1. Zakaj je apostol Pavel hebrejskim kristjanom v prvem stoletju prigovarjal, naj drug drugega »tem bolj« spodbujajo?

ZAKAJ bi si morali vse bolj prizadevati, da spodbujamo drug drugega? Apostol Pavel nam v svojem pismu hebrejskim kristjanom navede razlog za to. Napisal jim je: »Premišljujmo drug o drugem, da bi se spodbujali k ljubezni in dobrim delom. In ne izpuščajmo naših shodov, kakor je to nekaterim v navadi, temveč se med seboj bodrimo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan.« (Heb. 10:24, 25) Judovski kristjani, ki so živeli v Jeruzalemu, so čez samo pet let videli, kako se je začel bližati »Jehovov dan«, in prepoznali znamenje, ki jim ga je dal Jezus, da naj zbežijo iz tega mesta in si tako rešijo življenje. (Apd. 2:19, 20; Luk. 21:20–22) Ta Jehovov dan je prišel leta 70 n. št., ko so Rimljani izvršili Jehovovo obsodbo nad Jeruzalemom.

2. Zakaj bi nam moralo biti vse pomembnejše, da spodbujamo drug drugega?

² Danes imamo vse razloge za prepričanje, da je »velik in silno strašen« Jehovov dan blizu. (Joel 2:11) Prerok  Zefanija je napisal: »Blizu je Jehovov veliki dan, blizu je in zelo hiti.« (Zef. 1:14) To preroško svarilo velja tudi za današnji čas. Z mislijo na to, kako blizu je Jehovov dan, nam Pavel pove, naj premišljujemo »drug o drugem, da bi se spodbujali k ljubezni in dobrim delom«. (Heb. 10:24) Zato bi se morali vse bolj zanimati za sovernike, tako da jih lahko spodbudimo, kadar koli to potrebujejo.

3. Kaj je apostol Pavel napisal glede spodbujanja? (Glej sliko pri naslovu.)

³ »Zaskrbljenost človeku tare srce, dobra beseda pa ga razveseljuje.« (Preg. 12:25) To velja za vse nas. Vsi občasno potrebujemo spodbudno besedo. Pavel je pokazal, da celo tisti, ki spodbujajo druge, potrebujejo, da jih kdo okrepi. Kristjanom, ki so živeli v Rimu, je napisal: »Hrepenim namreč po tem, da bi vas videl in vam tako podelil kak duhovni dar, da bi se utrdili, ali pa, da bi se medsebojno spodbujali, da bi bil vsak spodbujen po veri drugega, tako po vaši kot po moji.« (Rim. 1:11, 12) Da, tudi Pavel, ki je bil izreden zgled spodbujanja, je včasih potreboval, da ga kdo okrepi. (Beri Rimljanom 15:30–32.)

4., 5. Koga lahko spodbujamo in zakaj?

⁴ Tisti, ki živijo požrtvovalno, so vredni pohvale. Med njimi so zvesti pionirji. Mnogi so veliko žrtvovali, da so lahko začeli pionirati. Enako velja za misijonarje, betelčane, okrajne nadzornike in njihove žene ter tiste, ki delajo v dislociranih prevajalskih pisarnah. Vsi morajo v življenju nekaj žrtvovati, da lahko več časa namenijo sveti službi. Zato si zaslužijo spodbudo. In tisti, ki so s srcem še vedno pri polnočasni službi, vendar so morali iz različnih razlogov omejiti svojo dejavnost, so prav tako veseli spodbud.

⁵ Bratje in sestre, ki ostanejo samski, ker želijo ubogati opomin, naj se poročijo »samo v Gospodu«, so še ena skupina, ki naj bi jo spodbujali. (1. Kor. 7:39) Marljive žene cenijo, kadar jim možje namenijo spodbudne besede. (Preg. 31:28, 31) Tudi kristjani, ki ostanejo zvesti med preganjanjem ali boleznijo, potrebujejo spodbudo. (2. Tes. 1:3–5) Jehova in Jezus tolažita vse te zveste služabnike. (Beri 2. Tesaloničanom 2:16, 17.)

