PRI dvanajstih letih sem se prvič zavedal, da imam nekaj dragocenega, kar lahko dam drugim. Na zboru me je neki brat vprašal, ali bi rad oznanjeval. »Da,« sem odvrnil, čeprav do tedaj še nikoli nisem oznanjeval. Šla sva na področje in izročil mi je nekaj brošuric o Božjem kraljestvu. »Ti obišči stanovalce na tej strani ulice, jaz pa bom šel na drugo stran,« mi je rekel. Ves živčen sem hodil od hiše do hiše in na svoje presenečenje kmalu razdelil vse brošurice. Očitno so mnogi želeli dobiti to, kar sem jim ponujal.

Rodil sem se leta 1923 v mestu Chatham v angleški grofiji Kent. Odraščal sem v svetu, polnem razočaranih ljudi. Velika vojna ni izpolnila obljub o boljšem svetu. Moji starši so bili razočarani tudi nad baptističnimi pastorji, ki so se, kot je bilo videti, zanimali zgolj za lastno dobro. Ko sem bil star približno devet let, je mama začela hoditi v dvorano Mednarodnega združenja Preučevalcev Biblije (International Bible Students Association), kjer so ljudje, ki so sprejeli ime Jehovove priče, organizirali »razrede« oziroma shode. Ena izmed tamkajšnjih sester je nas otroke poučevala z Biblijo in knjigo Harfa Božja. To, kar sem se učil, mi je bilo všeč.

V najstniških letih sem ljudi zelo rad seznanjal z upanjem iz Božje Besede. Največkrat sem sam oznanjeval po hišah, ko pa sem oznanjeval z drugimi, sem se od njih veliko naučil. Nekega dne sva denimo s starejšim bratom kolesarila proti oznanjevalskemu področju. Ko sva se peljala mimo duhovnika, sem rekel: »Glej ga kozla!« Brat je stopil s kolesa in me povabil, da se usedeva na hlod. Vprašal me je: »Kdo te je pooblastil, da sodiš, kdo je kozel? Raje bodiva vesela, da imava nekaj, kar lahko dava drugim, namreč sporočilo o dobri novici, sodbo pa prepustiva Jehovu.« V tistih zgodnjih letih sem se veliko naučil o tem, kaj zares osrečuje, in sicer dajanje. (Mat. 25:31–33; Apd. 20:35)

Od nekega drugega starejšega brata sem se naučil, da moramo za to, da bi nas dajanje osrečilo, včasih potrpežljivo vztrajati. Njegova žena ni marala Jehovovih prič. Nekega dne me je povabil k sebi domov na prigrizek. Ker je bil na oznanjevanju, se je žena tako razjezila, da je v naju začela metati čajne vrečke. Ni je kregal, ampak je čaj veselo pospravil. Leta kasneje je bil za svojo  potrpežljivost poplačan. Njegova žena se je krstila in postala Jehovova priča.

Moja želja, da druge seznanjam z upanjem na prihodnost, je še naprej rasla. Tako sva se marca 1940 z mamo krstila v mestu Dover. Septembra 1939, ko sem bil star 16 let, je Velika Britanija napovedala vojno Nemčiji. Junija 1940 sem s hišnega praga opazoval tovornjake, na katerih se je peljalo na tisoče močno pretresenih vojakov. Bili so preživelci bitke pri Dunkerquu. V njihovih očeh ni bilo zaznati trohice upanja in iz vsega srca sem jim želel povedati o Božjem kraljestvu. Kasneje istega leta se je začelo redno bombardiranje na Veliko Britanijo. Vsako noč sem opazoval eskadrilje nemških bombnih letal, ki so letela nad našim krajem. Žvižgajoč pisk padajočih bomb je še dodajal k naši grozi. Naslednje jutro smo povsod videli uničene hiše. Vse bolj sem se zavedal, da je Kraljestvo moje edino upanje za prihodnost.

Šele leta 1941 sem se zares odločil za življenje, ki me še danes zelo osrečuje. Zaposlen sem bil pri kraljevi ladjedelnici v Chathamu kot ladjedelski vajenec. To je bilo zelo iskano delovno mesto z odličnimi ugodnostmi. Jehovovi služabniki so že dolgo vedeli, da kristjani ne smejo sodelovati v nobenem boju med narodi. Leta 1941 pa smo razumeli, da ne smemo biti zaposleni v vojaški industriji. (Jan. 18:36) Ker so v ladjedelnici izdelovali podmornice, sem se odločil, da je čas, da pustim službo in začnem polnočasno oznanjevati. Moja prva dodelitev je bila v Cirencesterju, slikovitem mestu v pokrajini Cotswolds.

