1. Kaj morajo delati kristjani, da bi v tekmi za življenje pritekli do cilja?

KRISTJANI sodelujemo v tekmi za življenje. Ne glede na to, ali smo ravno začeli teči ali pa tečemo že leta, moramo v tem še naprej vztrajati, da bi pritekli do cilja. Nasvet, ki ga je apostol Pavel dal občini v Filipih, nas lahko spodbudi, da dokončamo tekmo. Nekateri člani te krščanske občine v prvem stoletju so že leta služili Jehovu, ko so prejeli Pavlovo pismo. Čeprav so Jehovu zvesto služili, jih je Pavel vseeno spomnil, da morajo še naprej vztrajno teči. Želel je, da posnemajo njegov zgled v tem, da se ženejo »proti cilju«. (Fil. 3:14)

2. Zakaj lahko rečemo, da je Pavel svetoval Filipljanom ravno ob pravem času?

² Pavel je Filipljanom svetoval ravno ob pravem času. Občina v Filipih je že od začetka doživljala nasprotovanje. Vse se je začelo, ko sta leta 50 n. št. Pavel in Sila prišla v Filipe, saj sta upoštevala povabilo od Boga: »Pridi v Makedonijo.« (Apd. 16:9) V Filipih sta srečala Lidijo in Jehova »ji je na široko odprl srce«, da je prisluhnila dobri novici. (Apd. 16:14) Nedolgo za tem se je skupaj s svojimi domačimi krstila. Toda Hudič je kmalu začel povzročati težave. Moški iz mesta so privedli Pavla in Sila pred državne oblastnike in ju lažno obtožili, da povzročata nemir. Nato so Pavla in Sila pretepli ter zaprli, kasneje pa so ju prosili, naj zapustita mesto. (Apd. 16:16–40) Ali sta obupala? Ne! Kaj pa bratje in sestre v tej novoustanovljeni občini? Pohvalno je, da so tudi oni vztrajali! Brez dvoma so bili močno  spodbujeni zaradi dobrega zgleda Pavla in Sila.

3. Kaj je Pavel spoznal in katera vprašanja bomo pregledali?

³ Pavel je bil odločen, da se ne bo vdal. (2. Kor. 4:16) Toda vedel je, da mora ostati osredotočen na cilj, če želi dokončati tekmo. Kaj se lahko naučimo iz Pavlovega zgleda? Kateri sodobni zgledi vere nam pokažejo, da lahko vztrajamo kljub težavam? In kako lahko upanje na prihodnost okrepi našo odločenost, da nikoli ne obupamo?

4. Kako je Pavel kljub svojim okoliščinam ostal dejaven?

⁴ Razmislimo o tem, kako se je Pavel naprezal, ko je pisal Filipljanom. Bil je v hišnem priporu v Rimu. Ni mogel tako svobodno oznanjevati. Vendar je bil zaposlen s tem, da je oznanjeval obiskovalcem in pisal pisma oddaljenim občinam. Podobno danes mnogi kristjani, ki so priklenjeni na dom, izkoristijo vsako priložnost, da oznanjujejo dobro novico tistim, ki jih obiščejo. Prav tako pišejo spodbudna pisma tistim, ki jih oznanjevalci med oznanjevanjem ne najdejo doma.

