To je bila samo ena od mnogih stvari, ki so jih Jezusu in njegovim učencem očitali nasprotniki. Mojzesova postava je vsebovala številne zapovedi, ki so se tikale obredne čistosti. Mednje so spadali zakoni glede bolezenskih izcedkov, gobavosti ter ravnanja s trupli ljudi in živali. V Postavi so bila zapisana navodila o tem, kako lahko človek zopet postane čist. To se je lahko storilo z darovanjem žrtev, umivanjem ali škropljenjem. (3. Mojz. 11–15; 4. Mojz. 19)

Judovski rabini so se pri teh zakonih spuščali v sleherno podrobnost. Neki vir pravi, da so za vsak vzrok za nečistost »ugotavljali, v katerih okoliščinah lahko do tega pride, kako in koliko se lahko prenese na druge, katere posode in predmeti lahko postanejo nečisti in kateri ne, ter nenazadnje, s katerimi sredstvi in obredi se doseže očiščenje«.

Jezusa so nasprotniki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu mož iz davnine, ampak jedo z nečistimi rokami?« (Mar. 7:5) Ti verski nasprotniki pri tem niso imeli v mislih upoštevanja higienskih predpisov. Zahtevali so, da se pred jedjo obredno izlije voda na roke. Prej omenjeni vir še dodaja: »Razpravljali so tudi o tem, s katerimi posodami izlivati vodo, kakšna voda je primerna, kdo naj bi jo izlival in po kolikšni površini rok naj bi se izlila.«

Jezusov odgovor na te zakone, ki so si jih izmislili ljudje, je bil preprost. Judovskim verskim voditeljem v prvem stoletju je dejal: »Izaija je čisto prav prerokoval o vas, hinavci, kakor piše: ‚To ljudstvo mi izkazuje čast s svojimi ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene [Jehova]. Zaman me častijo, saj so njihovi nauki le človeške zapovedi.‘ Božjo zapoved opuščate, oklepate pa se človeškega izročila.« (Mar. 7:6–8)