»OČKA«, »ATI«, »STRIC«. Tako mi pogosto rečejo številni mladi v Betelu. Kot devetinosemdesetletniku mi je to všeč. Na te prisrčne izraze gledam kot na del nagrade, ki mi jo daje Jehova, ker mu polnočasno služim že 72 let. In glede na izkušnje, ki jih imam v Božji službi, lahko tem mladim iz srca zagotovim, da bodo nagrajeni za svoja dela, če svojim rokam ne bodo pustili, da omahnejo. (2. krn. 15:7)

Starša sta se v Kanado priselila iz Ukrajine. Naselila sta se v mestu Rossburn v provinci Manitoba. Moja draga mama je rodila osem fantov in osem deklet, in niti dva od otrok nista bila dvojčka. Jaz sem bil štirinajsti po vrsti. Oče je imel zelo rad Sveto pismo in nam ga je bral vsako nedeljo zjutraj, toda na religijo je gledal kot na pogruntavščino za pobiranje denarja. Pogosto je v šali rekel: »Zanima me, kdo je Jezusa plačeval za oznanjevanje in poučevanje.«

Štirje od mojih bratov in štiri od mojih sester so sčasoma sprejeli resnico. Sestra Rose je pionirala vse do svoje smrti. V zadnjih dneh pred smrtjo je vsakogar spodbujala, naj bo pozoren na Božjo Besedo. Govorila je: »Želim te videti v novem svetu.« Starejši brat Ted je bil sprva pridigar in glavna tema njegovih govorov je bil peklenski ogenj. Vsako nedeljo zjutraj je po radiu imel pridige in svojim poslušalcem vedno znova ostro poudarjal, da bodo grešniki večno goreli v neugasljivem peklenskem ognju. Vendar je kasneje postal zvest in goreč Jehovov služabnik.

Nekega dne v juniju 1944 sem prišel iz šole in na mizi v jedilnici našel brošurico z naslovom The Coming World Regeneration *. Prebral sem prvo stran, nato pa še drugo. Brošurice kar nisem mogel odložiti. Zatem ko sem prebral celo brošurico, sem sprejel odločitev – želim služiti Jehovu, tako kot mu je služil Jezus.

Kako se je brošurica znašla na naši mizi? Starejši brat Steve je povedal, da sta bila pri nas dva moška, ki sta »prodajala« knjige in brošurice. Rekel je: »Tole sem kupil, ker je stala samo pet centov.« Moška sta se vrnila naslednjo nedeljo. Povedala sta nam, da sta Jehovovi priči in da Priče  s Svetim pismom odgovarjajo na vprašanja, ki si jih ljudje morda postavljajo. To nam je bilo všeč, saj sta nas starša vzgojila tako, da smo spoštovali Božjo Besedo. Moška sta nam tudi povedala, da bodo Priče kmalu imele zborovanje v Winnipegu. V tem mestu pa je živela moja sestra Elsie. Odločil sem se, da obiščem zborovanje.

S kolesom sem se odpravil na skoraj 320 kilometrov dolgo pot do Winnipega. Vmes sem se ustavil v mestu Kelwood, kjer sta živela Pričevalca, ki sta nas obiskala. V Kelwoodu sem šel tudi na shod in spoznal, kaj je občina. Poleg tega sem dojel, da naj bi vsak moški, ženska in mladostnik poučeval od vrat do vrat, kot je to delal Jezus.

V Winnipegu sem srečal svojega starejšega brata Jacka, ki je na zborovanje pripotoval s severa Ontaria. Na prvem dnevu zborovanja je bilo objavljeno, da bo potekal krst. Z Jackom sva se odločila, da se bova krstila. Oba sva bila odločena, da bova čim prej po krstu začela pionirati. Jack je polnočasno službo začel takoj po zborovanju. Jaz pa sem bil star 16 let in sem se moral vrniti v šolo, toda naslednje leto sem tudi sam postal redni pionir.

