1., 2. a) Kako je nastala zakonska zveza? b) Kaj sta lahko prvi moški in ženska razumela glede zakona? (Glej sliko pri naslovu.)

ZAKONSKA zveza je zelo pomemben del življenja. Pregled njenega izvora in namena nam lahko pomaga pravilno gledati nanjo in še bolj uživati v blagoslovih, ki jih prinaša. Ko je Bog ustvaril prvega človeka, Adama, je k njemu privedel živali, da bi jih poimenoval. Toda »za človeka se ni našla pomočnica, ki bi ga dopolnjevala«. Zato je Bog povzročil, da je Adam trdno zaspal, mu vzel eno od reber, iz njega naredil žensko in mu jo privedel. (Beri 1. Mojzesova 2:20–24.) Tako lahko rečemo, da je ustanovitelj zakonske zveze Bog.

² Jezus je potrdil, da je bil Jehova ta, ki je izjavil naslednje: »Moški [bo] zapustil očeta in mater ter se bo držal svoje žene, in ta dva bosta eno telo.« (Mat. 19:4, 5) Bog je prvo žensko ustvaril iz Adamovega rebra. Prvi par bi moral iz tega dejstva jasno razumeti, kako tesna je njuna vez. Razveza ni bila predvidena pa tudi to ne, da bi posameznik imel več zakoncev hkrati.

3. Kaj je bil pomemben namen zakonske zveze?

³ Adam je bil navdušen nad svojo ljubko ženo, ki jo je kasneje poimenoval Eva. Ta naj bi ga »dopolnjevala«, bila naj bi mu »pomočnica«. Adam in Eva bi izpolnjevala vsak svojo vlogo moža oziroma žene in tako drug drugega dnevno osrečevala. (1. Mojz. 2:18) Pomemben namen zakonske zveze je bil ta, da se zemlja napolni z ljudmi. (1. Mojz. 1:28) Sinovi in hčere naj bi kljub ljubezni do svojih staršev te zapustili, da bi se poročili in si ustvarili lastno družino. Ljudje naj bi do razumne mere poselili zemljo in razširili svoj dom, dokler ne bi ves planet postal raj.

4. Kaj se je zgodilo prvemu zakonu?

⁴ Na prvi zakon se je zgrnila nesreča, ker sta Adam in Eva namenoma zlorabila svobodno voljo, tako da sta se uprla Jehovu. »Prakača«, Satan Hudič, je prevarala Evo. Zavedla jo je namreč v prepričanje, da bo, če bo jedla z »drevesa spoznanja dobrega in slabega«, deležna posebnega spoznanja in bo lahko sama odločala o tem, kaj je dobro in kaj slabo. Eva ni vprašala za mnenje svojega moža, in tako ni pokazala spoštovanja do njegovega glavarstva. Adam pa je, namesto da bi ubogal Boga, vzel sadež, ki mu ga je ponudila Eva. (Raz. 12:9; 1. Mojz. 2:9, 16, 17; 3:1–6)

5. Kaj se lahko naučimo iz tega, kar sta Adam in Eva odgovorila Jehovu?

⁵ Ko je Bog poklical Adama na odgovornost, je ta krivdo zvrnil na svojo ženo. Rekel je: »Žena, ki si mi jo dal, mi je dala sad z drevesa, pa sem jedel.« Eva pa je krivila kačo, češ da jo je prevarala. (1. Mojz. 3:12, 13) To so bili šepavi izgovori, ne pa tehtna opravičila! Prva dva človeka nista ubogala Jehova, zato ju je ta obsodil. Kakšno svarilo za nas! Da bi bil zakon uspešen, se mora vsak zakonec zavedati osebne odgovornosti do Jehova in ga ubogati.

6. Kako bi pojasnil 1. Mojzesovo 3:15?

⁶ Jehova je kljub temu, kar je Satan storil v Edenu, v prvi biblijski prerokbi človeštvu zagotovil upanje. (Beri 1. Mojzesova 3:15.) »Seme« »žene« naj bi zdrobilo to prvo uporno duhovno bitje. Jehova je s tem ljudem omogočil bežen vpogled v poseben odnos, ki ga ima z veliko množico pravičnih duhovnih bitij, ki mu služijo v nebesih. Sveto pismo je kasneje odkrilo, da bo Bog iz svoje ženi podobne organizacije poslal nekoga, ki bo »zdrobil« Hudiča in po katerem bo poslušnemu človeštvu omogočil to, kar je prvi človeški par izgubil – večno življenje na zemlji v skladu s prvotnim Božjim namenom. (Jan. 3:16)

7. a) Kaj se je zgodilo z zakonsko zvezo po uporu Adama in Eve? b) Kaj Sveto pismo zahteva od moža in žene?

