ŽIVLJENJSKA ZGODBA
V mojih šibkostih je prišla do izraza Božja moč
KO SVA z ženo leta 1985 prispela v Kolumbijo, je v državi vladalo nasilje. Oblasti so se v mestih bojevale proti močnim mamilarskim kartelom, v gorah pa proti gverilskim vojakom. V Medellínu, kjer sva kasneje služila, so bile na ulicah tolpe oboroženih najstnikov. Prodajali so droge, izsiljevali varščine in ubijali ljudi za denar. Nihče od njih ni živel prav dolgo. Počutila sva se, kot da sva v drugem svetu.
Kako pa sta dva povsem običajna človeka s Finske, iz ene najbolj severnih držav na svetu, končala v Južni Ameriki in kaj sem se skozi leta naučil?
MOJA MLADOST NA FINSKEM
Rojen sem bil leta 1955 kot najmlajši od treh bratov. Odraščal sem blizu južne obale Finske, v mestu Vantaa.
Moja mama se je krstila kot Jehovova priča nekaj let pred mojim rojstvom. Oče pa je nasprotoval resnici in ni dovolil mami, da bi preučevala z nami, otroki, oziroma nas peljala na shode. Zato nas je osnovne svetopisemske resnice učila takrat, ko očeta ni bilo v bližini.
Že od otroštva sem želel delati to, kar je Jehovu všeč. Ko sem bil star sedem let, je bila učiteljica jezna name, ker nisem želel jesti finskih palačink s krvjo, ki jim pravimo verilättyjä. Z eno roko mi je stisnila ličnici, da bi mi razprla ustnici. V drugi roki pa je imela vilico, s katero mi je na silo skušala potisniti košček palačinke v usta. Uspelo mi je, da sem ji vilico izbil iz roke.
Pri 12 letih mi je umrl oče. Od takrat naprej sem lahko obiskoval občinske shode. Bratje v občini so bili ljubeči in so se zanimali zame, kar me je spodbudilo, da sem duhovno napredoval. Vsak dan sem bral Sveto pismo in pridno preučeval naše krščanske publikacije. Te dobre preučevalne navade so prispevale k temu, da sem se 8. avgusta 1969 pri 14 letih krstil.
Takoj ko sem končal šolo, sem začel redno pionirati. Čez nekaj tednov sem se preselil v Pielavesi, ki leži nekje v sredini Finske, da bi služil tam, kjer se potrebuje več oznanjevalcev.
V Pielavesiju sem srečal punco, ki ji je bilo ime Sirkka in ki je kasneje postala moja draga žena. Pritegnilo me je to, da je bila skromna in zelo duhovna. Ni želela biti v ospredju ali iskati materialnega udobja. Oba sva si želela čim več služiti Jehovu in sprejeti kakršno koli nalogo. Poročila sva se 23. marca 1974. Lahko bi šla na medene tedne, ampak sva raje šla v majhno mesto Karttula, kjer so še bolj potrebovali kraljestvene oznanjevalce.
JEHOVA JE SKRBEL ZA NAJU
Že na začetku najinega zakona je Jehova pokazal, da bo skrbel za najine materialne potrebe, če bova njegovo Kraljestvo dala na prvo mesto. (Mat. 6:33) V Karttuli na primer nisva imela avta in sva se vozila s kolesom. Vendar so bile temperature pozimi zelo nizke. Občina je imela veliko oznanjevalsko področje, zato sva potrebovala avtomobil. Ampak nisva imela denarja, da bi ga kupila.
Nepričakovano naju je obiskal moj starejši brat. Ponudil se je, da nama odstopi svoj avto. Zavarovanje je bilo že plačano, najin strošek pa je bil samo gorivo. In tako sva dobila avto, ki sva ga potrebovala.
Jehova je dokazal, da bo poskrbel za najine materialne potrebe. Najina naloga pa je bila, da dava Kraljestvo na prvo mesto.
ŠOLA GILEAD
Ko sva bila leta 1978 v Pionirski šoli, naju je Raimo Kuokkanen a, eden od učiteljev, spodbudil, da oddava prošnjo za šolo Gilead. Zato sva se začela učiti angleščino. Še preden sva lahko oddala prošnjo, sva bila leta 1980 povabljena, da služiva v podružnici na Finskem. Takrat betelčani niso mogli oddati prošnje za Gilead. Ampak želela sva služiti tam, kjer se Jehovu zdi najboljše, ne kjer bi midva mislila, da je najboljše. Zato sva sprejela povabilo. Še vedno pa sva se za vsak primer učila angleščino, če bova lahko kdaj oddala prošnjo za Gilead.
