zato da razkazujejo plemensko bogastvo ali da se zahvalijo za usluge.

Kaj boste pri vas naredili s prašiči?

Tako je, prava beseda je »prašiči«, saj je imela naša Pujska več mladičkov, od katerih smo enega pred nedavnim prodali za 100 kin (približno 30 evrov). Ta denar smo porabili za potovanje z avtobusom na letno območno zborovanje Jehovovih prič, ki je bilo v bližnjem mestu Banz. Oče bo verjetno prodal tudi preostali Pujskin naraščaj in izkupiček porabil za vsakodnevne potrebe naše družine.

Zakaj ne redite več prašičev, da bi zaslužili več denarja?

Naš cilj ni obogateti, temveč imeti to, kar potrebujemo za življenje – hrano, obleko in streho nad glavo. Naša družina je osredinjena na duhovne reči. To pomeni, da služimo Bogu Jehovu, obiskujemo krščanske shode, po svojih najboljših močeh gmotno oziroma duhovno pomagamo drugim in vse počnemo skupaj kot družina. Naše življenje je resda preprosto, vendar smo kot družina tesno povezani in srečni.

Pravzaprav se sedaj preživljam z vrtnarjenjem in rejo prašičev, vendar samo del dneva. Večino svojega časa namenjam oznanjevanju, kar pomeni, da svojim sosedom govorim o svetopisemskih resnicah. Temu delu, ki ga je Jezus naložil svojim sledilcem, posvetim več dni na teden. (Matej 28:19, 20) Upam, da bom nekega dne lahko delala v podružničnem uradu Jehovovih prič v Port Moresbyju, kjer prevajajo svetopisemsko literaturo v tukajšnje jezike. Četudi mi morda ne bo uspelo doseči tega cilja, vem, da bom vedno najbolj srečna, če bom služila Jehovu in v življenju dajala prednost duhovnim stvarem. Hvaležna sem, da se lahko preživljam z denarjem, ki hodi po štirih nogah.

[Okvir/slika na strani 12]

IN ŠE NEKAJ:

● Na otoku Nova Gvineja je najmanj dva milijona domačih prašičev, kar je približno 1 prašič na 3 prebivalce.

● Več kot polovica podeželskega prebivalstva redi prašiče.

[Zemljevid na strani 10]

(Lega besedila – glej publikacijo)

INDONEZIJA

PAPUA NOVA GVINEJA

AVSTRALIJA

INDONEZIJA

PAPUA NOVA GVINEJA

PORT MORESBY

ZAHODNO VIŠAVJE

AVSTRALIJA

[Slika na straneh 10, 11]

Na poti na vrt

[Slika na strani 11]

Čas za kopanje

[Slika na strani 11]

Čas za igro