1. Kaj lahko pričakujejo tisti, ki se poročijo, čeprav je poročni dan običajno poln veselja? (Glej sliko pri naslovu.)

NA POROČNI dan prelepa nevesta stopi pred čednega ženina. Z besedami se ne da opisati veselja, ki ga občutita. Njuna ljubezen je med spoznavanjem postala tako močna, da sta pripravljena drug drugemu obljubiti zvestobo in skleniti zakonsko zvezo. Ko se dve življenji združita in nastane nova družina, so seveda potrebne prilagoditve. Toda Božja Beseda vsem, ki se odločijo poročiti, priskrbuje modre nasvete. Ustanovitelj zakonske zveze namreč zakoncem želi, da bi bil njihov zakon karseda uspešen in srečen. (Preg. 18:22) Vendar Sveto pismo jasno pravi, da bodo nepopolni ljudje, ki se poročijo, »v sebi doživljali stisko«. (1. Kor. 7:28) Kaj lahko naredimo, da bo takšna stiska čim manjša? In kako je lahko krščanski zakon uspešen?

2. Katere vrste ljubezni naj bi si zakonca izkazovala?

² Sveto pismo poudarja, da je ljubezen zelo pomembna. V zakonu si je potrebno izkazovati srčno naklonjenost (grško  philía). Romantična ljubezen (éros) prinaša veselje in zadovoljstvo, ljubezen do družinskih članov (storgé) pa je še zlasti pomembna, ko so v družini tudi otroci. Vendar je za uspeh v zakonu bistvena ljubezen, ki temelji na načelih (agápe). Glede te ljubezni je apostol Pavel napisal: »Naj tudi vsak od vas ljubi svojo ženo, tako kakor ljubi sebe. Žena pa naj svojega moža globoko spoštuje.« (Efež. 5:33)

3. Kako močna bi morala biti ljubezen v zakonu?

³ Pavel je napisal: »Možje, ljubite svojo ženo, kakor je tudi Kristus ljubil občino in dal samega sebe zanjo.« (Efež. 5:25) Če želimo posnemati Jezusa, moramo drug drugega ljubiti tako, kot je Jezus ljubil svoje sledilce. (Beri Janez 13:34, 35; 15:12, 13.) Ljubezen v krščanskem zakonu bi torej morala biti tako močna, da bi bila mož in žena pripravljena umreti drug za drugega, če bi bilo treba. To bi bila morda zadnja stvar, ki bi jo zakonec želel narediti, če pride do hudega spora. Toda ljubezen agápe »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse zdrži«. Da, »ljubezen nikoli ne mine«. (1. Kor. 13:7, 8) Če bosta bogaboječa zakonca imela stalno v mislih, da sta si zaobljubila ljubezen in zvestobo, bosta skladno z Jehovovimi vzvišenimi načeli lažje reševala kakršne koli težave, ki bi se morda pojavile.

4., 5. a) Kako naj bi žena gledala na glavarstvo? b) Kakšno odgovornost ima mož kot družinski poglavar? c) Katere prilagoditve sta morala narediti neka zakonca?

⁴ Pavel se je osredinil na dolžnosti obeh zakoncev, ko je napisal: »Žene naj se podrejajo svojemu možu kakor Gospodu, kajti mož je glava svoji ženi, kakor je tudi Kristus glava občini.« (Efež. 5:22, 23) Zaradi tega žena ni manj vredna od svojega moža. Pravzaprav ji ta ureditev pomaga izpolniti vlogo, ki jo je Bog imel v mislih za ženo, ko je rekel: »Ni dobro, da je človek [Adam] še naprej sam. Naredil mu bom pomočnico, ki ga bo dopolnjevala.« (1. Mojz. 2:18) Tako kakor Kristus, »glava občine«, izkazuje ljubezen, mora biti tudi krščanski mož ljubeč poglavar. Če je takšen, se bo njegova žena počutila varno in ga bo z veseljem spoštovala, podpirala in se mu podrejala.

⁵ Cathy ^[1] priznava, da so v zakonu potrebne določene prilagoditve. Takole pravi: »Kot samska sestra sem bila neodvisna in sem skrbela sama zase. S poroko pa je prišlo do spremembe, saj sem se morala naučiti zanašati na svojega moža. To sicer ni vedno enostavno, toda ker ravnava tako, kot želi Jehova, sva si kot zakonca vedno bližje.« Njen mož Fred pravi: »Nikoli mi ni bilo enostavno sprejemati odločitev. V zakonu pa moraš upoštevati mnenje dveh ljudi, zato je to toliko težje. Toda ker v molitvi prosim Jehova za vodstvo in res prisluhnem ženinim predlogom, je vsak dan lažje. Mislim, da sva zares pravi tim!«