Čez nekaj let je Vodstveni organ betelčanom omogočil, da lahko grejo v Gilead. Prošnjo sva izpolnila takoj, ampak ne zato, ker ne bi bila vesela, da sva v Betelu. Ravno nasprotno, želela sva se samo dati na razpolago tam, kjer se potrebuje pomoč. Sprejeta sva bila v 79. razred šole Gilead in septembra 1985 diplomirala. Najina dodelitev je bila Kolumbija.
NAJINA PRVA MISIJONARSKA DODELITEV
V Kolumbiji sva bila najprej dodeljena v podružnični urad. Pri svoji nalogi sem skušal dati najboljše od sebe, ampak po enem letu v podružnici sem čutil, da rabiva spremembo. Zato sem prvič in tudi zadnjič v svojem življenju prosil za novo dodelitev. Zatem sva bila kot terenska misijonarja dodeljena v mesto Neiva v departmaju Huila.
Vedno sem užival v oznanjevanju. Še ko sem bil samski in pionir na Finskem, sem včasih oznanjeval od jutra do večera. Pa tudi ko sva bila s Sirkko na sveže poročena, sva velikokrat oznanjevala cel dan. Ko sva oznanjevala na oddaljenih področjih, sva včasih spala kar v avtu. Tako sva porabila manj časa za potovanje in naslednji dan lahko že zgodaj začela oznanjevati.
Kot terenska misijonarja sva spet čutila enako navdušenje nad oznanjevanjem kot prej. Naša občina je rasla in kolumbijski bratje in sestre so bili spoštljivi, ljubeči in polni cenjenja.
MOČ MOLITVE
Nedaleč od najine dodelitve v Neivi so bili kraji, kjer ni bilo Jehovovih prič. Bil sem zaskrbljen, kako bo dobra novica dosegla ta področja. Poleg tega zaradi gverilskih vojn niso bila varna za tiste, ki niso bili domačini. Zato sem molil, da bi kdo iz tistih krajev postal Jehovova priča. Mislil sem, da bi takšen človek moral živeti v Neivi in tu spoznati resnico. Molil sem tudi, da bi po krstu duhovno napredoval in se vrnil v svoj domači kraj, kjer bi oznanjeval. Ampak Jehova je imel veliko boljšo rešitev od moje.
Kmalu zatem sem srečal Fernanda Gonzáleza. In s tem mlajšim moškim sem začel preučevati Sveto pismo. Živel je v mestu Algeciras, kjer ni bilo še nobene Jehovove priče. Fernando je prepotoval več kot 50 kilometrov, da je lahko prišel na delo v Neivo. Za vsako preučevanje Svetega pisma se je zelo dobro pripravil in takoj začel obiskovati vse shode. Že od prvega tedna svojega preučevanja je Fernando v domačem kraju zbral druge, da bi jih poučeval o tem, kar je sam spoznal iz Svetega pisma.
Fernando se je krstil januarja 1990, šest mesecev zatem, ko je začel preučevati. Kmalu je postal redni pionir. Zdaj ko je v
Algecirasu živela Jehovova priča, ki je bila doma iz tega mesta, je bilo dovolj varno, da podružnica na tisto področje pošlje posebne pionirje. Februarja 1992 je bila v tem mestu ustanovljena občina.Ali je Fernando oznanjeval samo v svojem domačem mestu? Ne! Potem ko se je poročil, sta se z ženo Olgo preselila v mesto San Vicente del Caguán, kjer tudi še ni bilo Jehovovih prič. Tam sta pomagala ustanoviti občino. Leta 2002 je bil Fernando postavljen za okrajnega nadzornika in skupaj z ženo sta še danes v potujočem delu.
Iz te izkušnje sem se naučil, kako pomembno je določno moliti, ko gre za naše teokratične naloge. Jehova dela to, česar mi ne moremo. Konec koncev je to njegova žetev, ne naša. (Mat. 9:38)
JEHOVA DAJE ŽELJO IN MOČ ZA DELO
Leta 1990 sva začela služiti v potujočem delu. Najin prvi okraj je bilo glavno mesto Bogota. Te dodelitve naju je bilo kar malo strah. Z ženo sva bila povsem običajna človeka brez kakšnih posebnih sposobnosti. In nisva bila navajena živeti v živahnem velemestu. Vendar je Jehova izpolnil obljubo iz Filipljanom 2:13: »Bog je namreč ta, ki vam iz svoje dobre volje daje zagon, da bi si želeli delati in da bi imeli moč za delo.«
Kasneje sva bila dodeljena v okraj na območju Medellína, mesta, ki sem ga omenil v uvodu. Ljudje, ki so tukaj odraščali, so bili tako navajeni na ulično nasilje, da jih to ni več vznemirjalo. Ko sem na primer nekega dne vodil svetopisemski tečaj, se je zunaj hiše zaslišalo streljanje. Mislil sem se že vreči na tla, ampak svetopisemski učenec je kar naprej mirno bral odstavek. Ko je končal z branjem, se je opravičil in šel ven. Čez nekaj časa se je vrnil z dvema majhnima otrokoma in mirno rekel: »Se opravičujem. Moral sem iti po otroka.«
Bile so še druge nevarne situacije. Ko sva enkrat z ženo oznanjevala od vrat do vrat, je ona vsa bleda kar naenkrat stekla proti meni. Rekla je, da je nekdo streljal nanjo. To me je pretreslo, vendar pa sva kasneje ugotovila, da ni streljal na njo, ampak na moškega, ki je šel mimo nje.