⁷ Upor Adama in Eve je negativno vplival tako na njun zakon kot na vse kasnejše zakone. Eva in njene potomke naj bi denimo med nosečnostjo in porodom imele veliko bolečin. Žene naj bi hrepenele po svojem možu, možje pa naj bi gospodovali svoji ženi, celo nasilno, kot se to danes dogaja v številnih zakonih. (1. Mojz. 3:16) Sveto pismo od moža zahteva, da glavarstvo uveljavlja ljubeče. Po drugi strani pa se mora žena podrejati moževemu glavarstvu. (Efež. 5:33) Če krščanska zakonca med seboj sodelujeta, bo le redko prišlo do okoliščin, ki bi povzročale nesoglasja, ali pa do njih sploh ne bo prišlo.

8. Kakšna je zgodovina zakonske zveze od Adama do vesoljnega potopa?

⁸ Preden sta Adam in Eva zaradi greha in nepopolnosti umrla, sta imela sinove in hčere. (1. Mojz. 5:4) Njun prvorojenec Kajn se je poročil z eno izmed svojih sorodnic. Kajnov potomec Lameh je prvi, o katerem piše, da je imel dve ženi. (1. Mojz. 4:17, 19) V generacijah od Adama do potopa v Noetovih dneh so le redki posamezniki častili Jehova. Med njimi so bili Abel, Enoh ter Noe in njegova družina. V Noetovih dneh »so sinovi pravega Boga opazili, da so človeške hčere lepe,« pravi Biblija, »pa so si jih jemali za žene, in to vse, ki so si jih izbrali«. Iz teh nenaravnih zvez med utelešenimi angeli in ženskami so se rodili nasilni hibridni otroci, znani kot nefili. Še več, »človekova hudobnost na zemlji« je bila zelo velika in »vse misli človekovega srca« so se nenehno nagibale k slabemu. (1. Mojz. 6:1–5)

9. Kaj je Jehova naredil s hudobnimi v Noetovih dneh in kaj se lahko naučimo iz tega, kar se je zgodilo v tistem času?

⁹ Jehova se je v Noetovih dneh odločil, da bo povzročil potop, in tako uničil hudobne. Ljudje so bili v tistem času tako zaposleni z vsakodnevnim življenjem, tudi z zakonsko zvezo, da niso resno jemali tega, kar je »Noe, oznanjevalec pravičnosti,« govoril glede neizogibnega uničenja. (2. Pet. 2:5) Jezus je takratne razmere primerjal s tem, kar vidimo v naših dneh. (Beri Matej 24:37–39.) Danes večina ljudi noče prisluhniti dobri novici o Božjem kraljestvu, ki se oznanjuje po vsem svetu v pričevanje vsem narodom, preden bo uničena ta hudobna stvarnost. Vzemimo si k srcu, da niti družinskim zadevam, kot sta zakonska zveza in vzgoja otrok, ne bi smeli dovoliti, da nam popačijo pogled na to, kako blizu je Jehovov dan.

10. a) Kako so v številnih kulturah gledali na spolno nemoralo? b) Kakšen lep zgled sta v svojem zakonu dala Abraham in Sara?

¹⁰ Čeprav so Noe in njegovi trije sinovi imeli vsak po eno ženo, je bila poligamija v času očakov nekaj običajnega. V številnih kulturah je spolna nemorala postala normalen del življenja. Vpletali so jo celo v verske obrede. Abram (Abraham) in njegova žena Saraja (Sara) sta ubogala Boga in odpotovala v Kanaan. Ta dežela je bila prežeta z navadami, ki niso kazale nobenega spoštovanja do zakonske zveze. Jehova se je zato odločil, da bo uničil Sodomo in Gomoro, saj so prebivalci teh mest živeli skrajno nemoralno ali pa so takšno početje odobravali. Abraham je svojo družino ustrezno vodil, Sara pa je dala lep zgled, s tem da se je podrejala moževemu glavarstvu. (Beri 1. Petrovo 3:3–6.) Abraham je poskrbel, da se je njegov sin Izak poročil z Jehovovo častilko. Podobno je tudi Izak storil za svojega sina Jakoba, čigar sinovi so postali praočetje 12 Izraelovih rodov.

