ALI želiš imeti v občini kakšno nalogo, ki je trenutno ne moreš opravljati? Morda je to odgovornost, ki jo ima nekdo drug. Ali pa je to neka dodelitev oziroma naloga, ki si jo imel v preteklosti. Vendar zaradi starosti, slabega zdravja, finančnih težav ali družinskih odgovornosti ne moreš več narediti toliko, kot si nekoč. Morda pa si zaradi sprememb v organizaciji moral prenehati opravljati neko nalogo, ki si jo opravljal že zelo dolgo. Ne glede na razlog morda meniš, da pri služenju Bogu ne moreš delati vsega, kar bi rad. Razumljivo je, da si v takšnih okoliščinah včasih lahko razočaran. Kaj ti lahko pomaga, da te ne bodo premagali negativni občutki, kot so malodušje, zagrenjenost ali jeza? Kako lahko ohraniš veselje?

Iz zgleda Janeza Krstnika se lahko veliko naučimo o tem, kako ohraniti veselje. Janez je imel izjemno čast, da je lahko sodeloval pri delu za Jehova, vendar verjetno ni pričakoval tega, kar se mu je zgodilo v življenju. Verjetno si ni predstavljal, da bo v ječi preživel več časa, kot je pred tem oznanjeval. Toda Janez je ohranjal veselje in imel pozitivno stališče do konca svojega življenja. Kaj mu je pri tem pomagalo? Kako lahko ohranjamo veselje tudi takrat, ko doživljamo razočaranja?

Spomladi leta 29 n. št. je Janez začel opravljati nalogo predhodnika Mesija. Govoril je: »Pokesajte se, ker se je približalo nebeško kraljestvo.« (Mat. 3:2; Luk. 1:12–17) Številni so se odzvali. Množice so prišle od daleč, da bi slišale njegovo sporočilo. Mnogi so se pokesali in krstili. Janez je pogumno svaril samopravične verske voditelje, da jih čaka obsodba, če se ne bodo spremenili. (Mat. 3:5–12) Njegova služba je doživela vrhunec jeseni leta 29 n. št., ko je krstil Jezusa. Od takrat dalje je druge usmerjal, naj sledijo Jezusu, obljubljenemu Mesiju. (Jan. 1:32–37)

Jezus je glede Janezove edinstvene vloge dejal: »Med temi, ki so se rodili  ženam, ni bilo večjega od Janeza Krstnika.« (Mat. 11:11) Janez se je brez dvoma zelo veselil blagoslovov, ki jih je bil deležen. Podobno kot Janez tudi danes mnogi prejmejo bogate blagoslove. Poglejmo si zgled brata Terryja. Skupaj z ženo Sandro sta že več kot 50 let v polnočasni službi. Terry pravi: »Imel sem veliko čudovitih nalog. Služil sem kot pionir, betelčan, posebni pionir, okrajni nadzornik, območni nadzornik in sedaj ponovno kot posebni pionir.« V veselje nam je, ko prejmemo teokratične naloge. Toda kot bomo videli iz Janezovega zgleda, se moramo truditi, da ostanemo veseli, ko se nam spremenijo okoliščine.

Janez Krstnik je ostal vesel, ker je bil hvaležen, da je lahko služil Jehovu. Razmislimo o naslednjem. Po Jezusovem krstu je imel Janez vse manj sledilcev, medtem ko jih je imel Jezus vedno več. Janezovi učenci so bili zaradi tega zaskrbljeni, zato so pristopili k Janezu in mu rekli: »Glej, ta krščuje in vsi hodijo k njemu.« (Jan. 3:26) Janez jim je odgovoril: »Kdor ima nevesto, je ženin. Ženinov prijatelj pa se, ko stoji in posluša ženina, zelo veseli njegovega glasu. Zato je to moje veselje zdaj dopolnjeno.« (Jan. 3:29) Janez ni tekmoval z Jezusom niti ni menil, da je njegovo delo ničvredno, ker je bila Jezusova služba pomembnejša. Ohranil je veselje, ker je cenil svojo vlogo, ki jo je imel kot »ženinov prijatelj«.

Janezu je stališče, ki ga je imel, pomagalo ostati vesel, čeprav njegova naloga ni bila lahka. Janez je bil na primer nazirec od rojstva in zato ni smel piti vina. (Luk. 1:15) Jezus je zanj rekel, da »ni ne jedel ne pil«, in s tem usmeril pozornost na njegovo preprosto življenje. Toda Jezusovi učenci niso imeli takšnih omejitev in so živeli tako kot drugi ljudje. (Mat. 11:18, 19) Poleg tega Janez ni delal čudežev, toda vedel je, da so to moč dobili Jezusovi učenci, med katerimi so bili tudi nekateri, ki so prej sledili Janezu. (Mat. 10:1; Jan. 10:41) Ni dovolil, da bi ga te razlike odvrnile od služenja Bogu, in je ostal zvest nalogi, ki jo je dobil od Jehova.