6. Kako se ljubezen izkaže za »popolno vez«, ko v zakonu nastopijo težave?

⁶ Trden zakon je zveza dveh ljudi, ki tolerirata nepopolnost drug drugega. Med seboj se prenašata in si velikodušno odpuščata. Da, oba zakonca delata napake. Toda kadar se to zgodi, imata priložnost, da se iz teh napak nekaj naučita, da drug drugemu odpustita in da dovolita ljubezni, da docela deluje kot »popolna vez«. (Kol. 3:13, 14) Še več, »ljubezen je potrpežljiva in prijazna.  [. . .] Ne zapisuje si hudega.« (1. Kor. 13:4, 5) Nesporazume je treba čim prej zgladiti. Zato naj bi se krščanska zakonca trudila rešiti kakršno koli nesoglasje še pred koncem dneva. (Efež. 4:26, 27) Za iskreno opravičilo, denimo »Žal mi je, ker sem te prizadel(a)«, sta potrebna ponižnost in pogum, toda zakonca bosta tako veliko lažje rešila probleme in se še bolj zbližala.

7., 8. a) Kaj Sveto pismo svetuje glede spolnih odnosov v zakonu? b) Zakaj naj bi si krščanska zakonca izkazovala nežnost?

⁷ V Svetem pismu je zapisan modri nasvet, ki lahko zakoncema pomaga, da imata uravnovešen pogled na izpolnjevanje zakonske dolžnosti. (Beri 1. Korinčanom 7:3–5.) Zelo pomembno je, da sta zakonca ljubeče obzirna do čustev in potreb drug drugega. Če mož z ženo ni nežen, bo ta morda težko uživala na tem področju v zakonu. Možem je naročeno, da s svojo ženo ravnajo »po spoznanju«. (1. Pet. 3:7) Do spolnih odnosov ne bi smelo priti s silo ali na zahtevo, temveč povsem naravno. Moški se pogosto hitreje odzovejo kakor ženske, toda v čustvenem pogledu bi morala biti na to pripravljena oba zakonca.

⁸ Sveto pismo ne postavlja določnih pravil glede ljubezenskih iger, povezanih z naravno spolno intimnostjo, namreč kakšne vrste so lahko in do kam lahko sežejo. Omenja pa izkazovanje nežnosti med dvema posameznikoma. (Vis. p. 1:2; 2:6) Krščanska zakonca bi morala biti drug do drugega nežna.

9. Zakaj se ne bi smeli spolno zanimati za koga, ki ni naš zakonec?

⁹ Posameznik, ki ima močno ljubezen do Boga in bližnjega, ne bo nikomur in ničemur dovolil kvarno vplivati na njegovo zakonsko zvezo. V nekaterih zakonih je prišlo do napetosti ali pa so ti celo propadli, ker je bil zakonec zasvojen s pornografijo. Odločno se moramo upreti vsakršni težnji po tem, da bi nas privlačila pornografija ali da bi gojili kakršno koli neprimerno spolno zanimanje zunaj zakonske zveze. Celo če bi samo dajali vtis, da flirtamo s kom, ki ni naš zakonec, bi bilo takšno ravnanje neljubeče in bi se ga morali ogibati. Če bomo imeli v mislih, da Bog ve za vse naše misli in dejanja, nam bo to okrepilo željo, da mu ugajamo in ostanemo moralno čisti. (Beri Matej 5:27, 28; Hebrejcem 4:13.)

10., 11. a) Kako pogosto pride do razveze? b) Kaj Sveto pismo pravi glede ločitve? c) Kaj bo zakoncem pomagalo, da se ne ločijo prehitro?

¹⁰ Zaradi resnih in dolgotrajnih težav v zakonu nekateri pari morda razmišljajo o ločitvi ^[2] ali razvezi. V nekaterih deželah se več kot polovica vseh zakonov konča z razvezo. To se sicer ne zgodi tako pogosto v krščanski občini, toda vseeno smo zaskrbljeni, ker je med Božjim ljudstvom vse več parov, ki imajo zakonske težave.

¹¹ Sveto pismo tako svetuje: »Naj žena ne zapušča svojega moža. Če pa bi ga že zapustila, naj ostane neporočena ali pa naj se spet spravi s svojim možem, in mož naj ne zapušča svoje žene.« (1. Kor. 7:10, 11) Ločitve ne bi smeli jemati na lahko. Čeprav je ločitev morda videti kot rešitev resnih zakonskih težav, pogosto povzroči samo še več problemov. Jezus je po tem, ko je ponovil Božje besede, da bo moški zapustil očeta in  mater ter se bo držal svoje žene, dejal: »Kar je torej Bog združil, naj noben človek ne ločuje.« (Mat. 19:3–6; 1. Mojz. 2:24) To tudi pomeni, da niti mož niti žena ne bi smela ločiti tega, kar je »Bog združil«. Jehova gleda na zakon kot na zvezo za vse življenje. (1. Kor. 7:39) Dejstvo, da bomo morali vsi odgovarjati Bogu, bi moralo zakonce spodbuditi, da si iskreno prizadevajo hitro reševati težave, da ne bi postale še večje.