11. Kako je Mojzesova postava ščitila Izraelce?

¹¹ Jehova je kasneje sklenil zavezo s potomci Jakoba (Izraela). Mojzesova postava je uredila osnovne običaje, ki so izvirali iz časa očakov in so bili povezani z zakonsko zvezo, tudi poligamijo. Ker je prepovedovala poroko s krivimi častilci, je Izraelce duhovno ščitila. (Beri 5. Mojzesova 7:3, 4.) Ko je v zakonski  zvezi prišlo do resnih težav, so na pomoč velikokrat priskočili starešine. Nezvestobo, ljubosumnost in sumničavost so ustrezno reševali. Razveza je bila dovoljena, vendar je bila tudi ta zakonsko urejena. Mož se je lahko razvezal od svoje žene, če je glede nje našel »kaj nespodobnega«. (5. Mojz. 24:1) Kaj je bilo »nespodobno«, sicer ni določeno, toda logično lahko sklepamo, da pri tem ni šlo za malenkosti. (3. Mojz. 19:18b)

12., 13. a) Kako so nekateri možje v Malahijevih dneh ravnali s svojo ženo? b) Kakšne bodo danes posledice za kristjana, če zapusti svojega zakonca zaradi zakonca koga drugega?

¹² V dneh preroka Malahija je veliko Judov ravnalo zvijačno s svojo ženo, s tem da so se razvezali od nje, pri tem pa so navajali najrazličnejše izgovore. Takšni možje so se na tak način znebili žene svoje mladosti, morda zato, da bi se poročili z mlajšo ali celo poganko. Ko je bil Jezus na zemlji, so Judje še vedno ravnali zvijačno s svojo ženo, saj so se od nje razvezali »iz katerega koli vzroka«. (Mat. 19:3) Bog Jehova je sovražil takšno razvezo. (Beri Malahija 2:13–16.)

¹³ Za današnje Jehovove služabnike je zvijačno ravnanje v zakonski zvezi nekaj nedopustnega. Vendar predpostavimo, da poročen kristjan zapusti svojega zakonca zaradi zakonca koga drugega in se, potem ko doseže razvezo, z njim tudi poroči. Če se takšen kristjan zaradi tega ne kesa, bo izobčen, da bi občina ostala duhovno čista. (1. Kor. 5:11–13) Preden bi bil ponovno sprejet v občino, bi moral roditi »sadove, ki sodijo h kesanju«. (Luk. 3:8; 2. Kor. 2:5–10) Resda ni določeno, koliko časa mora miniti, preden je takšen posameznik ponovno sprejet, vseeno pa takšnega zvijačnega ravnanja, ki je sicer redko med Božjim ljudstvom, ne bi smeli kar spregledati. Mogoče bo moralo miniti kar nekaj časa – kakšno leto ali več – da bo grešnik lahko dokazal, da se zares kesa. Tudi če je posameznik ponovno sprejet, bo še vedno moral »pred Božjim sodnim stolom« odgovarjati glede tega, ali je bilo njegovo kesanje iskreno. (Rim. 14:10–12; glej Stražni stolp, 1. marec 1980, str. 31, 32.)

14. Kaj je bil namen Postave?

¹⁴ Izraelcem je več kot 1500 let življenje urejala Mojzesova postava. Božjim služabnikom je pomagala, da so pri družinskih in drugih zadevah imeli v mislih pravična načela, medtem ko jih je kot vzgojiteljica vodila do Mesija. (Gal. 3:23, 24) Bog je to Postavo z Jezusovo smrtjo odpravil in vzpostavil novo ureditev. (Heb. 8:6) V tej ureditvi niso bile več dovoljene nekatere stvari, ki jih je Postava dopuščala.

15. a) Katero merilo za zakonsko zvezo naj bi veljalo za krščansko občino? b) Kaj naj bi kristjan upošteval, ko razmišlja o razvezi?

