Vsako leto na začetku julija priplavajo k južni obali Santa Catarine v Braziliji samice kapskega kita (Eubalaena australis) iz rodu lednih in južnomorskih kitov. Pripotujejo vse od subantarktičnega območja, ki je oddaljeno na tisoče kilometrov, zato da bi v plitvih vodah skotile mladiče in jih negovale. Prebivalci in turisti lahko nekaj mesecev na obalah ali pečinah navdušeno opazujejo kite – matere in njihove mladiče, ki v vodi počivajo ali pa se razposajeno igrajo! *

Samica lahko zraste do 16 metrov, kar je približno toliko, kolikor je dolg zgibni avtobus, in tehta tudi do 80 ton! Njeno masivno telo je običajno črno, nekatere pa imajo po trebuhu tudi bele pege. Glava je ogromna – predstavlja četrtino celotne telesne dolžine. Usta so dolga in vzbokla. Za razliko od nekaterih drugih vrst kitov nima hrbtne plavuti. Naprej plava tako, da upogiba svoj široki in močno nazobčani rep gor in dol, ne pa v levo in desno, kakor to počnejo ribe. Svojo smer spreminja tako, da premika plavuti, podobno kakor se pilotira letalo.

Zanimivo je, da so ledni in južnomorski kiti, čeprav so tako ogromni, precej okretni in izvajajo neverjetne akrobacije. Lahko jih opazujete, kako jadrajo, ko za dlje časa iz vode pomolijo svoj rep, kako udarjajo po vodni gladini, ko dvignejo rep in z njim močno plosknejo po vodi, ter kako skačejo iz vode, ko se poženejo iz vode, nato pa padejo vznak z velikim pljuskom, ki se vidi daleč naokrog.

Kiti iz tega rodu imajo vseokrog glave belkaste ali rumenkaste kožne odebeline – hrapave kožne lise, prekrite z rakci, znanimi kot kitove uši. Karina Groch, koordinatorka Projekta brazilski ledni in južnomorski kiti, pojasnjuje: »Vzorec vsake kožne odebeline je edinstven, tako kakor je edinstven prstni odtis posameznega človeka. Zaradi tega lahko identificiramo vsakega lednega in južnomorskega kita posebej. Ko kiti obiščejo naše obale, fotografiramo njihove kožne odebeline in slike shranimo v register.«

Biologi pravijo, da je težko oceniti, koliko so ledni in južnomorski kiti stari, ko poginejo, saj ta vrsta kitov nima zob. Menijo, da naj bi v povprečju živeli vsaj 65 let. *

Ledni in južnomorski kiti se hranijo z drobnimi rakci. Na obeh straneh zgornje čeljusti imajo filtrirno napravo, sestavljeno iz stotine vosov, nacefranih plošč z drobnimi resicami. Kiti med plavanjem odprejo usta, nato pa skozi vose precedijo vodo. Takrat se med resice ujame droben plen. Tako lahko vsak kit na dan poje do dve toni rakcev.

Kapski kiti preživijo poletje (januar/februar) v Antarktičnem oceanu, kjer se hranijo in s tem pridobivajo tolščo. Ta debela plast maščobe jim priskrbi odlično izolacijo, ko plavajo v hladnih vodah, in je tudi zaloga hrane med njihovim migriranjem.

Od 18. stoletja naprej kitolovci obsežno lovijo te kite na južni polobli. Ledni in južnomorski kiti so svoje angleško ime »right whale« dobili zato, ker so bili »pravi kiti« za lovljenje. Zakaj? Kot počasni plavalci so bili lahek plen, celo za kitolovce v navadnih lesenih čolnih, ki so bili opremljeni zgolj z ročnimi harpunami. Za razliko od drugih kitov ti kiti, ko jih ubijejo, plavajo na vodi zaradi izjemno velike količine tolšče. Tako so jih lovci z lahkoto odvlekli na obalo.

Poleg tega so bili v tistem času vosi in tolšča pomembno blago. Tolščo so uporabljali za ulične oljne svetilke in kot mazilo. Iz vosov so izdelovali opornice za steznike, biče za konje in špice dežnikov. Pravzaprav bi z vosi, ki so jih dobili od samo enega kita, lahko pokrili stroške celotne ekspedicije!

Na začetku 20. stoletja je prekomeren lov močno skrčil populacijo teh kitov in kitolov navsezadnje ni več prinašal dobička. V Braziliji so zadnjo kitolovsko postajo zaprli leta 1973. Medtem ko so si nekatere vrste že nekoliko opomogle, pa druge ostajajo močno ogrožene.

Ledni in južnomorski kiti so nedvomno izjemen primer kompleksnosti in velike raznolikosti življenja na zemlji. Pričujejo o osupljivi modrosti in moči tistega, ki jih je ustvaril – Velikega oblikovalca, Boga Jehova. (Psalm 148:7)