Pionirati sem začel v mestu Souris, ki leži v provinci Manitoba, moj sodelavec pa je bil Stan Nicolson. Kmalu sem ugotovil, da pri pioniranju ne gre vedno vse gladko. Denarja sva imela vse manj, vendar nisva odnehala. Nekega dne sva se po celodnevnem oznanjevanju vračala domov. Bila sva povsem brez denarja in zelo lačna. Toda pred vrati naju je čakalo prijetno presenečenje – velika torba s hrano! Še danes ne vem, kdo jo je tja postavil. Tistega večera sva jedla kot kralja. Kako zelo sva bila nagrajena, ker svojim rokam nisva pustila, da omahnejo! Pravzaprav sem na koncu tistega meseca tehtal več kot kadar koli prej.

Nekaj mesecev kasneje so naju dodelili v mesto Gilbert Plains, ki leži kakih 240 kilometrov severno od Sourisa. V tistem času je imela vsaka občina na odru veliko tabelo, na kateri je bila mesec za mesecem prikazana oznanjevalska dejavnost občine. Ko se je nekega meseca dejavnost zmanjšala, sem imel v občini govor, da bi poudaril, da se morajo bratje in sestre izboljšati. Po shodu mi je neka starejša pionirka, ki je imela neverujočega moža, s solzami v očeh rekla: »Zelo sem se trudila, ampak preprosto nisem mogla narediti več, kot sem.« Takrat pa sem pričel jokati jaz in se ji opravičil.

Podobno kot se je zgodilo meni, se gorečim mladim bratom lahko zelo hitro zgodi, da naredijo takšne napake in so nato nad seboj razočarani. Toda iz izkušenj sem spoznal, da takrat svojim rokam ne smeš pustiti, da omahnejo. Najboljše je, da se iz napake nekaj naučiš, si to zapomniš in greš dalje. Če boš naprej zvesto služil Jehovu, boš nagrajen.

Zame je bila zares velika čast, da sem pri 21 letih obiskal 14. razred šole Gilead! Diplomirali smo februarja 1950. Približno četrtina razreda je bila poslana v francosko govorečo kanadsko provinco Quebec, kjer so Priče takrat hudo preganjali. Dodeljen sem bil v Val-d’Or, mesto v pokrajini, kjer se izkopava zlato. Nekega dne smo kot skupina odšli oznanjevat v sosednjo vas, Val-Senneville. Krajevni duhovnik nam je grozil, da bo z nami obračunal, če ne bomo nemudoma zapustili vasi. Zaradi te grožnje je prišlo do sodne obravnave, v kateri sem nastopil kot tožnik. Duhovnik je bil kaznovan z globo. *

Ta dogodek in številni podobni so postali del »Quebeškega boja«. V provinci Quebec je imela Katoliška cerkev več kot 300 let zelo veliko oblast. Duhovščina in njeni politični zavezniki so preganjali Jehovove priče. To je bilo težko obdobje in bilo nas je malo, toda svojim rokam  nismo pustili, da omahnejo. Odkritosrčni Quebečani so se odzvali na sporočilo. Preučeval sem s kar nekaj posamezniki, ki so kasneje sprejeli resnico. Svetopisemski tečaj sem vodil tudi z neko desetčlansko družino. Vsi njeni člani so začeli služiti Jehovu. Njihov pogumni zgled je spodbudil druge, da so zapustili Katoliško cerkev. Nismo nehali oznanjevati in nazadnje smo v boju zmagali!

Leta 1956 sem bil dodeljen na Haiti. Večini tamkajšnjih novih misijonarjev je učenje francoščine delalo preglavice, toda kljub temu so jim ljudje prisluhnili. Misijonar Stanley Boggus je rekel: »Začudeni smo bili, da so nam ljudje po svojih najboljših močeh pomagali, ko smo se trudili govoriti francosko.« Sprva sem bil v prednosti, saj sem se francoščino učil v Quebecu. Vendar smo kmalu ugotovili, da večina krajevnih bratov in sester govori le haitijsko kreolščino. Če smo torej kot misijonarji želeli biti učinkoviti, smo se morali naučiti krajevnega jezika. To smo tudi storili in za trud smo bili nagrajeni.

