ZAKAJ naj bi vas sploh zanimal nekdanji rimski cesar? Če vas zanima krščanstvo, potem bi morali vedeti, da je Konstantin s spretnimi političnimi in verskimi potezami vplival na nauke in običaje mnogih cerkva vse do današnjih dni. Poglejmo si, kako.

Leta 313 n. št. je Konstantin vladal Zahodnemu rimskemu cesarstvu, medtem ko sta Licinij in Maksimin vladala Vzhodnemu. Konstantin in Licinij sta se odločila, da bosta vsem podelila svobodo bogočastja, tudi kristjanom. Konstantin je branil krščanstvo, ker je bil prepričan, da bi lahko ta vera združila njegov imperij. *

Zato je bil osupel, ko je ugotovil, da je cerkev razdeljena zaradi sporov. V želji, da bi jo združil, si je prizadeval uvesti in vsiliti »pravi« nauk. Da bi si škofje pridobili njegovo naklonjenost, so morali narediti kompromise glede naukov. Tisti, ki so to naredili, so bili oproščeni davkov in so prejeli velikodušno materialno podporo. »S sprejetjem ‚pravega‘ krščanskega nauka,« navaja zgodovinar Charles Freeman, »niso imeli dostopa samo do nebes, pač pa tudi do velikega bogastva na zemlji.« Od takrat naprej je duhovščina  lahko močno vplivala na posvetne zadeve. »Cerkev ni dobila samo zaščitnika,« pravi neki zgodovinar, »ampak tudi gospodarja.« (A. H. M. Jones)

Zaradi zavezništva, ki ga je Konstantin sklenil s škofi, je nastala religija, ki je vsebovala tako krščanske kot tudi poganske nauke. Kaj drugega pa bi sploh lahko pričakovali, saj je bil cesarjev cilj verski pluralizem, ne pa iskanje verske resnice. Konec koncev je bil vladar poganskega imperija. Zato da bi zadovoljil obe strani, se je odločil, da bo »namensko dvoumen, kar je bilo očitno tako v dejanjih kot pri vladanju«, je napisal neki zgodovinar.

Čeprav je zatrjeval, da je na strani krščanstva, pa je hkrati še vedno podpiral poganstvo. Ukvarjal se je denimo z okultnimi dejavnostmi, kot sta astrologija in vedeževanje, ki jih Sveto pismo obsoja. (5. Mojzesova 18:10–12) Konstantinov slavolok v Rimu prikazuje, kako žrtvuje poganskim bogovom. Še naprej je častil boga sonca, tako da je to božanstvo dal upodobiti na kovance in podpiral kult boga sonca. V zadnjih letih življenja je celo privolil, da so v majhnem mestu v Umbriji v Italiji zgradili tempelj, posvečen njemu in njegovi družini, ter imenovali duhovnike, da bi tam služili.

Konstantin je odlašal s »krščanskim« krstom skoraj do konca življenja. Krstil se je le nekaj dni pred svojo smrtjo leta 337 n. št. Mnogi učenjaki verjamejo, da je tako dolgo odlašal zato, da bi ga pri vladanju še naprej podpirali obe strani, kristjani in pogani. Brez dvoma se zaradi njegovega življenja in poznega krsta porajajo dvomi o tem, ali je res iskreno verjel v Kristusa. Kakor koli že, eno je gotovo: cerkev, ki jo je Konstantin uzakonil, je postala mogočna politična in verska ustanova, ki je obrnila hrbet Kristusu in se povezala s svetom. Jezus je za svoje učence rekel: »Niso del sveta, kakor tudi jaz nisem del sveta.« (Janez 17:14) Iz te cerkve, ki je sedaj bila povsem posvetna, so nastale številne veroizpovedi.

Kaj vse to pomeni za nas? To pomeni, da naukov katere koli cerkve ne bi smeli kar sprejeti, ampak bi jih morali preiskati v luči Svetega pisma. (1. Janezovo 4:1)