SUSAN so se vprašanja o Bogu začela porajati pri sedmih letih, ko so njenega devetletnega prijatelja Ala odpeljali v bolnišnico zaradi otroške paralize in ga priključili na železna pljuča. To izkušnjo je opisala v časopisu The New York Times, v izdaji od 6. januarja 2013.

Potem ko je obiskala Ala v bolnišnici, je svojo mamo vprašala: »Zakaj bi Bog storil kaj takega majhnemu dečku?«

»Duhovnik bi rekel, da je Bog gotovo imel svoje razloge,« ji je odgovorila mama, »ne vem pa, kakšni naj bi ti bili.«

Dve leti kasneje, leta 1954, je bilo ljudem na voljo cepivo proti otroški paralizi, ki ga je iznašel Jonas Salk. Susanina mama je rekla, da je njegovo raziskovalno delo morda vodil Bog.

»No, Bog bi moral voditi zdravnike že veliko prej, tako da Al ne bi bil v železnih pljučih,« ji je odvrnila Susan.

Susan je dogodek iz svojega otroštva zaključila takole: »[Al] je umrl samo osem let kasneje. Do takrat sem že bila ateistka in nič ni moglo spremeniti mojega prepričanja.«

Podobno kot Susan danes mnogi ljudje, ki trpijo zaradi kake tragedije ali so ji bili priča, ne morejo dobiti zadovoljivih odgovorov na svoja vprašanja o Bogu. Nekateri postanejo ateisti. Drugi morda ne bodo povsem zanikali, da Bog obstaja, vendar so glede tega skeptični.

Ne gre za to, da bi bila ateistom in skeptikom vera popolnoma tuja. Nasprotno, pogosto ravno zaradi svojih izkušenj z religijo izgubijo vero v Boga. Morda menijo, da organizirani religiji ni uspelo zadovoljivo odgovoriti na tehtna življenjska vprašanja. Na katera vprašanja pa? Ironično je, da gre pogosto za enaka vprašanja, ki mučijo tudi ljudi, ki trdijo, da verjamejo v Boga. Premislimo o treh vprašanjih, ki bi jih mnogi radi postavili Bogu, če bi imeli to možnost, in o tem, kako nanje odgovarja Sveto pismo.

Zakaj postaviti to vprašanje?

»Ljubeči Bog bi preprečil življenjske tragedije,« sklenejo mnogi.

V RAZMISLEK: Mogoče se nam navade in običaji ljudi iz drugih kultur zdijo čudni ali nas celo šokirajo. Kaj hitro bi si lahko njihovo ravnanje napačno razlagali. Na primer, ljudje v eni kulturi menijo, da je ohranjanje vidnega stika znak iskrenosti, v drugi pa, da je takšno vedenje nespoštljivo. Toda celo v takšnih primerih, ne moremo reči, da se motijo. Moramo jih le bolje spoznati.

Ali bi se lahko zgodilo kaj podobnega, ko gre za razumevanje Boga? Mnogi verjamejo, da je trpljenje dokaz za to, da Bog ne obstaja. Drugi pa, ki so razumeli, zakaj Bog dopušča trpljenje, so prepričani, da Bog obstaja.

KAJ PRAVI SVETO PISMO: Božje misli in pota so drugačna od naših. (Izaija 55:8, 9) Zaradi tega se nam morda Božje ravnanje in tudi njegovi razlogi, zakaj čaka, preden ukrepa, sprva zdijo čudni.

Toda Sveto pismo ne pričakuje, da se sprijaznimo s praznimi frazami, kot na primer »Božja pota so skrivnostna«. Spodbuja nas, naj spoznamo več o Bogu, tako da nam pomaga razumeti, zakaj in kdaj Bog kaj naredi. * Z Bogom se lahko celo zbližamo. (Jakob 4:8)

Zakaj postaviti to vprašanje?

Nekateri morda razmišljajo: »Če Bog ceni iskrenost, potem ne bi smelo biti toliko pretvarjanja med tistimi, ki trdijo, da ga častijo.«

V RAZMISLEK: Zamislite si sina, ki zavrne očetovo dobro vzgojo in odide od doma, da bi živel moralno pokvarjeno življenje. Njegov oče tega sicer ne odobrava, vendar ga pusti, da živi tako, kot se je odločil. Ali lahko tisti, ki kasneje srečajo sina, upravičeno sklenejo, da ima slabega očeta ali pa da ga sploh nima? Seveda ne! Podobno tudi hinavščina v religiji le dokazuje, da Bog dopušča ljudem, da se sami odločijo, kako bodo živeli.

KAJ PRAVI SVETO PISMO: Bog sovraži versko hinavščino. (Jeremija 7:29–31; 32:35) Obenem ljudem dovoli, da se svobodno odločajo. Mnogi, ki trdijo, da verjamejo v Boga, se odločijo, da bodo sprejeli verske nauke, ki si jih je izmislil človek, in si sami postavljajo merila za to, kaj je moralno. (Matej 15:7–9)

V nasprotju s tem pa v religiji, ki jo Bog odobrava, ni hinavščine. * Jezus je rekel: »Če bo med vami vladala ljubezen, bodo vsi vedeli, da ste moji učenci.« (Janez 13:35) Ta ljubezen mora biti »nehinavska«. (Rimljanom 12:9) Večina religij ne živi v skladu s tem navodilom. Na primer, leta 1994 je med genocidom v Ruandi na desettisoče vernih ljudi pobijalo člane svoje religije samo zato, ker so bili ti iz drugega plemena. Po drugi strani pa Jehovove priče niso sodelovali v tem pokolu in mnogi od njih so zaščitili svoje sovernike in druge ljudi. Pri tem so celo tvegali lastno življenje. Takšna nesebična dejanja dokazujejo, da je religija lahko brez hinavščine.

Zakaj postaviti to vprašanje?

Nekateri se morda sprašujejo: »Zakaj ljudje živimo le 80 ali 90 let in nato umremo? Kaj je namen takšnega kratkega obstoja?«

V RAZMISLEK: Mnogi, ki ne verjamejo v Boga, vseeno priznavajo, da obstaja vzrok za kompleksnost in red v naravnem svetu. Vidijo, da so naš planet, drugi planeti in Luna ravno prav razporejeni, da lahko vzdržujejo življenje na Zemlji. Za naravne zakone, ki vladajo v vesolju, pravijo, da so precizno in popolno nastavljeni. Če bi se ti zakoni samo malenkost spremenili, življenje na Zemlji ne bi bilo več mogoče.

KAJ PRAVI SVETO PISMO: Mnogi gledajo na naše sorazmerno kratko življenje kot na dokaz, da ni Boga. Po drugi strani pa nam naravni svet daje obilo dokazov, da Stvarnik obstaja. (Rimljanom 1:20) Stvarnik je vse ustvaril z namenom in razlog za naš obstoj je tesno povezan z njegovim namenom. Bog je ustvaril ljudi zato, da bi večno živeli na Zemlji, in od svojega namena ni odstopil. (Psalm 37:11, 29; Izaija 55:11)

Narava nam sicer pomaga uvideti obstoj Boga in celo nekatere njegove lastnosti. Vendar Bog ni določil, da bi skozi naravo spoznali tudi njegov namen. Zato da bi spoznali Božji namen in s tem smisel našega obstoja, nam ga mora Bog odkriti. Odkril pa nam ga je v Svetem pismu s preprostimi in neposrednimi mislimi. * Jehovove priče vas vabijo, da ponovno premislite o svetopisemskih odgovorih.