Da bi bratom in sestram še bolj pomagali, nam je Vodstveni organ odobril prevajanje Stražnega stolpa in drugih publikacij v haitijsko kreolščino. Število prisotnih na shodih se je po vsej državi naglo povečalo. Leta 1950 je bilo na Haitiju 99 oznanjevalcev, toda do leta 1960 je to število poskočilo na več kot 800 oznanjevalcev! V tistem času sem začel služiti v Betelu. Leta 1961 mi je bilo v veselje sodelovati pri vodenju Kraljestvene strežbene šole. Šolanja se je udeležilo 40 občinskih nadzornikov in posebnih pionirjev. Na zborovanju januarja 1962 smo usposobljene krajevne brate spodbudili, naj se dajo na razpolago, in nekateri so bili postavljeni za posebne pionirje. To se je izkazalo za času primerno, saj se je na obzorju že risalo nasprotovanje.

Takoj po zborovanju, 23. januarja 1962, so naju z misijonarjem Andrewem D’Amicom v podružnici aretirali, poleg tega pa so zaplenili tudi zalogo revije Prebudite se!, in sicer številko  8. januar 1962 (v francoščini). V tej številki Prebudite se! je bil članek, v katerem so bili citirani francoski časopisi, ki so poročali, da je na Haitiju splošno razširjen vudu. Nekaterim ta trditev ni bila všeč in zatrjevali so, da smo članek napisali v podružnici. Nekaj tednov kasneje smo bili misijonarji izgnani iz države. * Toda usposobljeni krajevni bratje so čudovito nadaljevali delo. Danes se veselim z njimi, ker so pokazali zdržljivost in so duhovno napredovali. Zdaj imajo v haitijski kreolščini celó Sveto pismo – prevod novi svet. O tem smo lahko takrat samo sanjali.

S Haitija so me kot misijonarja dodelili v Srednjeafriško republiko. Kasneje sem tam služil kot potujoči nadzornik in nato kot nadzornik podružnice.

V tistem času je bilo veliko kraljestvenih dvoran zelo preprostih. Naučil sem se v goščavi nabirati slamo in z njo prekrivati strehe. Za mimoidoče je bila prava predstava, ko so me opazovali, kako se mučim s tem novim opravilom. Vendar sem s svojim zgledom spodbudil brate in sestre, da so bolj sodelovali pri gradnji in vzdrževanju svojih kraljestvenih dvoran. Verski voditelji so se nam posmehovali, ker so njihove cerkve imele pločevinaste strehe, naše dvorane pa ne. Nismo se pustili motiti, ampak smo še naprej imeli preproste s slamo pokrite kraljestvene dvorane. Posmehovati so se nam nehali, zatem ko je glavno mesto Bangui prizadela huda nevihta. Nevihta je dvignila pločevinasto streho neke cerkve in jo treščila na glavno ulico. Slamnate strehe naših kraljestvenih dvoran pa so ostale na svojem mestu. Da bi se delo za Kraljestvo bolje nadzorovalo, smo zgradili novo podružnico in misijonarski dom, in to v zelo kratkem času – v natanko petih mesecih. *

Leta 1976 so delovanje Jehovovih prič v Srednjeafriški republiki prepovedali. Dodeljen sem bil v N’Djameno, glavno mesto sosednjega Čada. Dobra stran tega je bila, da sem tam srečal gorečo pionirko Happy, ki je po rodu iz Kameruna. Poročila sva se 1. aprila 1978. Istega meseca je izbruhnila državljanska vojna, zato sva kot veliko drugih pobegnila na jug države. Ko je bilo spopadov konec, sva se vrnila in ugotovila, da je bil med vojno najin dom sedež neke oborožene skupine. Izginila ni samo literatura, ampak tudi Happyjina poročna obleka in najina poročna darila. Toda svojim rokam nisva pustila, da omahnejo. Še vedno sva imela drug drugega in veselila sva se nadaljnjega služenja.

