Izobraževanje, ki temelji na Svetem pismu, lahko s svojo izjemno močjo izboljša življenje ljudi. Razmislite o dveh primerih – o Ricardu in Andresu.

RICARDO: Pri 15 letih, ko se mladostnik hitro prepusti vplivu drugih, sem se pridružil neki tolpi. Moji novi prijatelji so name močno vplivali. Pravzaprav sem si postavil cilj, da bom deset let preživel v zaporu! To se morda zdi noro. Toda v soseski, kjer sem živel, so tiste, ki so bili nekaj časa v zaporu, občudovali in spoštovali. Takšne slave sem si želel tudi jaz.

Izkusil sem vse, kar je povezano z življenjem v tolpi, med drugim droge, spolnost in nasilje. Neke noči sem bil vpleten v spopad s strelnim orožjem. Mislil sem, da me bodo ubili, ampak pobegnil sem nepoškodovan. Potem sem začel resneje razmišljati o svojem življenju in ciljih. Odločil sem se, da se želim spremeniti. Toda kako? Kje bi lahko dobil pomoč?

Večina mojih sorodnikov je bila nesrečna. Imeli so polno težav. Vendar je bilo v družini enega od mojih stricev drugače. Vedel sem, da so dobri ljudje in da živijo po svetopisemskih načelih. Pravzaprav sem od njih nekoč izvedel, da je Bogu ime Jehova. Zato sem kmalu po spopadu molil k Jehovu – v molitvi sem uporabil njegovo ime in ga prosil, naj mi pomaga. Bil sem zelo presenečen, ko je že naslednji dan na moja vrata potrkal moški, ki je bil Jehovova priča! Z mano je začel preučevati Sveto pismo.

Kmalu sem se znašel pred velikim izzivom. Moji nekdanji prijatelji so me pogosto klicali, saj so želeli, da bi se z njimi družil. Zavrnil sem jih, čeprav to ni bilo lahko. Bil sem odločen, da bom še naprej preučeval Sveto pismo. Vesel sem, da nisem odnehal! Življenje se mi je zelo izboljšalo in sedaj sem zares srečen!

Nekoč sem v molitvi Bogu rekel, da sem bil v preteklosti pripravljen deset let preživeti v zaporu, da bi si kot član tolpe prislužil spoštovanje. Zato sem ga prosil, naj mi dovoli, da vsaj deset let večino svojega časa posvečam oznanjevanju in tako pomagam drugim. S tem bi posnemal tiste, ki so pomagali meni. Bog je odgovoril na mojo molitev, saj to delam že 17 let! Lahko dodam še to, da nisem nikoli šel v zapor.

Veliko mojih bivših prijateljev prestaja dolge zaporne kazni. Nekateri so umrli. Sam pa sem zelo hvaležen svojim sorodnikom, ki so Priče. Bili so drugačni in živeli so po Svetem pismu. Začel sem jih spoštovati, in to bolj kot sem kdaj koli spoštoval koga v tolpi. Predvsem pa sem hvaležen Bogu, ker me je naučil, kako lahko živim najboljše.

 ANDRES: Rodil sem se in odraščal v revni soseski, kjer so bili umori, droge, izsiljevanje in prostitucija nekaj običajnega. Oče je bil alkoholik in zasvojen s kokainom. Z mamo sta med seboj nenehno verbalno in fizično obračunavala.

Že zelo mlad sem začel piti alkohol in jemati droge. Večino časa sem preživel na ulici, kjer sem kradel in zatem to prodajal. Čez nekaj let se je oče hotel zbližati z mano, ampak to je storil na napačen način. Naučil me je, kako v državo tihotapiti droge in druge prepovedane izdelke ter jih prodajati. Veliko sem zaslužil – in to hitro. Nato pa je nekega dne na moj dom prišla policija. Aretirali so me zaradi poskusa umora in obsodili na pet let zapora.

V zaporu je bilo nekega dopoldneva po zvočnikih objavljeno, da smo zaporniki vabljeni na svetopisemsko razpravo, ki jo organizirajo Jehovove priče. Odločil sem se, da se je udeležim. To, kar sem slišal, mi je bilo smiselno, zato sem s Pričami začel preučevati Sveto pismo. Priče svetopisemskega sporočila niso olepševale, ampak so mi pokazale, da ima Bog visoka moralna merila.

Kmalu sem spoznal, da se brez pomoči ne bom mogel spremeniti. To mi je še posebej postalo jasno takrat, ko so mi grozili sozaporniki, ki jim ni bilo všeč to, kar počnem. Zato sem molil za moč in modrost, in Jehova mi je pomagal. Pravzaprav bi lahko rekel, da sem šel celo v napad, tako da sem drugim zapornikom govoril o Svetem pismu.

Potem ko sem bil izpuščen na prostost, sem bil tako živčen, da sem si želel kar ostati v zaporu! Ko sem odhajal, mi je veliko zapornikov mahalo v slovo. Nekateri so celo ljubeče rekli: »Pojdi domov, ti mali pastir.«

Strah me je ob misli, kakšno bi bilo moje življenje, če ne bi pustil Bogu, da me uči. Zelo zelo sem mu hvaležen, da me ima rad in da me ni imel za brezupen primer. a