MEDONOSNE čebele lahko brez težav varno pristanejo pod skoraj kakršnim koli kotom. Kako jim to uspe?

Razmislite: Da bi medonosna čebela varno pristala, mora tik pred tem hitrost letenja zmanjšati na skoraj nič. En logičen način, da to stori, je, da izmeri dva dejavnika – hitrost letenja in razdaljo do cilja – ter glede na to zmanjša hitrost. Toda ta metoda je za večino žuželk težka, saj so njihove oči tesno skupaj in imajo nepremični fokus, zato ne morejo neposredno meriti razdalje.

Vid medonosnih čebel je precej drugačen od binokularnega vida, kakršnega imamo ljudje in ki omogoča ocenjevanje oddaljenosti predmetov. Kaže, da se čebele ravnajo po preprostem dejstvu, da se jim objekt, medtem ko se mu približujejo, zdi vse večji. Vse bliže ko so mu, hitreje se ta navidezno povečuje. Raziskave, ki so jih opravili na Avstralski državni univerzi, kažejo, da medonosne čebele hitrost letenja zmanjšujejo, tako da jim navidezno povečevanje objekta ostaja enakomerno. Ko medonosna čebela doseže svoj cilj, svojo hitrost zniža na skoraj nič, zaradi česar lahko varno pristane.

Revija Proceedings of the National Academy of Sciences poroča: »Ta strategija pristajanja je zaradi svoje preprostosti in splošnosti [. . .] idealna za uporabo pri sistemih vodenja letečih robotov.«

Kaj menite? Ali je pristajalna strategija medonosne čebele plod evolucije ali ustvaritve?