5. Kaj je Pavlu pomagalo, da je ostal osredotočen na cilj, kot je to zapisal v Filipljanom 3:12–14?

⁵ Pavel ni dovolil, da bi ga premotili pretekli dosežki ali napake. Pravzaprav je rekel, da mora pozabiti »to, kar je zadaj,« da bi si lahko prizadeval za to, »kar je spredaj«, oziroma da bi lahko uspešno dokončal tekmo. (Beri Filipljanom 3:12–14.) Kaj je tisto, kar bi Pavla lahko odvrnilo od služenja Jehovu? Kot prvo, Pavel je bil med Judi zelo uspešen, preden je postal kristjan. Toda na vse to je gledal kot na »kup smeti«. (Fil. 3:3–8) Kot drugo, ni dovolil, da bi ga ohromil občutek krivde, ker je v preteklosti preganjal kristjane. Kot tretje, ni razmišljal, da je že dovolj naredil za Jehova. Pavel je bil uspešen na oznanjevanju, čeprav je bil v zaporu, pretepen, kamenjan, je večkrat doživel brodolom in bil velikokrat brez hrane in oblačil. (2. Kor. 11:23–27) Toda ne glede na to, kaj vse je že dosegel ali pretrpel, je vedel, da mora še naprej vztrajati. Enako je z nami danes.

6. Kaj med drugim spada k »temu, kar je zadaj«?

⁶ Kako lahko posnemamo Pavlov zgled v tem, da pozabljamo »to, kar je zadaj«? Nekateri morajo morda premagati občutke krivde zaradi preteklih grehov. Zato bi se lahko pri osebnem preučevanju osredotočili na Kristusovo odkupno žrtev. Če preučujemo, poglobljeno premišljujemo in molimo o tej spodbudni temi, nam to lahko zelo pomaga, da ublažimo nepotrebni občutek krivde. Tako se bomo morda prenehali obtoževati za grehe, ki nam jih je Jehova že odpustil. Preglejmo, kaj se lahko še naučimo od Pavla. Nekateri so se morda odpovedali uspešni karieri, da bi lahko več naredili za Jehova. Ali bi lahko pozabili na to, kar je zadaj, tako da ne bi hrepeneli po stvareh, ki smo se jim odpovedali? (4. Mojz. 11:4–6; Prid. 7:10) K »temu, kar je zadaj,« bi lahko spadali tudi naši dosežki ali preizkušnje, ki smo jih prestali v preteklosti. Premišljevanje o tem, kako nam je Jehova pomagal  v preteklosti in nas blagoslavljal, nas lahko še bolj zbliža z našim Očetom. Vendar ne bi smeli nikoli misliti, da smo za Jehova naredili že dovolj. (1. Kor. 15:58)

7. Kaj je glede na to, kar piše v 1. Korinčanom 9:24–27, potrebno, da zmagamo v tekmi za življenje? Ponazori.

⁷ Pavel je dobro razumel Jezusove besede: »Na vso moč si prizadevajte.« (Luk. 13:23, 24) Vedel je, da si mora tako kot Kristus prizadevati vse življenje. Zato je življenje kristjana primerjal s tekmo. (Beri 1. Korinčanom 9:24–27.) Tekač, ki tekmuje, je osredotočen na cilj in se ne pusti premotiti. Tekači v mestu morda tečejo po poti, ob kateri so trgovine in druge stvari, ki bi jih lahko premotile. Ali si lahko predstavljaš tekača, ki bi se ustavil, da bi si ogledal to, kar je razstavljeno v izložbah? Če želi zmagati, tega gotovo ne bo naredil! V tekmi za življenje moramo tudi mi paziti, da nas kaj ne odvrne od cilja. Če ostanemo osredotočeni na svoj cilj in si kot Pavel na vso moč prizadevamo, bomo dobili nagrado!

8. Katere tri težave bomo pregledali?

⁸ Preglejmo zdaj tri težave, ki bi nam lahko vzele pogum. To so neizpolnjena pričakovanja, vse slabše zdravje in dolgotrajne preizkušnje. Koristi nam lahko, ko vidimo, kako so drugi zdržali v takšnih okoliščinah. (Fil. 3:17)

9. Kako lahko neizpolnjena pričakovanja vplivajo na nas?

⁹ Neizpolnjena pričakovanja. Povsem naravno je, da hrepenimo po tem, kar je Jehova obljubil. Ko je prerok Habakuk povedal, da si močno želi, da Jehova na Judovem odstrani hudobijo, mu je Jehova naročil: »Potrpežljivo čakaj.« (Hab. 2:3) Kadar je videti, da se naša pričakovanja ne bodo izpolnila, lahko zaradi tega izgubimo veselje.  Morda celo postanemo malodušni. (Preg. 13:12) To se je zgodilo na začetku 20. stoletja. Takrat je veliko maziljenih kristjanov pričakovalo, da bodo leta 1914 prejeli nebeško nagrado. Vendar se to ni zgodilo. Kako so se spoprijeli s tem, da se njihova pričakovanja niso uresničila?

