Španija, Portugalska in papeži so že pred tem razmišljali o lastništvu nad novoodkritimi deželami. Leta 1455 je papež Nikolaj V. podelil Portugalcem izključne pravice do raziskovanja dežel in otokov vzdolž afriške obale v Atlantskem oceanu in prilastitve vsega, kar bi tam našli. Leta 1479 sta portugalski kralj Alfonz V. in njegov sin, princ Janez, v pogodbi, sklenjeni v Alcáçovasu, predala oblast nad Kanarskimi otoki španskemu kralju Ferdinandu in kraljici Izabeli. V zameno je Španija priznala Portugalski monopol nad trgovanjem z Afriko in oblast nad Azori, Zelenortskimi otoki in Madeiro. Dve leti kasneje je papež Sikst IV. znova potrdil to pogodbo in določil, da bo vsako novo odkritje južno in vzhodno od Kanarskih otokov pripadalo Portugalski.

Vendar je Janez, sedaj portugalski kralj Janez II., trdil, da dežele, ki jih je Kolumb odkril, pripadajo Portugalski. Španska vladarja pa nista hotela o tem nič slišati. Pritožila sta se novemu papežu, Aleksandru VI., in zahtevala pravico do kolonizacije in pokristjanjevanja področij, ki jih je odkril Kolumb.

Aleksander je tako uvedel tri uradne odloke. Prvi odlok je »z oblastjo Vsemogočnega Boga« podelil Španiji  izključno in trajno pravico do lastništva nad novim področjem. Drugi odlok je določil razmejitveno črto, ki je potekala od severa proti jugu, in sicer kakih 560 kilometrov zahodno od Zelenortskih otokov. Glede področja zahodno od te črte pa je Aleksander rekel, da vse, kar so že odkrili in kar bi še odkrili, pripada Španiji. Papež je razdelil celine z eno samo potezo peresa! Njegov tretji odlok pa je, kot je bilo videti, razširil španski vpliv proti vzhodu, vse do Indije. To je seveda razjezilo kralja Janeza, saj je njegovim podložnikom malo pred tem uspelo objadrati afriško konico in tako razširiti portugalski monopol v Indijski ocean.

Janez II., nezadovoljen z Aleksandrovimi * odloki, se je začel neposredno pogajati s Ferdinandom in Izabelo. »Španska vladarja, ki sta se bala neusmiljenih Portugalcev in sta bila že dovolj zaposlena s prevzemanjem nadzora nad Novim svetom, sta z veseljem skušala najti kak razumen kompromis,« pravi pisec William Bernstein. Tako so leta 1494 sklenili pogodbo, ki so jo poimenovali po španskem mestu Tordesillas, kjer so jo podpisali.

Tordesillska pogodba je sicer ohranila črto, ki jo je Aleksander potegnil od severa proti jugu, vendar jo je premaknila 1480 kilometrov dlje proti zahodu. Videti je bilo, da sta vsa Afrika in Azija »pripadali« Portugalski, Novi svet pa Španiji. Premik črte proti zahodu je portugalskemu področju prinesel veliko do takrat še neodkrite zemlje, ki je kasneje postala znana kot Brazilija.

Zaradi odlokov, ki so Španijo in Portugalsko pooblastili, da si prilastita in branita novoodkrite dežele, je bilo prelite veliko krvi. Ti odloki se niso zmenili za pravice prebivalcev teh dežel, zaradi česar so jih osvajalci podjarmljali in izkoriščali. In ne samo to, med narodi so tudi sprožili več stoletij dolge spore glede oblasti in proste plovbe.