Čez približno dve leti je bila v Srednjeafriški republiki prepoved umaknjena. Vrnila sva se in služila v potujočem delu. Najin dom je bil kombi z zložljivo posteljo, sodom, ki je lahko držal 200 litrov vode, plinskim hladilnikom in plinskim kuhalnikom. Potovati je bilo težko. Na nekem potovanju so naju ustavili na nič manj kot 117 policijskih kontrolnih točkah.

Temperatura se je pogosto dvignila vse tja do 50 stopinj Celzija. Na zborih je bilo včasih težko dobiti dovolj vode za krst. Zato so bratje kopali po suhih rečnih strugah in malo po malem zbrali zadostno količino vode za krst. Posameznike smo pogosto krščevali v sodu.

Leta 1980 so naju premestili v Nigerijo. Tam sva dve leti in pol pomagala pri pripravah za gradnjo nove podružnice. Bratje so kupili enonadstropno skladišče. To naj bi razstavili in nato sestavili na našem zemljišču. Nekega jutra sem splezal precej visoko na skladišče, da bi pomagal pri razstavljanju. Okoli poldneva sem se začel spuščati po isti poti, po kateri sem se prej povzpel. Toda zaradi del stvari niso bile več na istem mestu, zato sem stopil v prazno in padel  s skladišča. Vse skupaj je bilo videti zelo hudo, toda po rentgenskem slikanju in pregledu je zdravnik rekel Happy: »Ne skrbite. Natrgal si je le nekaj vezi. Čez kak teden bo spet dober.«

Leta 1986 sva se preselila v Slonokoščeno obalo in tam služila v potujočem delu. To delo naju je poneslo tudi v sosednji Burkina Faso. Nikoli si nisem predstavljal, da bo leta kasneje Burkina Faso za nekaj časa postal najin dom.

Kanado sem zapustil leta 1956, toda leta 2003 sem se po 47 letih vrnil, tokrat s Happy. Dodelili so naju v Betel. Na papirju sva bila Kanadčana, toda čutila sva, da spadava v Afriko.

Nato sva leta 2007, ko sem imel 79 let, spet odšla v Afriko! Dodelili so naju v Burkina Faso in tam sem pomagal kot član deželnega odbora. Tamkajšnja pisarna je kasneje postala dislocirana prevajalska pisarna pod nadzorom podružnice v Beninu. Avgusta 2013 so naju premestili v beninski Betel.

Čeprav imam fizične omejitve, mi je oznanjevanje še vedno zelo pri srcu. V zadnjih treh letih sem lahko s prijazno pomočjo starešin in ljubečo podporo žene pomagal do krsta dvema svetopisemskima učencema, Gédéonu in Frégisu. Zdaj oba goreče služita Jehovu.

Nato so naju z ženo premestili v podružnico v Južni Afriki. Tu betelska družina prijazno skrbi za moje zdravje. Južna Afrika je sedma afriška država, v kateri lahko služim. Oktobra 2017 pa sva bila deležna izrednega blagoslova. Lahko sva bila prisotna na posvetitvi svetovnega središča v Warwicku v zvezni državi New York. To je bilo zares nekaj nepozabnega!

V angleškem Letopisu 1994, na strani 255, piše: »Vse, ki v sveti službi vztrajate že vrsto let, spodbujamo: ‚Bodite torej pogumni! Vaše roke naj ne omahnejo, saj boste nagrajeni za svoja dela.‘ (2. krn. 15:7)« S Happy sva odločena, da bova to še naprej upoštevala in druge spodbujala, naj delajo enako.