12. Zaradi česa morda prične zakonec razmišljati o ločitvi?

¹² Zakonske težave morda izvirajo iz nestvarnih pričakovanj. Ko se posamezniku ne uresničijo sanje glede srečnega zakona, se lahko počuti nezadovoljnega, prevaranega ali postane celo zagrenjen. Do spora lahko pride zaradi razlik v vzgoji ali različnega čustvenega odziva. Nesoglasja lahko nastanejo tudi zaradi denarja, zakončevih sorodnikov in vzgoje otrok. Vendar je pohvalno, da veliki večini krščanskih zakonskih parov uspe najti skupne rešitve za vse takšne probleme, saj dovolijo, da jih vodi Bog.

13. Kateri so upravičeni razlogi za ločitev?

¹³ Ločitev je lahko včasih upravičena. Namerno zanemarjanje odgovornosti v zvezi s preživljanjem, trpinčenje in popolno onemogočanje duhovnega življenja sozakonca so izjemne okoliščine, zaradi katerih se nekateri odločijo za ločitev. Kristjani, ki imajo v zakonu resne težave, bi se morali po pomoč obrniti na starešine. Ti izkušeni bratje lahko pomagajo poročenim parom udejanjati nasvete iz Božje Besede. Pri reševanju zakonskih težav bi prav tako morali prositi Jehova, naj nam da svojega duha in pomaga upoštevati biblijska načela ter kazati sad duha. (Gal. 5:22, 23) ^[3]

14. Kaj Sveto pismo svetuje kristjanom, katerih zakonec ni Jehovov častilec?

¹⁴ V nekaterih primerih je kristjan poročen s posameznikom, ki ni Jehovov služabnik. Sveto pismo navaja dobre razloge, zakaj naj bi takšni pari ostali skupaj. (Beri 1. Korinčanom 7:12–14.) Naj se neverujoči zakonec zaveda ali ne, je »posvečen«, zato ker je poročen z Božjim služabnikom. Otroci, ki se jima rodijo, veljajo za »svete«, in zato Bog nanje gleda z odobravanjem. Pavel je dopovedoval: »Kako namreč veš, žena, da ne boš rešila svojega moža? Ali kako veš, mož, da ne boš rešil svoje žene?« (1. Kor. 7:16) V skoraj vsaki občini Jehovovih prič so poročeni pari, ko je eden izmed zakoncev kristjan in pomaga sozakoncu do rešitve.

15., 16. a) Kaj Sveto pismo svetuje krščanskim ženam, katerih mož ni Božji služabnik? b) Kako naj ravna kristjan, če se neverujoči zakonec odloči oditi?

¹⁵ Apostol Peter krščanskim ženam svetuje: »Podrejajte [se] svojemu možu, da bi ga, če kateri ni poslušen besedi, pridobile brez besed, s svojim vedenjem, ker bo na lastne oči videl vaše čisto vedenje in globoko spoštovanje.« Žena lahko z vedenjem, ki odseva »mirnega in blagega duha, ki je v Božjih očeh veliko vreden«, svojega moža prej pritegne k pravemu čaščenju, kot če bi mu kar naprej govorila o krščanskem verovanju. (1. Pet. 3:1–4)

¹⁶ Kaj, če se neverujoči zakonec odloči, da se bo ločil? Sveto pismo pravi: »Če pa neverni odhaja, naj odide. Brat ali sestra v takšnem primeru nista suženjsko vezana. Bog vas je poklical k miru.« (1. Kor. 7:15) To ne pomeni, da je kristjan sedaj svetopisemsko prost za ponovno poroko, toda ni mu treba siliti neverujočega  zakonca, naj ostane. Ločitev bo morda prinesla nekoliko miru. Kristjan lahko upa, da se bo zakonec, ki se je odločil oditi, čez čas vrnil z željo, da skupaj ohranita zakon, in bo nazadnje postal Jehovov služabnik.

17. Čemu bi morali dati prednost krščanski zakonci?

¹⁷ Smo globoko v »zadnjih dneh«, zato se spoprijemamo s »kritičnimi časi«, v katerih je težko živeti. (2. Tim. 3:1–5) Toda če skrbimo za svojo duhovnost, se bomo lažje ubranili negativnih vplivov tega sveta. »Ostalo je le še malo časa,« je napisal Pavel. »Odslej naj bodo tisti, ki imajo ženo, kakor da je ne bi imeli, [. . .] in kateri svet uporabljajo, kakor da ga ne bi porabljali do konca.« (1. Kor. 7:29–31) Pavel s tem ni hotel poročenim reči, da lahko zanemarjajo svoje zakonske dolžnosti. Vendar ker je ostalo le še malo časa, bi morali dati prednost duhovnim stvarem. (Mat. 6:33)

18. Zakaj je lahko zakonska zveza kristjanov srečna in uspešna?

¹⁸ Čeprav živimo v zelo težkih časih in zakonske zveze okrog nas razpadajo, je lahko naš zakon srečen in uspešen. Res, poročeni kristjani, ki se oklepajo Jehovovega ljudstva ter upoštevajo svetopisemske nasvete in sprejemajo vodstvo Jehovovega svetega duha, lahko ohranijo to, »kar je [. . .] Bog združil«. (Mar. 10:9)