Pri 18 letih so me za devet mesecev zaprli, ker nisem hotel opravljati vojaške službe. Bilo je strašno, ko so vrata moje celice prvič zaloputnila za menoj in sem ostal čisto sam. Toda kaj kmalu so me pazniki in zaporniki začeli spraševati, zakaj sem v zaporu, in z veseljem sem jim razložil svoje verovanje.

Ko sem prišel iz zapora, so me prosili, naj se pridružim Leonardu Smithu * pri oznanjevanju po mestih v naši domači grofiji Kent. Leta 1944 je na Kent padlo več kot tisoč brezpilotnih reaktivnih letal, polnih eksploziva. Z Leonardom sva živela ravno na področju, nad katerim je potekal zračni koridor med Evropo, ki je bila pod nacistično oblastjo, in Londonom. Takšna letala so se imenovala leteče bombe. To je bila prava kampanja groze.  Če je namreč brenčanje motorja ponehalo, čemur smo bili pogosto priča, smo vedeli, da se bo letalo čez nekaj sekund zrušilo in eksplodiralo. V tistem času sva z neko petčlansko družino preučevala Sveto pismo. Včasih smo sedeli pod železno mizo, ki je bila družini v zaščito, če bi se hiša zrušila. Celotna družina se je nazadnje krstila.

Po vojni sem dve leti pioniral na južnem Irskem. Sploh se nismo zavedali, kako drugačna je Irska od Anglije. Hodili smo od vrat do vrat, se predstavili kot misijonarji ter prosili za prenočišče. Na ulici pa smo ponujali naše revije. Takšno početje je bilo v tej katoliški deželi povsem »neumno«! Ko nam je neki moški zagrozil s pestmi, sem se pritožil policistu, ta pa mi je odvrnil: »Kaj pa ste pričakovali?« Nismo se zavedali, kolikšno moč so imeli duhovniki. Poskrbeli so, da so tisti, ki so sprejeli naše knjige, izgubili službo in da so nas ljudje, pri katerih smo prenočevali, spodili stran.

Kmalu smo se nekaj naučili. Po prihodu na novo področje je bilo najboljše, da smo se s kolesom odpravili daleč stran od našega prenočišča in oznanjevali samo tam, kjer je služboval drug duhovnik. Na koncu smo obiskali še ljudi, ki so živeli v bližini. V Kilkennyju smo kljub grožnjam nasilne drhali z nekim mladeničem trikrat na teden preučevali Sveto pismo. Zelo sem užival, ko sem druge poučeval o biblijskih resnicah, zato sem se prijavil na Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead, da bi se izšolal za misijonarja.

Po petmesečnem tečaju v zvezni državi New York smo bili štirje diplomanti šole Gilead dodeljeni na majhne otoke v Karibskem morju. Novembra 1948 smo se vkrcali na 18-metrsko dvojambornico Sibia in odrinili iz New Yorka. Pred tem nisem še nikoli jadral, zato sem bil ves iz sebe. Eden izmed naše četverice, Gust Maki, je bil izkušen kapitan. Naučil nas je nekaj pomorskih veščin, denimo, kako dvigniti in spustiti različna jadra, kako ohranjati želeno smer in kako jadrati proti vetru. Gust je 30 dni spretno krmaril naše plovilo skozi nevarne viharje, dokler nismo pripluli do Bahamov.