10. Kako se je neki par spoprijel z neizpolnjenimi pričakovanji?

¹⁰ Poglejmo si zgled dveh zvestih kristjanov, ki sta premagala to težavo. Brat Royal Spatz se je krstil leta 1908, ko je bil star 20 let. Bil je povsem prepričan, da bo kmalu prejel svojo nagrado. Leta 1911 je svoji zaročenki Pearl rekel: »Dobro veš, kaj se bo zgodilo leta 1914. Če se želiva poročiti, se morava čim prej!« Ali je ta krščanski par obupal v tekmi za življenje, ker leta 1914 ni prejel nebeške nagrade? Ne, ker je bil njun glavni cilj to, da zvesto služita Jehovu, ne pa da gresta v nebesa. Bila sta odločena, da bosta v teku vztrajala. Ostala sta dejavna in zvesta, vse dokler nista končala svoje zemeljske poti veliko let kasneje. Brez dvoma hrepeniš po tem, da boš videl, kako se bosta upravičila Jehovovo ime in vrhovnost ter kako se bodo izpolnile vse Jehovove obljube. Lahko si prepričan, da se bo to zgodilo ob času, ki ga je določil Jehova. Do takrat pa bodimo zaposleni pri služenju našemu Bogu in ne dovolimo, da bi nam neizpolnjena pričakovanja vzela voljo ali nas upočasnila.

11., 12. Zakaj lahko še naprej zvesto služimo Jehovu, čeprav nismo več tako močni, kot smo bili nekoč? Povej primer.

¹¹ Vse slabše zdravje. V nasprotju z dobesednim tekačem nam ni treba biti fizično močni, da bi postali duhovno močnejši. Pravzaprav so številni, ki so v fizičnem pogledu šibki, še vedno trdno odločeni, da duhovno napredujejo. (2. Kor. 4:16) Brat Arthur Secord * je bil po 55 letih služenja v Betelu star 88 let in slabega zdravja. Nekega dne je k njegovi postelji pristopila negovalka, da bi poskrbela zanj. Pogledala ga je in mu sočutno rekla: »Brat Secord, ti si že toliko naredil za Jehova.« Toda Arthur ni živel v preteklosti. Pogledal jo je, se ji nasmehnil in rekel: »To je res. Toda ni pomembno to, kar smo že naredili. Pomembno je to, kar delamo sedaj.«

 ¹² Morda že veliko let služiš Jehovu in ti sedaj slabo zdravje onemogoča, da bi naredil toliko kot nekoč. Če je tako, naj ti to ne vzame poguma. Bodi prepričan, da Jehova ceni vse, kar si zanj naredil v preteklosti. (Heb. 6:10) Zapomni si, da Jehova tvoje ljubezni ne ocenjuje po tem, koliko narediš zanj. To, koliko smo vdani Jehovu, pokažemo s tem, da imamo pozitivno stališče in naredimo toliko, kolikor nam dopuščajo naše moči. (Kol. 3:23) Jehova razume naše omejitve in ne zahteva od nas, da delamo več kot lahko. (Mar. 12:43, 44)

