NI BIL ne bogat, ne vpliven. Niti svojega doma ni imel. Pa vendar njegovi nauki vplivajo na milijone ljudi. Ali je Jezus Kristus res živel? Kaj o tem pravijo sodobni in staroveški priznani strokovnjaki?

• Michael Grant, zgodovinar in poznavalec antične klasične civilizacije, je pripomnil: »Če Novo zavezo obravnavamo z enakimi merili – kar bi vsekakor morali – kot druge antične spise, ki beležijo zgodovino, ne moremo o Jezusovem obstoju nič bolj dvomiti kot o obstoju velikega števila poganskih osebnosti, katerih obstoj ni bil nikoli sporen.«

• Rudolf Bultmann, profesor novozaveznih študij, je izjavil: »Dvom o tem, ali je Jezus res živel, je neutemeljen in njegov obstoj je nesmiselno izpodbijati. Noben razumen človek ne more dvomiti, da je ravno Jezus ustanovitelj zgodovinskega gibanja, katerega prvo značilno fazo je predstavljala najstarejša palestinska skupnost [kristjanov].«

• Will Durant, zgodovinar, pisec in filozof, je napisal: »Da bi si nekaj preprostih ljudi lahko v eni generaciji izmislilo tako mogočno in priljubljeno osebnost s tako vzvišeno etiko ter s tako navdihujočo vizijo o vseljudskem bratstvu, bi bil že čudež, bolj čudežen od katerega koli čudeža v evangelijih.«

• Albert Einstein, v Nemčiji rojen fizik judovskega porekla, je izjavil: »Čeprav sem Jud, sem očaran nad sijajno podobo Nazarečana.« Ko so ga vprašali, ali na Jezusa gleda kot na zgodovinsko osebnost, je odgovoril: »Nedvomno! Človek ne more brati evangelijev, ne da bi pri tem občutil prisotnost Jezusa. Njegova osebnost veje iz vsake besede. V nobenem mitu ni toliko življenja.«

  »Človek ne more brati evangelijev, ne da bi pri tem občutil prisotnost Jezusa.« (Albert Einstein)

Najnatančnejši zapis o Jezusovem življenju in delovanju najdemo v svetopisemskih pripovedih, ki so znane kot Matejev, Markov, Lukov in Janezov evangelij ter so poimenovane po možeh, ki so jih napisali. Poleg tega Jezusa omenja več zgodnjih nekrščanskih virov.

• TACIT

  (ok. 56–120 n. št.) Tacita štejejo za enega največjih antičnih rimskih zgodovinarjev. V svojih Analih obravnava rimski imperij v obdobju od leta 14 n. št. do leta 68 n. št. (Jezus je umrl leta 33 n. št.) Zapisal je, da naj bi bil za požar, ki je leta 64 n. št. uničil Rim, odgovoren cesar Neron. Toda Tacit je še zapisal, da je Neron, da bi utišal govorice, za to obtožil kristjane. Nato je Tacit rekel: »Začetnik tega imena [kristjani] – Kristus, je bil za Tiberiove vlade od prokuratorja Poncia Pilata usmrčen.« (Tacit, Anali, XV, 44. Prevod Fran Bradač. Maribor: Obzorja, 1968)

• SVETONIJ

  (ok. 69–po 122 n. št.) Ta rimski zgodovinar je v svojem delu Dvanajst rimskih cesarjev zapisal dogodke, ki so se zgodili med vladanjem prvih 11 rimskih cesarjev. Del o Klavdiju govori o nemirih med Judi v Rimu, ki so jih najverjetneje sprožila nesoglasja glede Jezusa. (Apostolska dela 18:2) Svetonij je napisal: »Žide, ki so zaradi Hrestovega [Kristusovega] ščuvanja venomer izzivali nerede, je [Klavdij] pregnal iz Rima.« (Klavdij, 25, 2. Prevod Jože Šmit. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1960) Resda je Svetonij po krivem obtožil Jezusa, da je kriv za nemire, vendar ni dvomil o njegovem obstoju.

• PLINIJ MLAJŠI

  (ok. 61–113 n. št.) Ta rimski pisec in upravitelj Bitinije (današnja Turčija) je rimskemu cesarju Trajanu pisal, kako se ravna s kristjani v tej provinci. Plinij je rekel, da je skušal kristjane prisiliti, naj se odpovejo svojemu verovanju, vsakega, ki tega ni hotel storiti, pa je usmrtil. Pojasnil je: »Tiste, ki so [. . .] za menoj ponavljali molitev k [poganskim] bogovom in počastili tvojo podobo z vinom in kadilom [. . .] in ki so na koncu prekleli Kristusa [. . .], se mi je zdelo prav izpustiti.« (Plinij – Pisma, knjiga X, XCVI)