¹⁵ Jezus je v odgovor na vprašanje, ki so mu ga postavili nekateri farizeji, povedal, da razveza, ki jo je omogočala Mojzesova postava, na začetku ni bila predvidena. Rekel je namreč: »Od začetka pa ni bilo tako.« (Mat. 19:6–8) Jezus je s tem nakazal, da bo za krščansko občino veljalo merilo za zakonsko zvezo, ki ga je Bog postavil v Edenu. (1. Tim. 3:2, 12) Ker mož in žena postaneta »eno telo«, bi morala biti tesno povezana in dovoliti, da ljubezen, ki jo čutita do Boga in drug do drugega,  krepi njuno vez. Posameznik, ki se od zakonca uradno razveže, toda ne zaradi spolne nemorale, ni prost za ponovno poroko. (Mat. 19:9) Seveda se lahko posameznik odloči, da bo zakoncu, ki je zagrešil prešuštvo, vendar se kasneje za to kesa, odpustil, tako kakor je prerok Ozej očitno odpustil svoji ženi Gomeri, ki je prešuštvovala. Podobno je Jehova izkazal usmiljenje skesanemu izraelskemu narodu, potem ko je ta duhovno prešuštvoval. (Ozej 3:1–5) Dobro je imeti v mislih tudi naslednje dejstvo: če posameznik ve, da je njegov zakonec zagrešil prešuštvo, pa se odloči, da bo z njim spet imel spolne odnose, s tem pokaže, da mu je oprostil, in tako nima več svetopisemskega temelja za razvezo.

16. Kaj je Jezus rekel glede samskosti?

¹⁶ Jezus je za tem, ko je nakazal, da je med pravimi kristjani edini razlog za razvezo spolna nemorala, govoril o »tistih, ki imajo [. . .] dar« samskega življenja. Rekel je še: »Kdor je pripravljen tako živeti, naj tako živi.« (Mat. 19:10–12) Mnogi so se odločili ostati samski, da bi lahko služili Jehovu brez premotitev. Zaradi tega si zaslužijo pohvalo.

17. Kaj lahko kristjanu pomaga pri odločitvi, ali naj se poroči ali ne?

¹⁷ Posameznik mora za to, da bi se lahko odločil, ali naj ostane samski ali pa se poroči, najprej v svojem srcu ugotoviti, ali lahko goji dar samskosti. Apostol Pavel je sicer priporočal samskost, vendar je rekel: »Ker je nečistovanje tako razširjeno, naj ima vsak moški svojo ženo in vsaka ženska svojega moža.« Dodal je: »Če se ne morejo obvladovati, naj se poročijo, ker je bolje poročiti se, kakor pa goreti od strasti.« Kristjanu lahko to, da se poroči, pomaga, da zaradi strasti ne bi popustil početjem, kot sta samozadovoljevanje in spolna nemorala. Dodaten dejavnik, ki ga velja upoštevati, so leta, saj je apostol še rekel: »Če pa kdo meni, da ne more obvladovati svojega spolnega poželenja in da je zanj boljše, da se poroči, zlasti če je že prešel cvet mladosti, naj stori, kar hoče. Tak ne greši. Naj se poročijo.« (1. Kor. 7:2, 9, 36; 1. Tim. 4:1–3) Vseeno pa posameznik ne bi smel hiteti v zakon zaradi navala strasti, ki utegne nastopiti v mladosti. Takrat morda še ni dovolj zrel za odgovornosti zakonskega življenja.

18., 19. a) Kaj je pomembno glede moškega in ženske, ki želita stopiti v krščanski zakon? b) O čem bo razpravljal naslednji članek?

¹⁸ V krščanski zakon bi morala stopiti moški in ženska, ki sta posvečena Jehovu in ga ljubita iz vsega srca. Poleg tega morata tako močno ljubiti drug drugega, da si želita stopiti na skupno življenjsko pot in se poročiti. Seveda bosta blagoslovljena, ker sta poslušala nasvet, naj se poročita »samo v Gospodu«. (1. Kor. 7:39) Po poroki pa se bosta nedvomno strinjala, da Biblija daje najboljše nasvete za uspešen zakon.

¹⁹ Naslednji članek bo razpravljal o svetopisemskih mislih, ki lahko pomagajo poročenim kristjanom spoprijeti se z izzivi, značilnimi za življenje v »zadnjih dneh«, ko imajo številni moški in ženske lastnosti, ki delujejo razdiralno na zakonsko zvezo. (2. Tim. 3:1–5) Jehova nam po svoji dragoceni Besedi daje to, kar potrebujemo, da bi bil naš zakon uspešen in srečen, medtem ko skupaj z njegovim ljudstvom hodimo po poti, ki vodi v večno življenje. (Mat. 7:13, 14)