13. Kako nas doživetje Anatolija in Lidije spodbudi, da vztrajamo kljub številnim preizkušnjam?

¹³ Dolgotrajne preizkušnje. Nekateri Jehovovi služabniki že desetletja vztrajajo kljub težavam in preganjanju. Anatolij Melnik * je bil na primer star le 12 let, ko so njegovega očeta aretirali, zaprli in izgnali v Sibirijo, več kot 7000 kilometrov stran od njegove družine, ki je živela v Moldaviji. Leto kasneje so bili v Sibirijo izgnani tudi Anatolij, njegova mama in stara starša. Čez nekaj časa so lahko obiskovali shode v drugi vasi, toda do tja so morali v snegu in v zelo hladnem vremenu pešačiti 30 kilometrov. Kasneje je brat Melnik tri leta preživel v zaporu, stran od svoje žene Lidije in enoletne hčerke. Kljub vsem tem težavam je Anatolij skupaj s svojo družino še naprej zvesto služil Jehovu. Zdaj je star 82 let in služi v podružničnem odboru v Srednji Aziji. Posnemajmo Anatolija in Lidijo ter v Jehovovi službi naredimo vse, kar lahko, tako da še naprej vztrajamo, kot smo že v preteklosti. (Gal. 6:9)

14. Kaj je Pavel vedel, da mora delati, da bi dosegel svoj cilj?

¹⁴ Pavel je bil prepričan, da bo dokončal tekmo in dosegel cilj. Kot maziljen kristjan si je prizadeval »za nagrado, za Božji nebeški klic«. Vendar je vedel, da se mora močno truditi, da bi ta cilj dosegel. (Fil. 3:14) Pavel je Filipljanom povedal zanimivo ponazoritev, da bi jim pomagal ostati osredotočeni na svoj cilj.

15. Kako je Pavel uporabil ponazoritev o državljanstvu, da bi Filipljane spodbudil k temu, naj si močno prizadevajo?

 ¹⁵ Pavel je Filipljane spomnil na njihovo nebeško državljanstvo. (Fil. 3:20) Zakaj je bilo to državljanstvo pomembno? V tistih časih je bilo rimsko državljanstvo zelo cenjeno. * Toda maziljeni kristjani so imeli veliko boljše državljanstvo, takšno, ki jim bo prineslo večje koristi. Rimsko državljanstvo je imelo v primerjavi z nebeškim zelo malo vrednosti. Zato je Pavel spodbudil Filipljane, naj se vedejo »tako, kot je vredno dobre novice o Kristusu«. (Fil. 1:27) Danes so maziljeni kristjani odličen zgled, saj si močno prizadevajo za svoj cilj, večno življenje v nebesih.

16. Kaj moramo glede na Filipljanom 4:6, 7 še naprej delati, ne glede na to, ali upamo na življenje v nebesih ali na zemlji?

¹⁶ Ne glede na to, ali upamo na večno življenje v nebesih ali na rajski zemlji, si moramo še naprej prizadevati, da dosežemo cilj. Nikoli ne smemo gledati na to, kar je zadaj, niti ne smemo ničemur dovoliti, da ovira naš napredek. (Fil. 3:16) Morda je videti, da se naša pričakovanja ne bodo izpolnila takrat, ko to pričakujemo, ali pa nam peša zdravje. Morda že leta doživljamo težave in preganjanje. Toda ne glede na okoliščine ni treba, da smo »preveč zaskrbljeni«. Raje prosimo in rotimo Boga in dal nam bo mir, ki si ga sploh ne moremo predstavljati. (Beri Filipljanom 4:6, 7.)

17. Kaj bomo pregledali v naslednjem članku?

¹⁷ Tako kot si tekač na vso moč prizadeva, ko teče po ciljni ravnini, moramo tudi mi ostati povsem osredotočeni na to, da dokončamo tekmo za življenje. Kolikor nam dopuščajo naše moči in okoliščine, si na vso moč prizadevajmo in se osredotočajmo na čudovite prihodnje obljube. Kaj moramo storiti, da bi vztrajali v pravi smeri? Naslednji članek nam bo pomagal, da si bomo postavili prave prioritete in »ugotovili, kaj je pomembnejše«. (Fil. 1:9, 10)