•  JOŽEF FLAVIJ

  (ok. 37–100 n. št.) Ta judovski duhovnik in zgodovinar pove, da je judovski veliki duhovnik Ana, ki je še naprej uveljavljal svoj politični vpliv, »sklical sanhedrinske sodnike [sodnike judovskega vrhovnega sodišča] in pred njih privedel moža po imenu Jakob, brata Jezusa, imenovanega Kristus«. (Judovske starožitnosti, XX, 200)

• TALMUD

  Ta zbirka judovskih rabinskih spisov, ki izvira iz tretjega do šestega stoletja n. št., odkriva, da so to, da je Jezus živel, potrjevali celo njegovi sovražniki. V nekem odlomku piše, da je bil za »pasho Ješu [Jezus] Nazarečan obešen«, kar je v skladu z zgodovinskimi zapisi. (Babilonski talmud, Sanhedrin, 43a, Münchenski kodeks; glej Janez 19:14–16.) Neki drug odlomek pa se glasi: »Da le ne bi imeli sina ali učenca, ki bi se tako javno osramotil, kot se je Nazarečan [naziv, ki se je pogosto nanašal na Jezusa].« (Babilonski talmud, Berakot 17b, podčrtna opomba, Münchenski kodeks; glej Luka 18:37.)

Evangeliji nam ponujajo obsežno poročilo o Jezusovem življenju in delovanju, pa tudi določne podrobnosti o ljudeh, krajih in času – po čemer se odlikujejo verodostojni zgodovinski zapisi. Zgled tega je v Luku 3:1, 2. Ta odlomek nam pomaga ugotoviti točen datum, kdaj je svoje delo začel Jezusov predhodnik, moški po imenu Janez Krstnik.

Luka je napisal: »V petnajstem letu vlade cesarja Tibêrija, ko je bil Poncij Pilát deželni upravitelj v Judeji in Heród okrožni oblastnik v Galileji, njegov brat Filip pa okrožni oblastnik v Ituréji in Trahonítidi in ko je bil Lizánija okrožni oblastnik v Abiléni, v dneh Kajfa in višjega duhovnika Ana, je v pustinji prišla Božja beseda k Zaharíjevemu sinu Janezu.« Ta podrobni in natančni  zapis nam pomaga ugotoviti, da je »prišla Božja beseda k [. . .] Janezu« leta 29 n. št.

Teh sedem javnih osebnosti, ki jih omenja Luka, je zgodovinarjem dobro znanih. Nekaj časa so sicer nekateri kritiki dvomili o obstoju Poncija Pilata in Lizanija. Toda ti kritiki so bili prehitri s svojimi izjavami. Lukova točnost je bila potrjena, ko so bili odkriti staroveški napisi z imeni teh dveh uradnikov. *

Odgovor na vprašanje, ali je Jezus res živel, je pomemben, saj so pomembni tudi njegovi nauki. Jezus je na primer ljudi učil, kako živeti srečno, izpolnjeno življenje. * Prav tako je obljubil, da bo nastopil čas, ko bodo ljudje živeli v resničnem miru in varnosti, združeni pod eno svetovno vlado, imenovano »Božje kraljestvo«. (Luka 4:43)

Ime »Božje kraljestvo« je primerno, saj bo po tej svetovni vladi Bog uveljavljal vrhovno oblast nad zemljo. (Razodetje 11:15) To je Jezus razjasnil v svoji vzorčni molitvi, ko je rekel: »Oče naš, ki si v nebesih [. . .]. Naj pride tvoje kraljestvo. Naj se zgodi tvoja volja [. . .] na zemlji.« (Matej 6:9, 10) Kaj bo kraljestvena vlada pomenila za človeštvo? Razmislite o naslednjem:

• Konec bo vojn in državljanskih nemirov. (Psalm 46:8–11)

• Vsa pokvarjenost, tudi pohlep in korupcija, bo za večno izginila, skupaj z brezbožnimi ljudmi. (Psalm 37:10, 11)

• Podložniki Kraljestva bodo uživali v smiselnem in ustvarjalnem delu. (Izaija 65:21, 22)

• Zemlja bo po sedanjem slabem stanju popolnoma okrevala in bo obilo rodila. (Psalm 72:16; Izaija 11:9)

Nekaterim ljudem se te obljube morda zdijo zgolj iluzija. Toda ali ni iluzija zaupati človeškim prizadevanjem? Razmislite: Milijoni se danes kljub izjemnemu napredku v izobraževanju, znanosti in tehniki počutijo zelo negotove glede jutrišnjega dne. Poleg tega vsak dan vidimo dokaze ekonomskega, političnega in verskega zatiranja, kakor tudi pohlepa in korupcije. Jasno je torej, da je človeška vlada razočarala! (Pridigar 8:9)

Vsekakor je o vprašanju, ali je Jezus res živel, vredno vsaj temeljito razmisliti. * V 2. Korinčanom 1:19, 20 namreč piše: »Kolikor koli je že Božjih obljub, so postale po njem [po Kristusu] ‚Da‘.«