6. Kaj je vloga starešin, kot je to opisano v Izaiju 32:1, 2?

⁶ Beri Izaija 32:1, 2. Jezus Kristus priskrbuje spodbudo in vodstvo potrtim in malodušnim v tem času stisk po svojih maziljenih bratih in »knezih«, ki so izmed drugih ovc. Tako je tudi prav, saj starešine niso »gospodarji« vere drugih, ampak »sodelavci« za radost sovernikov. (2. Kor. 1:24)

7., 8. Kako lahko starešine krepijo druge poleg tega, da jih spodbujajo z besedami?

⁷ Apostol Pavel je dal zgled, vreden posnemanja. Preganjanim kristjanom v Tesaloniki je napisal: »Ker torej do vas čutimo srčno naklonjenost, smo vam bili pripravljeni podeliti ne samo Božjo dobro novico, temveč tudi svoje duše, ker ste se nam priljubili.« (1. Tes. 2:8)

⁸ Pavel je želel pokazati, da samo spodbudne besede niso vedno dovolj,  zato je efeškim starešinam rekel: »Pomagati [morate] šibkim in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel: ‚Dajati osrečuje bolj kakor prejemati.‘« (Apd. 20:35) Sovernikov ni samo spodbujal, ampak je zanje z veseljem »porabil vse in se do konca izčrpal«. (2. Kor. 12:15) Podobno naj ne bi starešine spodbujali in tolažili sovernikov samo z besedami, ampak naj bi jih krepili tudi tako, da se zanje osebno zanimajo. (1. Kor. 14:3)

9. Kako lahko starešine svetujejo na spodbuden način?

⁹ K temu, da se medsebojno krepimo, lahko spada tudi svetovanje. Tudi pri tem bi morali starešine ravnati po zgledih iz Svetega pisma, da bi znali svetovati na spodbuden način. V tem je dal izjemen zgled sam Jezus, zatem ko je bil po svoji smrti obujen. Nekaterim občinam v Mali Aziji je moral odločno svetovati, vendar bodimo pozorni, kako se je tega lotil. Preden je občinam v Efezu, Pergamonu in Tiatiri svetoval, jih je prisrčno pohvalil. (Raz. 2:1–5, 12, 13, 18, 19) Občini v Laodikeji je rekel: »Vse tiste, ki jih imam rad, opominjam in discipliniram. Zato bodi goreč in se pokesaj.« (Raz. 3:19) Dobro je, da starešine posnemajo Kristusov zgled, kadar morajo svetovati.

10. Kako lahko vsi krepimo drug drugega?

¹⁰ Za spodbujanje niso odgovorni samo starešine. Pavel je vse kristjane spodbudil, naj govorijo, kar je dobro »za okrepitev, kadar je to treba, da bi poslušalcem« podelili »tisto, kar je zanje koristno«. (Efež. 4:29) Vsak od nas bi moral biti pozoren na potrebe drugih. Pavel je hebrejskim kristjanom svetoval: »Dvignite povešene roke in vzravnajte šibka kolena. Ravnajte steze  svojim nogam, da se to, kar je hromo, ne izpahne, temveč da ozdravi.« (Heb. 12:12, 13) Vsi, tudi mladi, lahko krepimo drug drugega s spodbudnimi besedami.

11. Kakšno pomoč je prejela Marthe v obdobju, ko se je spoprijemala z depresijo?

¹¹ Marthe *, sestra, ki se je v nekem obdobju spoprijemala s hudo žalostjo, je napisala: »Nekega dne, ko sem v molitvi prosila za spodbudo, sem srečala starejšo sestro, ki mi je izkazala naklonjenost in sočutje, kar sem takrat še posebej potrebovala. Zaupala mi je tudi, kako je sama nekoč imela podobne občutke kakor jaz, in počutila sem se manj osamljeno.« Starejša sestra se morda ni niti zavedala, kako dobro bodo na Marthe vplivale njene besede.

12., 13. Kako lahko upoštevamo nasvet, zapisan v Filipljanom 2:1–4?

¹² Pavel je vsem članom občine v Filipih dal naslednji nasvet: »Če je torej med vami kakšna spodbuda v Kristusu, če je kakšna tolažba iz ljubezni, če je kaj medsebojnega zanimanja, če je kaj srčne naklonjenosti in sočutja, mi dopolnite veselje s tem, da ste istega uma in imate isto ljubezen, da ste enodušni in enih misli. Ničesar ne delajte iz prepirljivosti ali samoljubnosti, temveč s ponižnostjo glejte na druge kot na višje od sebe. Ne zanimajte se samo zase, ampak tudi za druge.« (Fil. 2:1–4)

¹³ Da, vsi bi si morali prizadevati, da se zanimamo za druge. Svoje brate in sestre lahko spodbujamo s »tolažbo iz ljubezni«, »medsebojnim zanimanjem« ter »srčno naklonjenostjo in sočutjem«.

