Nimamo nobenega razloga za to, da bi mislili, da je 70 učencev zapustilo Jezusa ali da jih je Jezus zavrnil, ker niso bili prisotni, ko je bila vpeljana Gospodova večerja. Jezus je ob tej priložnosti enostavno želel biti sam s svojimi apostoli.

Tako 12 apostolov kot tudi 70 učencev je sledilo Jezusu. Jezus je najprej izmed mnogo učencev izbral 12 moških, ki jih je imenoval apostoli. (Luk. 6:12–16) Ko je »k sebi poklical 12 apostolov« in jih poslal »oznanjat Božje kraljestvo in ozdravljat bolne«, je bil v Galileji. (Luk. 9:1–6) Ko je bil kasneje v Judeji, je »izbral še 70 drugih in jih po dva in dva poslal pred seboj«. (Luk. 9:51; 10:1) Torej je imel Jezus na različnih področjih sledilce, ki so oznanjevali o njem.

Judje, ki so postali Jezusovi učenci, so še vedno vsako leto praznovali pasho. To so najverjetneje počeli skupaj s svojo družino. (2. Mojz. 12:6–11, 17–20) Jezus je takrat, ko se je približal čas njegove smrti, skupaj z apostoli šel v Jeruzalem. Vendar ni prosil vseh svojih učencev iz Judeje, Galileje in Pereje, naj se mu pridružijo pri praznovanju pashe. Očitno je ob tej priložnosti želel biti sam z apostoli. Rekel jim je: »Zelo sem si želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom moral trpeti.« (Luk. 22:15)

Za to je obstajal dober razlog. Jezus naj bi kmalu umrl kot »Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta«. (Jan. 1:29) To naj bi se zgodilo v Jeruzalemu, kjer so se dolgo darovale žrtve Bogu. Pashalno jagnje je Izraelce spomnilo, da jih je Jehova rešil iz Egipta. Ampak Jezusova žrtev naj bi imela veliko večji pomen. Zaradi te žrtve naj bi bilo celotno človeštvo rešeno greha in smrti. (1. Kor. 5:7, 8) Poleg tega naj bi ta žrtev omogočila, da 12 apostolov postane del temelja krščanske občine. (Efež. 2:20–22) Zanimivo je, da ima sveto mesto, Jeruzalem, »12 temeljnih kamnov« in da je na njih »napisanih 12 imen 12 Jagnjetovih apostolov«. (Raz. 21:10–14) Ja, zvesti apostoli naj bi imeli pomembno vlogo pri izpolnitvi Božjega namena. Zato je povsem razumljivo, da je Jezus želel, da so z njim pri praznovanju te pashe in tega, kar je sledilo takoj za njo – Gospodove večerje.

Ostalih učencev, med katerimi je bilo tudi 70 učencev, ni bilo ob tej priložnosti z Jezusom. Kljub temu so vsi, ki so ostali zvesti, imeli korist od Gospodove večerje. Vsi tisti učenci, ki so bili čez čas maziljeni, so postali del zaveze za Kraljestvo, ki jo je Jezus omenil ta večer. (Luk. 22:29, 30)