Sčasoma sva se naučila živeti z uličnim nasiljem. Za zgled nama je bila zdržljivost tamkajšnjih bratov in sester, ki so se spoprijemali s takšnimi in še hujšimi situacijami. Rekla sva si: Če je Jehova pomagal njim, bo pomagal tudi nama. Vedno sva upoštevala nasvete starešin, bila previdna, vse ostalo pa pustila v Jehovove roke.
Vendar pa niso bile vse situacije tako nevarne, kot sva mislila, da so. Nekoč sem nameraval obiskati neko hišo, ampak slišati je bilo, kot da tam dve ženski vpijeta ena na drugo. Ni mi bilo do tega, da bi
poslušal ta prepir, ampak stanovalka me je prepričala, naj pridem k njej na dvorišče. Izkazalo se je, da je bil ta »prepir« samo med dvema papagajema, ki sta oponašala sosede.DODATNE NALOGE IN IZZIVI
Leta 1997 sem bil postavljen za učitelja v Strežnospopolnjevalni šoli b. Vedno sem cenil, da sem lahko obiskoval teokratične šole, ampak nikoli si nisem mislil, da bom lahko v kateri izmed njih poučeval.
Kasneje sem služil kot območni nadzornik. Ko je bila ta naloga ukinjena, sem se vrnil nazaj v okrajno delo. Več kot 30 let sem užival kot učitelj v teokratičnih šolah in kot potujoči nadzornik. Te naloge so mi prinesle številne blagoslove, ampak ni mi bilo vedno postlano z rožicami. Naj vam pojasnim.
Sem človek, ki ima zelo močno osebnost. To mi je prišlo prav v težkih okoliščinah. Vendar sem bil včasih preveč goreč, ko sem skušal kaj popraviti v občinah. Zelo energično sem na primer nekatere spodbujal, da bi bili bolj ljubeči in razumni z drugimi. Ironično pa je, da je v teh trenutkih pravzaprav meni manjkalo teh lastnosti. (Rim. 7:21–23)
Zaradi svojih napak sem bil včasih zelo potrt. (Rim. 7:24) Nekega dne sem Jehovu v molitvi rekel, da bi bilo zame najboljše, da zapustim misijonarsko službo in se vrnem na Finsko. Tisti večer sem šel na shod. Spodbuda, ki sem jo tam dobil, me je prepričala, da vztrajam na svoji dodelitvi in premagujem svoje šibkosti. Še danes me gane, kako jasno je Jehova odgovoril na mojo molitev. Poleg tega zelo cenim, kako ljubeče mi pomaga premagovati moje šibkosti.
V PRIHODNOST GLEDAM Z ZAUPANJEM
S Sirkko sva zelo hvaležna Jehovu, da sva lahko večino svojega življenja preživela v polnočasni službi. Jehovu sem tudi zelo hvaležen, da imam lahko vsa ta leta ob sebi tako ljubečo in zvesto ženo.
Kmalu bom dopolnil 70 let in ne bom mogel več služiti kot terenski učitelj in potujoči nadzornik. Ampak zaradi tega nisem žalosten. Zakaj ne? Ker sem trdno prepričan, da Jehova najbolj slavimo s tem, da mu služimo skromno in da ga hvalimo s srcem, polnim ljubezni in hvaležnosti. (Miha 6:8; Mar. 12:32–34) Zato da bi lahko slavili Jehova, ni treba, da smo v središču pozornosti.
Ko sedaj pogledam na vse naloge, ki sem jih dobil, sem prepričan, da jih nisem dobil zato, ker bi bil več vreden od drugih, niti zato, ker bi imel neke posebne sposobnosti. Daleč od tega! Jehova je bil ta, ki mi je vse to dal zaradi svoje nezaslužene dobrote. In dal mi jih je kljub mojim šibkostim. Zavedam se, da sem te naloge lahko izpolnil samo z Jehovovo pomočjo. Zato lahko rečem, da je v mojih šibkostih prišla do izraza Božja moč. (2. Kor. 12:9)
a Življenska zgodba Raima Kuokkanena z naslovom »Odločena, da služiva Jehovu« je bila objavljena v Stražnem stolpu, 1. april 2006.
b Namesto te šole je sedaj Šola za oznanjevalce Kraljestva.