Potem ko smo nekaj mesecev oznanjevali na majhnih bahamskih otokih, smo odpluli proti Zavetrnim in Privetrnim otokom, ki se raztezajo kakih 800 kilometrov, in sicer od Deviškega otočja blizu Portorika pa skoraj vse do Trinidada. Pet let smo oznanjevali predvsem na oddaljenih otokih, kjer ni bilo Prič. Včasih kar nekaj tednov nismo mogli poslati pošte ali pa je prejeti. Toda bili smo zelo veseli, da smo lahko Jehovovo besedo razglašali po otokih! (Jer. 31:10)

Vsakič, ko smo jadrnico zasidrali v zalivu, je zaradi našega prihoda med vaščani kar završalo. Ljudje so se zbrali na pomolu, da bi videli, kdo je prišel. Nekateri med njimi niso še nikoli videli dvojambornice ali belca. Otočani so bili prijazni in verni ljudje ter so dobro poznali Biblijo. Pogosto so nam dali sveže ribe, avokado in arašide. Na naši ladjici ni bilo veliko prostora za spanje, kuhanje ali pranje oblačil, vendar je nekako šlo.

Priveslali smo do obale in ves dan obiskovali ljudi. Povedali smo jim, da bo organiziran svetopisemski govor. Ob mraku smo zvonili na ladijski zvon. Čudovito je bilo videti, kako so se  prebivalci začeli zbirati. Ko so se spuščali po pobočju, so bili s svojimi oljnimi svetilkami podobni utripajočim zvezdam. Včasih je prišlo tudi po sto ljudi. Zadržali so se pozno v noč in postavljali vprašanja. Zelo radi so peli, zato smo jim natipkali in razdelili besedilo nekaterih kraljestvenih pesmi. Mi štirje smo se karseda potrudili z melodijo, ljudje pa so se nam pridružili in njihovi glasovi so se čudovito zlili z našimi. To so bili lepi časi!

Nekateri učenci so nas, potem ko smo z njimi končali svetopisemski tečaj za tisti dan, pospremili k naslednji družini in ostali še pri tamkajšnjem preučevanju. Ko smo v kraju preživeli nekaj tednov, smo morali naprej. Pogosto smo tiste, ki so pokazali največ zanimanja, prosili, naj preučujejo z drugimi, dokler se ne vrnemo. Prav lepo je bilo videti, kako resno so nekateri vzeli svojo nalogo.

Danes so številni od teh otokov živahna letovišča, toda v tistem času so to bili samotni kraji s turkiznimi lagunami, peščenimi plažami in palmami. Običajno smo od enega do drugega otoka jadrali ponoči. Ob naši jadrnici so igrivo plavali delfini. Vse, kar si lahko slišal, je bilo to, kako so pljuski rahlo udarjali ob ladjo, ko je premec rezal vodno gladino. Nad mirnim morjem je sijal mesec in slikal srebrno pot, ki se je vila proti obzorju.

Na teh otokih smo oznanjevali pet let. Potem smo odjadrali do Portorika, da bi tam dvojambornico zamenjali za motorno ladjo. Ko smo prispeli, sem spoznal ljubko misijonarko Maxine Boyd in se vanjo zaljubil. Maxine je že od otroštva goreče oznanjevala dobro novico. Kasneje je služila kot misijonarka v Dominikanski republiki, dokler je ni leta 1950 katoliška vlada izgnala iz države. Kot član posadke sem v Portoriku smel ostati le mesec dni. Kmalu naj bi odpluli do drugih otokov in odsotni bi bili več let. Zato sem si rekel: »Ronald, če hočeš to dekle, moraš hitro ukrepati.« Po treh tednih sem jo zasnubil in po šestih tednih sva bila že poročena. Z Maxine so naju kot misijonarja dodelili v Portoriko, in tako se nisem nikoli vkrcal na novo ladjo.

Leta 1956 sem postal okrajni nadzornik in z ženo sva začela obiskovati občine. Mnogi bratje in sestre so bili revni, a sva zelo uživala, ko sva jih obiskovala. Na primer, v vasi Potala Pastillo sta bili dve družini Prič z veliko otrok. Rad sem jim igral na flavto. Eno izmed deklic, Hildo, sem vprašal, ali bi želela oznanjevati skupaj z nama. Odvrnila je: »Bi, pa ne morem. Nimam čevljev.« Kupila sva ji čevlje, in pridružila se nama je pri oznanjevanju. Veliko kasneje, ko sva leta 1972 z Maxine obiskala brooklynski Betel, je k nama pristopila sestra, ki je ravnokar diplomirala na šoli Gilead. Bila je tik pred tem, da odpotuje na svojo dodelitev v Ekvador. Rekla nama je: »Najbrž se me ne spomnita, kajne? Sem deklica iz Pastilla, ki ni imela čevljev.« Bila je Hilda! Bili smo tako veseli, da smo kar zajokali!