Če cenimo trenutno dodelitev, ki jo imamo v Jehovovi službi, lahko ohranjamo veselje. Terry, ki smo ga prej omenili, pravi: »Osredotočil sem se na vsako dodelitev, ki sem jo dobil.« Ko razmišlja o svoji polnočasni službi, pravi: »Ničesar ne obžalujem, ampak imam veliko lepih spominov.«

Svoje veselje v Božji službi lahko okrepimo, če razmišljamo, kaj je tisto, zaradi česar je vsaka teokratična naloga ali dodelitev zares dragocena. V čast nam je, da smo »Božji sodelavci«. (1. Kor. 3:9) Kot lahko z loščenjem ohranimo sijaj dragocenega izdelka, tako lahko ohranimo veselje, če premišljujemo o časti, ki jo imamo, ker delamo za Jehova. Svojega truda ne bomo primerjali s tem, koliko se trudijo drugi. Na svoje naloge ne bomo gledali kot na manj vredne od nalog, ki jih imajo drugi. (Gal. 6:4)

Janez je morda vedel, da ne bo dolgo opravljal svoje službe, vendar se verjetno ni zavedal, kako nepričakovano se bo končala. (Jan. 3:30) Leta 30 n. št., šest mesecev po tem, ko se je Jezus krstil, je kralj Herod dal Janeza zapreti. Vendar je Janez naredil vse, kar je lahko, da je še naprej oznanjeval. (Mar. 6:17–20) Kaj mu je pomagalo, da je ostal vesel kljub tem spremembam? Ostal je osredotočen na duhovne stvari.

Medtem ko je bil Janez v ječi, je prejel poročila o vse večjih Jezusovih delih. (Mat. 11:2; Luk. 7:18) Bil je prepričan, da je Jezus Mesija. Vendar je morda razmišljal, kako bo Jezus izpolnil vse, kar je v Svetih spisih zapisano, da bo Mesija naredil. Ali naj bi Jezus kmalu zakraljeval glede na to, da naj bi Mesija prejel kraljevsko oblast? Ali bo lahko zaradi tega Janez osvobojen iz ječe? Janez  je želel izvedeti več o tem, kaj bo Jezus naredil. Zato je k Jezusu poslal dva svoja učenca z vprašanjem: »Ali si ti Tisti, ki prihaja, ali naj čakamo drugega?« (Luk. 7:19) Jezus ju je poslal nazaj in jima naročil, naj Janezu rečeta: »Slepi zdaj vidijo, hromi hodijo, gobavci se očiščujejo, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo in revnim se oznanja dobra novica.« (Luk. 7:20–22) Ko sta se učenca vrnila, je Janez prav gotovo pozorno poslušal, ko sta opisovala, kako je Jezus čudežno ozdravil mnoge.

Janeza je to poročilo prav gotovo okrepilo. S tem je dobil potrdilo, da Jezus izpolnjuje mesijanske prerokbe. Čeprav Jezus ni osvobodil Janeza iz ječe, je ta vedel, da njegovo delo ni bilo zaman. Kljub svojim okoliščinam je imel razloge, da je bil vesel.

Če se tako kot Janez osredotočamo na duhovne stvari, bomo zdržali z veseljem in potrpežljivostjo. (Kol. 1:9–11) Vztrajali bomo lahko, če bomo brali Sveto pismo in o prebranem poglobljeno premišljevali. To nas bo spomnilo, da naše delo za Boga ni nikoli zaman. (1. Kor. 15:58) Sandra pravi: »To, da vsak dan preberem poglavje iz Svetega pisma, mi pomaga, da imam tesnejši odnos z Jehovom. Tako se bolj osredotočam na Jehova in ne nase.« Prav tako smo lahko pozorni na poročila o delu za Kraljestvo, kar nam pomaga, da se ne osredotočamo na svoje okoliščine, ampak na to, kar dela Jehova. »Mesečni programi na JW Broadcastingu^® nama pomagajo, da se čutiva bolj povezana z organizacijo in da ohranjava veselje na svoji dodelitvi,« pravi Sandra.

Janez Krstnik je svojo službo opravljal le kratek čas, toda to je delal z »Elijevim duhom in močjo«. Tako kot Elija je »bil človek, ki je čutil kakor mi«. (Luk. 1:17; Jak. 5:17) Če posnemamo njegov zgled hvaležnosti in ostanemo osredotočeni na duhovne stvari, bomo ohranili veselje pri delu za Kraljestvo, ne glede na to, kaj se nam zgodi v življenju.