14. Kaj je lahko vir spodbude?

¹⁴ V veliko spodbudo nam je lahko, ko slišimo o zvestobi posameznikov, ki smo jim v preteklosti pomagali. To je bil vir spodbude tudi za apostola Janeza, ki je napisal: »Nič drugega me ne navdaja z večjo hvaležnostjo kakor to, da slišim, da moji otroci živijo v resnici.« (3. Jan. 4) Številni pionirji lahko potrdijo, kako spodbudno je, ko izvedo, da so nekateri izmed teh, katerim so pred leti pomagali spoznati resnico, še naprej zvesti in morda celo pionirajo. Malodušnemu pionirju je lahko že to, da ga spomnimo na nekatere pretekle radostne trenutke, pravi vir tolažbe.

15. Kako lahko med drugim spodbudimo tiste, ki zvesto služijo Bogu?

¹⁵ Številni okrajni nadzorniki so povedali, da njih in njihove žene zelo spodbudi to, da jim posamezniki napišejo nekaj besed v zahvalo za obisk njihove občine. Podobno se lahko počutijo starešine, misijonarji, pionirji in člani betelske družine, kadar jih kdo pohvali za njihovo zvesto služenje.

16. Kaj je potrebno, da koga spodbudimo?

¹⁶ Motili bi se, če bi menili, da ne moremo spodbujati, ker nismo ravno zgovorni. Za to, da smo vir spodbude, ni potrebno veliko – morda samo to, da se ob pozdravu prisrčno nasmehnemo. Če nam posameznik ne vrne nasmeha, lahko to pomeni, da doživlja težave, in v tolažbo mu je lahko že to, da ga poslušamo. (Jak. 1:19)

17. Kaj je nekemu mlademu bratu pomagalo, ko je preživljal težke čase?

 ¹⁷ Mladega brata Henrija je zelo pretreslo, ko so njegovi bližnji sorodniki, tudi njegov oče, ki je bil spoštovan starešina, zapustili resnico. Henrija je spodbudil okrajni nadzornik, tako da ga je povabil na kavo in mu dovolil, da izlije svoje srce. Henri je ugotovil, da lahko svoji družini pomaga vrniti se k resnici samo tako, da sam zvesto vztraja. V veliko tolažbo mu je bilo branje naslednjih svetopisemskih odlomkov: Psalm 46, Zefanija 3:17 in Marko 10:29, 30.

18. a) Kaj je opazil kralj Salomon? b) Kaj je predlagal apostol Pavel?

¹⁸ Primera Marthe in Henrija pokažeta, da bratom ali sestram, ki potrebujejo tolažbo, lahko priskrbimo spodbudo. Kralj Salomon je napisal: »Beseda ob pravem času – o kako je dobra! Svetlost oči razveseljuje srce in novica, ki je dobra, krepi kosti.« (Preg. 15:23, 30) Posameznika, ki je potrt, lahko poživi tudi branje Stražnega stolpa ali gradiva z našega spletnega mesta. Pavel je pokazal, da je vir spodbude prav tako skupno petje kraljestvenih pesmi. Napisal je: »Učite in opominjajte [spodbujajte, NW, 2013 Edition] drug drugega s psalmi, hvalnicami Bogu in duhovnimi pesmimi, polnimi miline. Pojte Jehovu iz vsega srca.« (Kol. 3:16; Apd. 16:25)

19. Zakaj bo medsebojno spodbujanje vse pomembnejše v prihajajočih dneh in kaj naj bi delali?

¹⁹ Medsebojno spodbujanje bo vse pomembnejše, ko bomo videli, da se »bliža« Jehovov dan. (Heb. 10:25) Upoštevajmo to, kar je Pavel rekel sokristjanom v svojih dneh: »Zato se med seboj tolažite [spodbujajte, NW, 2013 Edition] in krepite, kar pravzaprav že delate.« (1. Tes. 5:11)