Leta 1960 so naju prosili, da bi služila v portoriški podružnici, ki je bila v majhni enonadstropni hiši v predelu Santurce v San Juanu. Na začetku sem večino dela opravljal skupaj z Lennartom Johnsonom. Lennart in njegova žena sta bila prvi Jehovovi priči v Dominikanski republiki. V Portoriko sta prišla leta 1957. Kasneje je Maxine skrbela za naročnine na revije, ki jih je bilo več kot tisoč na teden. To delo je z veseljem opravljala, saj je razmišljala o vseh tistih, ki prejemajo duhovno hrano.

Rad delam v Betelu, ker je življenje tukaj osredinjeno na dajanje. Vendar ne gre brez izzivov. Na primer, leta 1967 smo v Portoriku organizirali prvo mednarodno zborovanje. Pod težo odgovornosti sem se počutil preobremenjenega. Portoriko je obiskal tudi Nathan Knorr, ki mu je bilo takrat zaupano vodstvo med Jehovovimi pričami. Zmotno je sklenil, da nisem poskrbel za prevoz gostujočih misijonarjev, čeprav sem to naredil. Kasneje mi je odločno svetoval glede tega, kako bi moral biti bolje organiziran, in mi rekel, da sem ga razočaral. Nisem se hotel prepirati z njim, toda čutil sem, da mi je bila storjena krivica, zato sem bil še dolgo za tem vznemirjen. Vendar ko sva z Maxine naslednjič srečala brata Knorra,  naju je ta povabil k sebi v sobo in nama pripravil kosilo.

Iz Portorika sva se večkrat odpravila v Veliko Britanijo in obiskala mojo družino. Ko sva z mamo sprejela resnico, je moj oče ni. Toda ko so občino obiskali betelski govorniki, jim je mama večkrat ponudila prenočišče na našem domu. Oče je videl, da so ti ponižni betelski nadzorniki drugačni od pastorjev, ki so se mu pred leti pristudili. Nazadnje se je leta 1962 krstil in postal Jehovova priča.

Moja draga žena Maxine je leta 2011 umrla. Zares komaj čakam, da jo bom spet videl, ko bo obujena. Tega se zelo veselim! Skupaj sva preživela 58 let in v tem času sva videla, kako je število Jehovovega ljudstva v Portoriku zraslo s kakih 650 Prič na 26.000! Nato se je leta 2013 portoriška podružnica združila s podružnico v Združenih državah. Takrat so me prosili, da bi služil v Wallkillu v New Yorku. Po 60 letih, preživelih na otoku, sem se počutil kot pravi Portoričan, kot coquí, priljubljena portoriška drevesna žabica, ki se zvečer oglaša ku-ki, ku-ki. Toda nastopil je čas, da grem naprej.

Še vedno z veseljem služim Bogu v Betelu. Zdaj imam že več kot 90 let in moja naloga je, da kot duhovni pastir spodbujam člane betelske družine. Povedali so mi, da sem obiskal že več kot 600 betelčanov, odkar sem prišel v Wallkill. Nekateri, ki pridejo k meni, se želijo pogovoriti o osebnih ali družinskih težavah. Drugi me prosijo za nasvet, kako lahko uspešno opravljajo svoje delo v Betelu. Spet druge, ki so se pred kratkim poročili, zanimajo nasveti glede zakonskega življenja. Nekateri so dobili novo dodelitev, da služijo na področju. Vsem, ki pridejo k meni, prisluhnem, in ko je primerno, jim pogosto rečem: »‚Bog ljubi veselega darovalca.‘ Torej veselo opravljaj svoje delo. Delaš za Jehova.« (2. Kor. 9:7)

Za to, da si v Betelu srečen, velja enako kot pri vsem drugem: Vedno imej v mislih, zakaj je to, kar delaš, pomembno. Kar koli delamo v Betelu, je sveta služba. S tem pomagamo »zvestemu in preudarnemu sužnju«, da brate in sestre po svetu oskrbuje z duhovno hrano. (Mat. 24:45) Jehova lahko hvalimo, kjer koli mu služimo. Zato z veseljem opravljajmo to, kar od nas pričakuje, saj »Bog ljubi veselega darovalca«.